To je eden od športnih paradoksov, ki ga v teh dneh na svoji koži spoznava aktualna garnitura poraženca finala lige prvakov Juventusa, ki pa bo pod površjem logičnih čustev prej ali slej našla marsikaj pozitivnega.
Ne bomo trdili, da poraz v finalu najprestižnejšega klubskega tekmovanja sezone neke ekipe, ki bi v primeru zmage obveljala za uspešno, ne more ožigosati kot slabo. Pravzaprav trdimo ravno nasprotno, po dober primer pa nam ni treba oditi daleč. Ni dvoma, lansko tekmovalno obdobje madridskega Reala je uspešno obveljalo le zaradi lizbonske zmage nad mestnim tekmecem Atleticom, brez zadetka Sergia Ramosa v 93. minuti pa bi bilo polomija. In to kljub slavju v nacionalnem pokalu, v katerega finalu je beli balet za nameček premagal večno tekmico Barcelono.
Nekaj klubov (verjetno jih je mogoče prešteti na prste ene roke) je letvico preprosto postavilo tako zelo visoko, da vse razen najprestižnejših lovorik predstavlja pogorišče, s katerega je treba začeti na novo. Pri teh klubih ob odsotnosti državnega naslova poraz v polfinalu lige prvakov malodane samodejno pomeni nujnost revolucije (kot na primer pri Realu letos in pri Barceloni lani), pogosto pa tudi neuspeh na finalni tekmi.
Juventus ni eden od teh klubov. Morda ni bil nikoli v svoji zgodovini, prav mogoče je celo, da so tovrstni klubi s tako visokimi zahtevami šele proizvod sodobnega časa globalnega informacijskega buma. Kakorkoli že, stara dama tudi v teh časih ne spada mednje, predvsem pa je z neke povsem drugačne platforme letošnjo sezono začela. Kljub trem zaporednim naslovom italijanskega prvaka so si v pričakovanju četrtega v Torinu za temeljni cilj na največjem mednarodnem odru postavili napredovanje v izločilne boje. Lani jih črno-beli niso dosegli, pod oznako 2014/15 pa bi se z njimi vsekakor zadovoljili in bi šele na tej točki razmišljali o čem večjem. Si je pa bilo težko predstavljati točko, na kateri bi razmišljali o finalu in s tem o povsem neposrednem boju za evropski naslov. Pravzaprav si je ni predstavljal nihče, za kar obstaja kar nekaj dokazov.
Navsezadnje bi Juventus pretekli konec tedna, ko je bila v Berlinu na sporedu zaključna tekma lige prvakov, moral v Rimu igrati finale italijanskega pokala, ki so ga nogometne oblasti na Apeninskem polotoku skesano prestavile šele naknadno. Odgovorni o taki možnosti dolgo časa sploh niso razmišljali, vodilnim možem stare dame pa ni prišlo niti na misel, da bi jih opomnili. Da, kljub serijskemu zmagovanju na domačih tleh je bila platforma, s katere je Juventus začel pot proti nemški prestolnici, tako zelo nizka.
NE ELITA, A ZAGOTOVO EDEN TISTIH
Že ob tem postane jasno, da na skrajno logični in skrajno pragmatični ravni, na kateri ni prostora za paradoksalna čustva, poraz v finalu lige prvakov ne more biti neuspeh in ne more biti razočaranje. Stara dama je že z uvrstitvijo v Berlin dosegla ogromno in presegla vsa pričakovanja, tako da kakšna polomija ali pogorišče nista bila v igri že precej pred finalno tekmo, kaj šele po velikem polfinalnem podvigu na račun Reala. Poraz proti Barceloni Juventusove sezone preprosto ne bi mogel odpeljati v negativne vode, pravzaprav bi od njih ostala precej oddaljena celo v primeru pravcatega igralskega in rezultatskega poloma.
Zato pa jo je sobotni poraz odpeljal še globlje v pozitivne, kajti Torinčani so realna pričakovanja z njim še dodatno presegli. Kot rečeno, padec na zadnji stopnički izjemno boli, ob njem tečejo solze, za dodatno skelenje pa v primeru stare dame skrbi še neka podrobnost. Namreč dejstvo, da je s šestim porazom v neposrednem boju za naslov evropskega prvaka Juventus postal absolutni rekorder. Toda naj še tako boli in skeli, Juventus ni le nepričakovano prišel do velikega finala tekmovanja vseh tekmovanj, temveč je na tekmi vseh tekem pustil izjemno dober vtis. Kot smo poudarili že nekajkrat, je bil izid 1:3 v vseh pogledih pretiran, z le nekaj spremenjenimi podrobnostmi tekme, na kateri je Barca sicer slavila zasluženo, pa bi se danes pogovarjali o presenetljivem zmagovalcu lige prvakov z apeninskega škornja.
Juve je bil bližje, kot si je mislil marsikdo, in bližje je bil zato, ker je v tej sezoni v okviru vzorno organiziranega kluba resnično zrasla izjemna ekipa, vredna vsega občudovanja. To sicer še ni klub, ki bi si finale lige prvakov (kaj šele zmago v njem) lahko postavil kot vsakoletno obvezo in v prihodnjih sezonah v primeru zgodnejšega izpada lahko govoril o polomu. Prav mogoče je celo, da v danih razmerah v evropskem klubskem nogometu klubom s podobnim ustrojem tak status ne bo dosegljiv še vsaj nekaj let. Na začetku izpostavljena elita je namreč na piedestalu, na katerem je predvsem njena finančna mogočnost nedotakljiva.
Toda nobenega dvoma ni o tem, da je Juventus postal eden tistih (morda celo glavni med tistimi), ki bi tej eliti lahko še naprej pošteno in precej redno mešali štrene. Dobil je ogromno, lahko je izjemno ponosen, od italijanskih klubskih kolegov je oddaljen dodatnih nekaj svetlobnih let in kot tak se lahko z visoko dvignjeno glavo loti načrtovanja novih uspešnih sezon. Z angažiranjem izjemnih okrepitev Samija Khedire in Paula Dybale se ga je pravzaprav že. Pri tem gre za potezi, ki skupaj z napovedanimi naslednjimi in nasploh s klubsko vizijo nadaljnji uspeh praktično zagotavljata na vseh ravneh, vključno z najvišjo. Sploh če bi Juventusu uspelo zadržati najpomembnejše tvorce letošnjih dosežkov. Kakšna stara dama neki, to je resnično gospa v najlepših letih.
