Kompliment samoumevnosti in zahtev

Se vam je zagotovitev nastopanja v manj prestižnem evropskem pokalu to poletje zdela tako samoumevna, da ste ob njej le zadovoljno prikimali v pričakovano potrditev, niste pa čutili pravega veselja, kaj šele želje po proslavljanju? Brez skrbi, niste edini. In brez skrbi, s takimi občutki ni prav nič narobe. Tako kot ni bilo nič narobe s proslavljanjem goloba na strehi namesto vrabca v roki, kot bi lahko označili vedenje navijačev Maribora, slovenskih nogometnih navdušencev nasploh in celotne tukajšnje nogometne javnosti po kombinaciji birokratskega zapleta in žreba, ki je privedla do dvojnega obračuna z zeleno-belimi iz Glasgowa.

POVSEM ČLOVEŠKO, POVSEM TEKMOVALNO
Seveda je bilo veselje ob pogledu na zeleno-belo kroglico prevzetno, navsezadnje gre za neke vrste evropskega velikana, ki kljub nekaj slabšim trenutnim razmeram po vseh kriterijih še vedno kotira višje od predstavnika klubskega nogometa s sončne strani Alp. In seveda je samoumevnost skorajda bogokletna, kot so bogokletne nedvoumne zahteve po preboju v ligo prvakov. Toda vse to je tako zelo razumljivo, da bolj ne bi moglo biti. Ne le da je povsem človeško, razumljivo je tudi s povsem športnega ter povsem tekmovalnega zornega kota in je logična posledica vsega, kar se je dogajalo v zadnjih letih. Hkrati pa nikakor ni izraz kakšne nehvaležnosti ali nesposobnosti cenjenja vsega, kar je Maribor v prejšnjih treh sezonah dal slovenskemu nogometu. Ravno nasprotno, je izraz najvišjega spoštovanja in največjega občudovanja.

RASEL JE, RASEL IN RASEL
Ne samo liga prvakov, celo liga Europa je bila videti kot težko dosegljiva obljubljena dežela, ko se je Mariboru poleti leta 2011 zataknilo na predzadnji stopnički kvalifikacij za najbolj prestižno tekmovanje in ga je to odneslo v boj s Celticovim mestnim tekmecem Rangersom za uvrstitev v drugorazredni evropski pokal. A na poti stalnega razvoja in napredka je drugi mednarodni razred kmalu postal štajerski dom, v katerem je Maribor rasel, rasel in rasel. Leto pozneje se je vrnil z velikim veseljem. Morda celo s prevelikim veseljem in prevelikim zadovoljstvom, morda je prav zaradi njiju zmanjkalo nekaj tiste motivacije na meji občutka nujnosti, ki bi bila potrebna za uspeh proti zagrebškemu Dinamu. Lani se je vrnil z nekakšnim občutkom sprijaznjenosti z lastnim domovanjem, verjetno tudi zaradi precej nenavadnega poletja trenerske tranzicije, po kateri pa je znal narediti nov korak naprej ter pisati zgodovino z uvrstitvijo v šestnajstino finala. 

ŽIVOBARVEN PTIČ V PREMAJHNEM GNEZDU
In kako bi se vanj vrnil letos? Nedvomno kot nekdo, ki je svoj dom prerasel in ki kot živobarven ptič v premajhnem gnezdu pod tesnim tramom išče prostor na brsteči veji razkošnega drevesa. Tega vam nikoli ne bodo priznali na glas, a natanko tako se počutijo tudi vsi v klubu; od predsednika prek direktorja in športnega direktorja do trenerja, igralcev ter še koga manj izpostavljenega, a ne nujno manj pomembnega. In morda vam tega nikoli ne bi smeli priznati na glas, a natanko tako se počutimo tudi mi ter smo se pri tem pripravljeni požvižgati na klasično slovensko miselnost v slogu 'saj za naše razmere bi bil tudi vnovičen nastop v ligi Europa super.' Ne bi bil. Bil bi marsikaj pozitivnega, tega se moramo zavedati in v tolikšni meri vendarle moramo ostati v okvirjih ene najmanjših in v nogometnem smislu finančno najbolj šibkih evropskih držav. Toda ne bi bil super.

TO BI BILA ZANJ ŽALITEV 
V gnezdu pod hramom bi se počutili povsem v redu, bilo bi nam varno in toplo, a potreba po selitvi v novo domovanje je pri vseh nas, ki si drznemo biti del slovenskega nogometa, tako zelo velika, da bi le liga prvakov razbila občutek samoumevnosti. Najlažje bi bilo hoditi pa povsem nevtralni, povsem neizpostavljeni poti in si pripravljati teren za tipično slovensko opevanje tolažilne nagrade. Toda to bi bila za Maribor žalitev. Zanj bi bila žalitev vse razen zahteve po uvrstitvi v ligo prvakov in le ta zahteva je dovolj velik kompliment za klub, ki je v kontekstu naše države lahko vzor v precej širši družbenih sferi, ne zgolj na športnem področju. Maribor je že davno pometel s tipično slovenskostjo, že davno se je požvižgal na tukajšnje ustaljene dogme, že davno nima nič skupnega s hojo po neizpostavljenih poteh in s kakršnimkoli strahopetnim pripravljanjem terena.

SE VIDIMO V ČETRTEK, NA EDINEM PRAVEM
Maribor (kot klub, kot mesto in kot simbol slovenskega klubskega nogometa) hoče ligo prvakov, pričakuje jo in od tega ne bo bežal niti v primeru, da se bo v seštevku nocojšnje ter torkove tekme kaj zalomilo in da bo moral še eno sezono preživeti v premajhnem gnezdu pod tramom. Znal se bo spoprijeti tudi s tem, kot se bomo znali mi, ki od današnje zahteve prav tako ne bomo bežali v nobenem primeru. Eni in drugi se bomo vsaki na svoji strani delovnih obveznosti prihodnji teden ponovno srečali v Monte Carlu, kjer bodo izžrebali skupine nove sezone evropskih pokalov. Ne bomo si zatiskali oči, če se bomo še četrtič zapored srečali v petek, ko tradicionalno žrebajo ligo Europa. Niti na misel nam ne pride, da si zgolj zato, da bi se v tem primeru počutili bolje, danes ne bi rekli: »Se vidimo v četrtek. Na tistem pravem, zdaj tudi za nas edinem pravem žrebu.«