Zgodovina tega športa skriva nemalo podobnih zgodb, nekatere so težko verjetne, spet druge komične, obstajajo tudi zares bizarne. Ne, Stojanović res ni edini, ki je bil z eno nogo že v novem klubu, a se je moral nato vrniti domov.
Ne glede na vse je Stojanovićev primer po svoje redkost; ne zgodi se namreč velikokrat, da se nogometaš že poslovi od soigralcev in odide na zdravniški pregled v drug klub, potem pa posel pade v vodo zaradi tega, ker se obe strani nista uspeli dogovoriti.
Ustaljena praksa je namreč takšna, da igralec na pregled odide šele, ko si kluba že sežeta v roke, ko so pogodbe o prestopu že podpisane. Večina odpadlih prestopov se nato zgodi zaradi težav, do katerih pride na zdravniškem pregledu oziroma nato slednji služi kot dober izgovor tistemu, ki si pet pred dvanajsto premisli.
Tako je bilo menda tudi leta 2009, ko je bil francoski bočni nogometaš Aly Cissokho z eno nogo že v Milanu. Kaj z eno nogo, z nogo in pol! "V dveh urah sem brez težav opravil pregled in nato tudi podpisal pogodbo. Toda zataknilo se je, ko bi Milan moral poslati Portu denar zame," je pozneje razpredal in razkril, da so se v prestolnici Lombardije izgovorili na njegove – modrostne zobe!
Menda so na njihovi podlagi Milančani prišli do ugotovitve, da bi čez čas Cissokho lahko imel resne težave s hrbtnimi vretenci in celo mišicami na nogah! In so prižgali rdečo luč. Cissokho je pozneje kljub modrostnim zobem naredil dobro kariero: namesto na San Siro je odšel k Lyonu, nato je igral za Valencio in Liverpool, zdaj je član Aston Ville, ima tudi nastop v dresu francoske reprezentance.
Mnogo let pozneje je v Italiji na površje priplavala zgodba, da je Milan prestop odpovedal, ker naj bi prvi mož Silvio Berlusconi "popenil", ko mu je direktor Adriano Galliani sporočil, da bodo za Cissokhoja odšteli petnajst milijonov evrov.
Da slabi zdravniški izvidi še ne pomenijo konec sveta, potrjuje zgodba Ruuda van Nistelrooya. Leta 2000 bi moral za več kot 20 milijonov evrov prestopiti iz PSV-ja v Manchester United. Slednji je že sklical tiskovno konferenco, na kateri bi ga moral predstaviti.
Toda pred novinarje so tedaj stopili le ljudje iz kluba. S pojasnilom, da prestopa ne bo, ker ima nogometaš resne probleme s koleni. Rdeči vragi so zahtevali še dodatne preglede, toda PSV v to ni privolil. Z besedami, da z Ruudovimi koleni ni nič narobe.
Toda naslednji (!) dan si je van Nistelrooy potrgal vezi in počival kar leto dni. Ko se je vrnil, je vseeno podpisal za United in v naslednjih petih letih zabil 150 golov na 219 tekmah. Vragi so se igrali z ognjem, a se tedaj niso opekli.
RAČUN JE POSLAL IGRALCU
Nemalo je nogometašev, ki se morajo prav spodletelim zdravniškim pregledom zahvaliti, da so še živi. Lilian Thuram bi moral leta 2008 iz Barcelone prestopiti v Paris Saint Germain, ko so med pregledom v Parizu ugotovili, da ima resne težave s srcem.
Takšne, kakršne je imel tudi njegov brat, ki je tragično preminil med igranjem košarke. Ob tem je zanimivo, da je Thuram kar osemnajst let profesionalno igral nogomet, pa nihče ni odkril tega, kar so v Parizu.
No, eden najboljših branilec vseh časov je pozneje razkril, da so ga na začetku kariere v Monacu opozorili na to, da bi lahko imel težave s srcem, a je kljub temu vztrajal. Dodal je tudi, da so srčne težave nekaj, s čimer imajo težave številni v njegovi družini. Toda tistega leta je ne glede na vse poslušal zdravnike in kopačke obesil na klin.
Če je Thuram poslušal zdravnike, je Steven Gerrard leta 2005 svoje srce. Legendarni nogometaš Liverpoola je bil že vse dogovorjen za prestop v Chelsea, pogodbe so bile podpisane, odškodnina v višini skoraj 40 milijonov evrov dogovorjena.
"To je bila najtežja odločitev v moji karieri," je dejal, a si nato vendarle premislil. Ko je 25. maja tistega leta Liverpool v Istanbulu v finalu lige prvakov na dramatičen način premagal Milan (ta je polčas dobil s 3:0, a na koncu izgubil po streljanju enajstmetrovk), je ob vrnitvi domov dejal: "Kako naj odidem po nečem takšnem?!" In je ostal.
V Angliji imajo v številnih klubih glavno besedo pri prestopih trenerji. Pravijo jim menedžerji, ker niso odgovorni le za taktiko in treninge, ampak tudi za nakupe. Januarja 1998 je na klopi Tottenhama v tej vlogi sedel Christian Gross, ki je želel za igranje na levem boku pripeljati Andyja Hinchcliffa.
Marsikomu se je reprezentančni nogometaš zdel odličen nakup, ne pa tudi predsedniku Alanu Sugarju. Slednjemu se je pet milijonov funtov zdelo preveč, zato je prestop odpovedal, čeprav je Hinchcliff že opravil pregled.
V Tottenhamu so se izgovorili, da posla ne bo, ker ima igralec "šibko ahilovo tetivo". Sugar, ki je menda račun za zdravniški pregled poslal kar nesrečnemu Hinchcliffu (!), je nato na svojo pest za levi bok pripeljal Paola Tramezzanija. Ki je v dveh letih odigral šest tekem ...
V TOTTENHAM ZARADI HIŠE
V enem najbolj neverjetnih prestopov, do katerega nikdar ni prišlo, je glavno vlogo odigral Frank Worthington. Ta je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veljal za dobrega nogometaša in hkrati velikega ženskarja.
Prvo mu je priigralo prestop iz Huddersfielda v Liverpool, drugo pa je bilo krivo, da na Anfieldu nikdar ni zaigral. Na zdravniškem pregledu je padel zaradi povišanega krvnega tlaka, kar naj bi bilo posledica prepogostih spolnih odnosov!
V Liverpoolu so ga potolažili z besedami, naj odide na miren dopust, se vrne, spet odide na zdravniški pregled in vse bo v redu. Toda kaj, ko je odšel na Mallorco. Tam naj bi v posteljo skakal še bolj pogosto kot doma, menda je bil med rjuhami z mis Velike Britanije, s švedsko mamo in njeno hčerko in neimenovano belgijsko lepotičko. Ko se je vrnil, je šel spet na zdravniški pregled. In spet pogorel.
Takšnih in drugačnih zgodb je še kar nekaj. Real je recimo rekel ne Gabrielu Militu, ker so podvomili o njegovem kolenu. Argentinec je pozneje naredil kariero in podpisal za Barcelono, a si kmalu poškodoval – koleno.
Paul Gascoigne je bil dogovorjen z Manchester Unitedom, a je šel v Tottenham, ker je slednji kupil hišo njegovemu očetu in mami. In tako dalje in tako naprej.
