V tistih nikoli končanih debatah o največjih mojstrih nogometnega poklica njegovega imena ne bodo nikoli omenili, a je vse to – in v nekaterih pogledih celo še precej več –, kar je denimo Francesco Totti v Rimu. Ali pa Jamie Carragher na sosednjem Anfieldu. Ali pa Dirk Nowitzki v Dallasu. Ali pa Kobe Bryant v L. A.-ju. V karieri je nosil le en dres. Tony Hibbert je krvavel modro. Pa ni bil član kraljeve družine.
Član Evertona, tiste »druge« ekipe iz Liverpoola, je bil od leta 1990 pa vse do leta 2016. Od malih nog do zrelih let. Zvestoba do groba. Včasih član prve postave, včasih, sploh na jesen kariere, rezervist, a ko so ga potrebovali, je bil vedno tam. Na igrišče ni prinašal nič spektakularnega, nič nepozabnega, ni bil najbolj eleganten, toda svoje je opravil, kakor je pač najbolje znal. Od prve tekme, ko mu je Stuart Psiho Pearce za vedno pustil brazgotino na preponi ter mu zaželel svojevrstno dobrodošlico med velikimi fanti, pa do zadnje več kot poldrugo desetletje kasneje. Za nameček je bil, vsaj tako pravijo, tudi zunaj igrišča preprost, prizemljen, vse prej kot zvezdniški. Le še en fant iz sosednje ulice, kar so navijači kluba, ki je etiketiran kot ljudski, vedno znali ceniti. Evertonian od glave do pete. Nikoli ni zahteval boljše pogodbe ali izdatnejše minutaže, nikoli se ni spogledoval s selitvijo drugam. Za Everton je igral iz ljubezni, kar je v modernem nogometu prava redkost. In zaradi vsega naštetega je Hibbo, kot mu pravijo, z leti postal kultna figura na Goodison Parku. Da je že za časa kariere postal kult oziroma legenda, pa je pripomogel še en podatek.
VSI, LE ON NE
Cristiano Ronaldo je trenutno pri številki 687, njegov »prijatelj« Lionel Messi pa pri številki 659. In štejeta dalje. Robert Lewandowski je pred leti Wolfsburgu v le devetih minutah zabil pet komadov. Jose Chilavert jih je v celotni karieri dal prek petdeset, kakšen gor ali dol. Pa je bil vratar. Še avtor teh vrstic se v vaški ligi sem in tja znajde na pravem mestu ob pravem času. Redko, z leti in kilogrami vse redkeje, pa vendarle.
Za Hibberta, bočnega branilca stare šole, ki je pomanjkanje znanja nadomeščal z borbenostjo in nepopustljivostjo, je bila po drugi strani nasprotnikova mreža začarana. Število zadetkov v tem poldrugem desetletju? Nič. Zero, null, nada. Suša, ki je trajala in trajala. Vmes so mrežo tresli praktično vsi njegovi soigralci, na čelu z vratarjem Timom Howardom. Vsi, le on ne. Pa ne da ni imel priložnosti; navsezadnje je skupno zaigral na 332 tekmah ter na igrišču prebil 26.503 minut.
Chris Waddle je nekoč izjavil, da je zabiti gol bolje kot seks, neki slovenski golgeter pa je pred mnogimi leti, ko je bil naš časnik še mesečnik, dejal, da golov, denarja in žensk ni nikoli preveč. Hibbert ni nikoli izvedel, kaj sta mislila. Sicer je sem in tja zatresel mrežo, a zgolj napačno, zgolj lastno. Pristaši Newcastla, proti kateremu je dosegel enega izmed avtogolov, so ga vedno pričakali z napevom, da Hibbert zadene, ko pač želi.
Na tribunah njegovega Goodison Parka se je po drugi strani pred kakšnim desetletjem pojavil transparent z napisom »If Hibbert Scores, We Riot«. Če Hibbert zadene, bomo divjali. Ni jim bilo dano, abstinenca je trajala in trajala. Vsakič, ko je prišel vsaj v bližino gola, se je s tribun zaslišalo »SHOOOOOOT!«. Streljaj! Sem in tja jih je ubogal, toda žoga ni hotela v mrežo.
ALI JE TO TA TRENUTEK?
Potem je prišla prijateljska, revijalna tekma njemu oziroma njegovim desetim letom v članski ekipi na čast. Tistega avgustovskega popoldneva leta 2012 je bil na drugi strani AEK iz Aten. Pripravili so mu špalir, na roki je nosil kapetanski trak, vsi so bili tam zaradi njega. In ni jih bilo malo, ki so si mislili: kdaj, če ne zdaj.
Tekla je 54. minuta, Everton je vodil s 3:1, gostje pa so na robu svojega kazenskega prostora zrušili enega izmed domačih igralcev. Žogo je v roke vzel slavljenec dneva. »Ali je to ta trenutek?« se je vprašal televizijski komentator. Da, bil je ta trenutek, planeti so se ravno prav poravnali, oni tam zgoraj se ga je končno usmilil. Sprožil je s prostega strela z roba šestnajstih metrov, žoga pa je nekako našla pot mimo živega zidu in do mreže. »Trenutek, za katerega smo mislili, da ga ne bomo nikoli doživeli!« je vse skupaj pospremil televizijski glas, na zelenici pa – norišnica. Soigralci so mu padli v objem, tudi navijači pa so držali besedo. Če Hibbo zadene, bomo razgrajali. Sledila je invazija, kaos, navalili so na zelenico kot namestnik odgovornega urednika našega in vašega časopisa na sladkarije. Scene, nepredstavljive za prijateljsko tekmo, ki je bila takrat seveda prekinjena.
RAZOČARAN NAD NAČINOM
Bil je to dan, ko je Hibbo dosegel svoj prvi, zadnji in edini gol. »Bil sem tam, ko je Hibbo zadel,« bodo srečneži leta kasneje lahko pripovedovali otrokom in vnukom. Poslovil se je nekaj let kasneje, ne da bi na uradni tekmi dosegel zadetek.
Po 25 letih, ko je krvavel modro, so se mu poleti 2016 zahvalili za sodelovanje. Slovo je bilo vse prej kot lepo oziroma primerno legendi. Da ga ne potrebujejo več, je namreč izvedel kar prek klubske spletne strani. Novi lastniki so ga zavrgli kot star čevelj. Najbolj ga je bolelo, da se ni mogel dostojno posloviti od navijačev. Krasni novi svet. Vse to je le posel, nič osebnega.
Danes živi v Franciji, kjer ima na posestvu tudi ribnik oziroma jezero. Pravi, da se v mrežo ujame precej več krapov, kot pa se je vanjo ujelo žog. Kar pa niti ni prav velik dosežek glede na njegovo strelsko statistiko.
