Prvi Dream Team. Edini pravi Dream Team. Sedemindvajset let je že minilo od tistega dolgega vročega poletja, ko je luč dneva ugledala največja ekipa, ki je kadarkoli skupaj zakorakala na parket. »To je, kot da bi združil Elvisa in Beatlese. Potovati z Dream Teamom je bilo, kot da si potoval z dvanajstimi rock zvezdami. To je ena in edina možna primerjava,« se je leta kasneje spominjal trener tiste ekipe, danes že pokojni Chuck Daly. Mi bi poleg Elvisa in Beatlov dodali še Rolling Stonse, pa Queene, Jima Hendrixa ... Bil je to Woodstock pod obroči. Številni pravijo, da gre za največjo ekipo, ki je bila kadarkoli sestavljena, a tudi to še zdaleč ne opiše veličine te ekipe, kaj in koliko je pomenila ter kako je spremenila to čudovito igro.
Bili in postali so kulturološki fenomen, na igrišču in izven njega. Sports Illustrated je bil tisti, ki je kot prvi skoval frazo Dream Team, sanjsko moštvo. Bili so čudovita mešanica fizike, talenta in znanja, v njej je bilo enajst bodočih članov dvorane slavnih. Imena so sama po sebi bržkone še najbolj zgovorna. Jordan, Magic, Bird, Barkley, Admiral Robinson, Stockton-Malone... Kot košarkarska različica bratov Ropotec, tiste na zelenicah nepremagljive enajsterice, ki je nastala v domišljiji češkega pisatelja Eduarda Bassa. Nepremagljiva enajsterica in pa Christian Laettner, slepi potnik, trinajsto oziroma v tem primeru dvanajsto prase. Če je bilo tistih enajst, kot da bi združil Beatlese in Elvisa, potem je bil dvanajsti mož Justin Bieber. Da je bil črna ovca je sicer absolutno premočna trditev, ne zato, ker je bil eden treh belcev v ekipi, ampak zaradi tega, ker je bil takrat zvezda študentske košarke. Duke je popeljal do dveh zaporednih naslovov prvaka, tisti njegov met v regionalnem finalu leta 1992, ki je šel v zgodovino kot prav to, Met, pa je tako ali tako zgodba zase. Bil je predviden kot naslednja velika stvar, v tem sanjskem moštvu pa je bil tudi kot neka povezava s preteklostjo, ko so reprezentanco ZDA tvorili študenti oziroma amaterji.
Laettner je kasneje napravil solidno kariero v NBA, celo več kot to, vseeno pa ga ne moremo dati v isti koš z denimo Shaquillom O’Nealom, ki je bil tistega leta na naboru izbran kot prvi (Laettner je bil »šele« tretji) in ki najbrž globoko v sebi nikoli ni povsem prebolel, da ga ni bilo v Barceloni.
Ni bil edini; med tistimi, ki so ostali doma, pa bi lahko bili, pravzaprav bi morali biti zraven, je bil tudi Isiah Thomas. Sijajen košarkar, eden najboljših svoje generacije, ki pa je bil za zmago pripravljen storiti marsikaj. In to je bilo, glej paradoks, tisto, kar ga je bržkone stalo mesta v tej ekipi vseh ekip. Najbolj zloben med zlobnimi dečki Detroita je po igralskih dosežkih ter kvaliteti vsekakor sodil med dvanajsterico, a duhovni vodja oziroma kolovodja »bad boysov« iz Detroita, ki so šli v zgodovino kot ena najbolj umazanih ekip vseh časov, je imel med enajsterico bore malo prijateljev, krožile so tudi govorice, da je Jordan postavil ultimat - ali jaz ali on. In ...
NEPREMAGNI SO ŽE TAKOJ PREMAGANI
Nekateri med tem ducatom so bili na vrhuncu moči, spet drugi so bili že v zatonu. Bird je zaradi kroničnih bolečin v križu celoten turnir preležal na parketu, Magic pa se je vrnil iz penzije, v katero ga je pognala okužba z virusom HIV. A Bird in Magic pač nista smela manjkati, ker ... ker sta pač Bird in Magic. Bilo je tam konec junija, ko so se zbrali v San Diegu. Svojevrsten paradoks je, da je bila ta ekipa nepremagljivih na svoji prvi tekmi - premagana. Malo je bilo krivo podcenjevanje, malo kvaliteten in motiviran nasprotnik, ki so ga sestavljali najboljši košarkarji študentske NCAA (Allan Houston, Chris Webber, Grant Hill, Penny Hardaway ...), malo pa stari lisjak Chuck Daly, ki jim je želel nemudoma pokazati, da so vendarle premagljivi, pa je Jordana pozabil na klopi in skozi to trening tekmo vlekel ne ravno logične poteze. Drugi dan so jih razbili.
Nekaj dni kasneje je prišla tudi prva uradna tekma, nesrečo - ali pa srečo, odvisno od zornega kota -, da so se znašli na nasprotni strani, so imeli Kubanci. »Sonca ne moreš pokriti s prstom,« je po tekmi, ki se je končala z izidom 136:57, dejal kubanski selektor, vse skupaj pa je morda še bolj čudovito povzel Magic Johnson: »Pogledam na desno in tam je Michael Jordan. Pogledam na levo in tam je Charles Barkley ali pa Larry Bird. Nisem vedel, komu naj podam žogo!«
NAJVEČJA TEKMA, KI JE NI NIHČE VIDEL
Zaključne priprave na olimpijske igre, če jim lahko tako rečemo, so potekale v Monaku, bolj kot igrišče pa so Barkleyja in druščino zanimale tamkajšnje plaže, igralnice ter večerje s princem Albertom. Takrat enkrat je prišlo tudi do največje tekme, ki je nihče ni videl.
Bilo je na enem izmed treningov, ko so se razdelili na modre (Johnson, Barkley, Robinson, Mullin in Laettner) ter bele (Jordan, Malone, Ewing, Pippen in Bird), medtem ko sta načeta Drexler ter Stockton vse skupaj spremljala s strani. »Pokažite vse, kar znate, pokažite vse, kar imate,« jih je spodbodel Daly in kar je sledilo, je bila košarkarska poezija, največja tekma, ki je nihče ni videl. Beli so zmagali s 40:36, veliko, pravzaprav vse, pa je povedal komentar Jordana. »Bila je to najboljša tekma, katere del sem bil.«
O tistih dveh tednih, ki so jih prebili v Barceloni, krožijo številne zgodbice, anekdote, nekatere resnične, druge malo manj. Kot edini niso prebivali v olimpijski vasi, ampak v luksuznem hotelu. Bojda ne zaradi neke vzvišenosti ali nečimrnosti, ampak tudi ali predvsem zaradi miru in varnosti. Njihov hotel je bil trdnjava, pred katero in po kateri so postopali možakarji mrkih pogledov z uziji v rokah. Eden redkih, ki se je po mestu sprehajal brez spremstva, je bil Charles Barkley, kaj so navsezadnje ulice Barcelone v primerjavi z ulicami njegove Philadelphie. Bil je zvezda La Ramble, ko so ga vprašali, kje ima varnostnike, pa je dvignil pesti: »Evo ju, tu sta.«
Niso prav veliko trenirali, pa tudi na doping kontrole niso hodili, bojda je bilo to zapisano v pogodbi. Jordan, prvi med enakimi, je denimo vse dneve prebil na igrišču za golf. Po neznosni vročini, živo srebro se je v tistih dnevih povzpelo tudi do 40 stopinj, je neumorno vihtel palice za golf, se okoli šestih popoldne vrnil v hotel, pojedel zajeten steak, zvečer, vse tekme so Američani igrali pozno zvečer, pa je mimogrede zavil še v košarkarsko dvorano.
Barkley je po drugi strani prevzel vlogo dežurnega šaljivca in je novinarje ter javnost zabaval s svojo pojavo in svojimi izjavami. Po prerivanju z enim od angolskih košarkarjev je denimo dejal, da bo vedno vrnil udarec, pa čeprav je »tekmec videti, kot da že zelo dolgo ni jedel.« In potem za piko na i še, da se je zbal za življenje, saj je bil prepričan, da bo Angolec izza hrbta potegnil – kopje.
GALAKSIJA DALEČ, DALEČ STRAN
Vsaka tekma je bila All Star tekma, pri tem pa so nekako morali popestriti vse te obračune, ko je bilo edino vprašanje končna razlika. V predtekmovanju sta se denimo Jordan in Scottie Pippen kot stekla psa spravila na bodočega soigralca Tonija Kukoća. Želela sta mu odčitati lekcijo, pokazati, kje mu je mesto, Pippen pa je bil tudi besen nanj, saj je bil prepričan, da mu prav zaradi Kukoća, ki sicer ni bil ne kriv ne dolžen, Chicago ter generalni menedžer Jerry Krause na mizo nista dala pogodbe, kakršno si je želel. In ker seveda Krausea ni mogel spraviti na igrišče, se je spravil nad splitskega Pink Panterja. Slednji je doživel enega najdaljših večerov v karieri, ob kopici izgubljenih žog in klavrnem metu je dosegel vsega štiri točke. »Hotel sem ga uničiti, hotel sem, da ves svet vidi, da ni pripravljen za NBA. Škoda, ker Krauseju nisem naročil televizije z velikim zaslonom,« je razlagal Pippen.
Bil je to seveda sprehod do zlata. V povprečju so na igrah zmagovali s 44 točkami razlike, proti Angoli so denimo v nekem obdobju naredili delni izid 46:1. Bilo je kot v računalniški igrici, tekmeci so po navadi izgubili že nekje na pol poti med slačilnico in igriščem, večinoma pa jih je bolj zanimalo to, ali jih bo fotografski objektiv ujel skupaj s katerim izmed zvezdnikov. O njihovi (pre)moči veliko pove že podatek, da Chuck Daly tekom celotnega turnirja ni vzel niti ene minute odmora. Ni bilo potrebe.
Naši južni sosedje se sicer radi spominjajo nekega trenutka v velikem finalu, ko je Franjo Arapović, ki je leta kasneje nosil dres Krke, ob huronskem kriku zabil za vodstvo 24:23 in se je na obrazih Američanov bojda izrisala zaskrbljenost, o čemer pa bi se dalo debatirati.
Še večji mit je tisti, da bi jim enakovredno lahko parirala izbrana vrste Jugoslavije, tako imenovani »plavi«, če ne bi na prelomu devetdesetih skupaj z državo razpadli na prafaktorje. Številni jugonostalgiki so še dandanes prepričani, da bi takrat, ko je košarko igrala cela Jugoslavija, Dražen Petrović, Vlade Divac in ostala druščina lahko zagrenili življenje sanjskemu moštvu, kar pa je seveda daleč od resnice. Parirati jim ni mogel in jim ne bi mogel nihče. Dream Team je bil nek drug planet, neka druga galaksija, galaksija daleč, daleč stran, če si sposodimo frazo iz Vojne zvezd.
EDINI PRAVI
Njihova zapuščina je ogromna, za vedno so spremenili košarko in olimpijski turnir, Barkley, nagnjen k pretiravanju, je nekoč dejal, da so spremenili kar cel svet. Košarka po tistem vsekakor ni bila več ista. Jordan je po drugi strani pristavil, da mu je igranje v sanjskem moštvu prišlo prav predvsem v nadaljevanju kariere, saj je v tistih nekaj tednih dodobra preučil slabosti takratnih soigralcev in jih potem v naslednjih letih pod obroči NBA s kirurško natančnostjo seciral pri živem telesu.
Bil je to tudi začetek neke zgodbe, nekega trenda. V naslednjih letih in desetletjih so sledile vedno nove verzije sanjskih moštev, zvezdniške zasedbe, ki so bolj ali manj upravičeno nosile vzdevek Sanjsko moštvo in bolj ali manj uspešno nadaljevale zapuščino. A tisti iz leta 1992 je bil originalen, nekaj posebnega, v očeh mnogih tudi edini pravi in kot tak neponovljiv. Kobe Bryant je dvajset let kasneje dejal, da bi Dream Team 2012 premagal tistega iz Barcelone. »Najbrž res. Sam že dvajset let nisem igral košarke in s fanti smo že precej v letih,« mu je odvrnil Bird.
