Prvi del katalonske zgodbe se začne s klavrnim uvodom, do prestopa v koledarsko leto 2015 je prihajalo do resnih zapletov, nato pa so kot po tekočem traku dosegali uspehe. Če pozabimo kronološki potek dogodkov, so za potrebo po dramaturškem loku varovanci Luisa Enriqueja najprej v vitrine pospravili domači pokal, vrh dosegli ob zmagi v španski primeri in ligi prvakov, medtem pa se počasi zgodba vrača v ustaljene tirnice z izjemo konkretnega gruzinskega pretresa. Trenutno najboljša ekipa na svetu je pričarala pravo dramo v Tbilisiju in si šele po 30 dodatnih minutah priigrala četrto lovoriko v podaljšani sezoni. Padla je Sevilla, zdaj je na vrsti Athletic Bilbao. V dobro naoljenem stroju nogometne mehanizacije bi morala biti naslednja tekma zgolj formalnost, saj v dveh izdajah Baski veliko možnosti nimajo in bi v vsakem drugem primeru bili le še ena ekipa, ki jo bo Barcelona odrinila s svoje poti na poti do velikega šesterčka, ki ga je osvojila že leta 2009 pod vodstvom Pepa Guardiole.
Toda Bilbao ima svojo računico. Samozavesti zagotovo ne črpa iz tiste lanske šestmesečne podobe Kataloncev, ko je ekipa strašila ne samo po Pirenejskem polotoku, ampak tudi po Evropi. Takrat so delovali zares fantastično, v napadalni liniji se nisi mogel odločiti, kdo bo njihovim tekmecem predstavljal večji problem. Ali bo to Lionel Messi, ki že kot po navadi ne potrebuje nikogaršnje omembe, odobravanja ali posebnega zanimanja, ali pa bo to eden izmed dvojca Neymar-Luis Suarez. A med sezonama je prišlo poletje. Nekateri nogometaši so sodelovali na prestižnem tekmovanju v Južni Ameriki, spet drugi so uživali v mondenih središčih in polnili baterije pred novo sezono. Ravno zato se Bilbajčani do nekaj optimizma prikopljejo ob zdajšnjih predstavah Kataloncev, ki so z mislimi vsaj v nekaj odstotkih nekje drugje kot na zelenicah.
QUE SERA, SERA (Kar bo, pa bo)
Katalonska igra sloni praktično na navdihu enega nogometaša in še koga, ki pogleda iz njegove sence. Argentinski virtuoz je že našel pravi občutek, okolje blizu Sredozemskega morja mu, kot kaže, ugaja, ne vemo sicer, kaj je narobe z argentinskim, a to je zgodba za kak drug dan. Nadaljnje brskanje po kadru pokaže, da Neymarja ni, ker je staknil mumps, Luis Suarez pa bi moral biti zelo svež po dolgih poletnih počitnicah, tako da njegovo eksplozijo še čakamo. Zapravljanje nekaterih stoodstotnih priložnosti (vsaj ene v Gruziji) mu ni ravno podobno, a tudi to bo steklo. Na klopi že nekaj let ždi Pedro, ki redno zabija v finalih, a je od letos potisnjen z nosom ob izhodna vrata. V obrambi se ubadajo s klasičnimi težavami, ki jih bodo ob splošnem prepričanju že rešili. Tako pač je v Barceloni. Če v tem trenutku nekaj ne steče, počakajte do prihodnjič.
Kaj vse bi dali Baski za podobne težave. Pred španskim superpokalnim dvojčkom, edinim v taki obliki med najboljšimi ligami, se ukvarjajo z majhno težavo, ki je v popolnosti ni rešila še niti ena ekipa na svetu. Majhna zgolj zaradi »nizkoraslosti« čarobnega Messija, da se razume. Najbolje bi bilo, da bi se tako kot v lanski sezoni pred kraljevim pokalom preprosto odločili, da bodo z Barcelono igrali. Zares igrali, torej se spustili v enakovreden boj in si kot v tem trenutku Katalonci rekli, da kar bo, pa bo. Če bo tako, in ob spremljanju edinstvenega baskovskega ponosa to trdimo zagotovo, obstajata le dva scenarija za po petkovi prvi tekmi, ki bo v Bilbau na kultnem San Mamesu. Prvi, navijači nogometa bodo prišli na svoj račun in uživali v še enem spektaklu, ali pa bo po drugem scenariju Barcelona že tik pred vstopom v nov, sobotni dan, stvari postavila na svoje mesto in si zagotovila peto lovoriko v sezoni. Sezona, ki poteka dlje kot le običajnih devet do deset mesecev. Sezona, v kateri se lovorike seštevajo vse do sredine decembra, ko bodo Katalonci postavljeni še pred zadnji izziv. Tisti zadnji njihove šestdelne serije.
