ana dolinar Odkrito.si

Ani Dolinar zaradi zapletov prekinili nosečnost

mešalec1 Svet24.si

Bodo nove hiše Slovencev ostale prazne in ...

intuicija 1 Petisvet

5 nujnih opozoril, da nekaj ni ...

glarus Svet24.si

FOTO: Pirati so jih presenetili s kalašnikovi

meghan markle stara Svet24.si

Tako bo osivela in se zgubala Meghan Markle

noge Najstnica.si

Preprost recept: Naravna krema za britje

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Kako je bila Helena Blagne videti v resnici?

nu
nu
0 30.06.2018 16:20:12

Igrajmo poslednji tango (video)

Profimedia
Kdo bi si mislil, da je minilo že 28 let od tistega sladko-grenkega popoldneva v Firencah. Popoldneva, ko je Jugoslavija v četrtfinalu SP 1990 z igralcem manj držala v šahu aktualne svetovne prvake iz Argentine. Maradonove Argentine, ki je delovala podobno kot letos Messijeva Argentina. Neprepričljiva, neprivlačna, a nekako je le rinila dalje. Tudi v tistem popoldnevu v Firencah, ko je po drugi strani neka velika generacija odplesala svoj zadnji tango.

Za Jugoslavijo je bil četrtfinale glede na s(r)tanje v državi sijajen rezultat. Država domnevnega bratstva in enotnosti se je namreč konec osemdesetih in v začetku devetdesetih znašla v kaotičnem s(r)tanju, ki ni obšlo niti nogometa. Bilo je to le poldrugi mesec po tisti razvpiti, nikoli odigrani tekmi med Dinamom in Zvezdo za Maksimirju. In bilo je le nekaj tednov po tistem, ko je na taistem Maksimirju 20 tisoč ljudi huronsko izžvižgalo himno Hej Slovani, številni pa so pri tem vihteli zastavo Nizozemske, tekmice v tisti generalki za SP. Legendarnih izjav v tistem zagrebškem popoldnevu ni manjkalo.

»Ajde, nas 11 proti 20 tisoč,« je soigralce poskušal motivirati Faruk Hadžibegić. »Nisem vedel, da imamo v Zagrebu toliko navijačev,« je v smehu dejal Frank Rijkaard. Precej manj do smeha je bilo Draganu Stojkoviću. »Jugoslavije ni več,« je v tistem večeru ugotovil Piksi. V takšnem ozračju in s takšno popotnico so »plavi« odšli v Italijo ter tam prišli pred vrata raja, pred vrata polfinala. En strel, en sam strel, kot je v Lovcu na jelene govoril Robert de Niro, v ozadju nekje pa je Tanja Bošković prepevala sijajni Tango smrti. »Igrajmo najlepšo igro, naj mi veselje napolni grudi ... Daljne zvezde ječijo, ljubek sijaj se ugaša, moje srce že dolgo sluti, da bo vsemu prišel konec ... Igrajmo ta tango smrti kot nekoč, naj se vse zavrti ...«


Zadnji strel, ki je postal mit
In so ga igrali. Ivica Osim, ta Strauss z Grbavice, je v tistem popoldnevu v Firencah na igrišče poslal Tomislava Ivkovića, Predraga Spasića, Zorana Vulića, Faruka Hadžibegića, Davorja Jozića, Dragoljuba Brnovića, Refika Šabanadžovića, Safeta Sušića, najboljšega mladega igralca turnirja Roberta Prosinećkega, Zlatka Vujovića in seveda Piksija Stojkovića, v drugem polčasu pa je namesto Sušića v igro vstopil še Dejan Savičević. Kako močna je bila takrat Jugoslavija, morda v še večji meri razkriva pogled na klop za rezervne igralce. Darko Pančev, Alen Bokšić, Robert Jarni, Davor Šuker ... in seveda slovenski maratonec Srečko Katanec. Na drugi strani pa Argentina. Argentina, ki se je skozi turnir šlepala na krilih Diega Maradone in pa vratarja Sergia Goycochee, ki je v Italijo prišel kot rezerva, po zlomu noge Neryja Pumpida pa postal številka ena. Ter mojster za enajstmetrovke.

»Plavi« (v tistem popoldnevu resda beli) so sicer že po dobre pol ure ostali le z desetimi možmi, potem ko je Šabanadžović v le sedmih minutah uspel prejeti dva rumena kartona. A tudi z igralcem manj so bili Jugoslovani v naslednjih 90 minutah vsaj enakovreden tekmec branilcem naslova. Še več, priigrali so si nekaj lepih priložnosti, toda nogometni bogovi so bili v tistem popoldnevu ponovno na strani Argentine. Tudi pri enajstmetrovkah, ko sta med drugim, ironija, (z)grešili obe desetki, Piksi in Maradona.

Zadnjo rešilno bilko je imel v rokah oziroma nogah Hadžibegić, toda žoga je končala v naročju Goycochee. »Prepričan sem, da če bi zadel tisti strel, bi se potem prebili v polfinale. Ne želim, da zveni pretenciozno, toda mislim, da v tem primeru kasneje ne bi prišlo do vojne,« je leta kasneje trdil Hadžibegić. Da je Jugoslavija dokončno umrla tam, v Firencah, 30. junija 1990 malo po sedmi zvečer. A bil je to bržkone še eden od mitov v državi, ki je živela od mitov in je bila tudi sama navsezadnje en velik mit.

Argentina je šla v polfinale in prek Italije ter še nekaj enajstmetrovk v veliki finale, kjer jo je v obračunu z Nemčijo pokopala – enajstmetrovka. Jugoslavija pa je, kot se je izkazalo, v Firencah odplesala poslednji tango. Kmalu po tistem dnevu je šlo dokončno vse k vragu, država Jugoslavija, ki je bila takrat že dolgo na neki avtocesti za pekel in z njo seveda tudi reprezentanca, sta počasi odromali na smetišče zgodovine. Ni bila sicer to prav zadnja tekma izbrane vrste Jugoslavije.

»Plavi« so navsezadnje zaigrali tudi v kvalifikacijah za EP 1992, si priborili nastop na Euru v Nemčiji, a na predvečer prvenstva so Združeni narodi sprejeli resolucijo 757, s katero so uvedli sankcije proti ZR Jugoslaviji, nogometno reprezentanco pa so posledično pet pred dvanajsto vrgli s tekmovanja. In na prvenstvo so s plaže – dobesedno in v prenesenem pomenu – prišli Danci ter senzacionalno osvojili naslov prvaka. Medtem ko s(m)o se na hribovitem Balkanu pogrezali vse globlje v grozljivko, so Danci spisali pravljico za vse večne čase, a to je že zgodba za kdaj drugič.

Argentina – Jugoslavija 3:2* (0:0)
Firence – Artemio Franchi/30. junij 1990
ARGENTINA: Goycochea, Basualdo, Calderon (Dezotti), Burruchaga, Caniggia, Maradona, Giusti, Olarticoechea (Troglio), Serrizuela, Ruggeri, Simon. Selektor: Carlos Bilardo.
JUGOSLAVIJA: Ivković, Spasić, Vulić, Hadžibegić, Jozić, Brnović, Sušić (Savičević), Stojković, Zl. Vujović, Prosinećki, Šabanadžović. Selektor: Ivica Osim.
Rdeči karton: Šabanadžović (31.)
* po enajstmetrovkah

Enajstmetrovke
1:0 Serrizuela, / Stojković (vratnica)
2:0 Burruchaga, 2:1 Prosinećki
/ Maradona (brani Ivković), 2:2 Savičević
/ Troglio (vratnica), / Brnović (brani Goycochea)
3:2 Dezotti, / Hadžibegić (brani Goycochea)

Članki iz rubrike