lili 1 Odkrito.si

Težki časi za Lili Žagar

glasba 11 Svet24.si

Janov uspeh: dobil tožbo!

horoskop Svet24.si

Horoskop za soboto, 23. junija

Prevale, Štefanov potok Svet24.si

FOTO: Voda zalivala objekte, veter odkrival strehe...

The Tonight Show ariana grande Najstnica.si

Pete Davidson potrdil zaroko z Ariano Grande

Urška Henigman Petisvet

9-mesečno izkustveno potovanje do sebe: Vem, kdo ...

alenka kozolc gregurič 1 Njena.si

Slovenska igralka v boju z rakom in hudimi ...

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 24.02.2018 15:47:38

Dan, ko je Dominator spravil v jok Največjega (video)

Profimedia
Bil je to Dream team, bila je to hokejska različica tiste košarkarske druščine, ki se je šest let pred tem zbrala v Barceloni. Vse najboljše, kar premore kanadski hokej, in potem še številka 99, Največji, ki so ga želeli s cvetjem in zlato kolajno okoli vratu pospremiti v pokoj. A pri tem so pozabili pobarati nekega češkega vratarja, kaj si o tem njihovem velikem načrtu misli on.

Bilo je pred 20 leti v Naganu. Medtem ko je na belih strminah kraljeval in navduševal nezlomljivi mož z vzdevkom Herminator, je na ledenih ploskvah dominiral Dominator.

Medtem ko lahko v teh dneh spremljamo olimpijski hokejski turnir, ki to ni, v najboljšem primeru gre za olimpijski turnir divizije 1, je bilo pred dvema desetletjema drugače. Na Japonskem je bil hokejski turnir eden izmed vrhuncev iger. Poimenovali so ga turnir stoletja, potem ko je NHL prvič v zgodovini za dobra dva tedna prekinila tekmovanje in so na njem lahko nastopili tudi »profesionalci«, kot bi hokejistom iz NHL rekla neka starosta slovenskega komentatorstva.

Glavni, če ne kar edini favoriti turnirja so bili seveda fantje iz dežele hokeja. Seznam kanadske reprezentance se bere, kot kdo je bil kdo v svetovnem hokeju v 90. letih prejšnjega stoletja. Vodja ekipe Bob Clarke in glavni trener Marc Crawford sta sicer dvignila nemalo prahu, ko sta doma pustila Marka Messierja in Scotta Niedermayerja, Mario Lemieux je po drugi strani zaradi bolezni hokejsko kariero v tistih letih postavil na stranski tir, nenavadna pa je bila tudi odločitev za kapetana, ta čast je namreč pripadla Ericu Lindrosu. Vseeno pa so bili številni globoko prepričani, da bodo Kanadčani odplesali do zlata, sploh ker tudi na papirju prvi izzivalci Rusi niso prišli v najmočnejši postavi. Zaradi razprtij na zvezi, vmešavanja politike in osebnih razlogov so med drugim manjkali Aleksander Mogilni, Igor Larionov, Slava Kozlov, Vjačeslav Fetisov ... Asi, ki so bili pogrešani v akciji, pa vse prej kot posrečeni tekmovalni sistem, vse to je bilo potisnjeno v ozadje, ko so se izločilni boji enkrat začeli, v ospredje pa je stopil neki vratar, ki je bil v tistih letih na vrhuncu moči.

Postava Kanade se je, kot že rečeno, šibila pod težo velikih imen. Hokejisti, ki so kasneje v veliki večini že našli svoje mesto v dvorani slavnih ali pa ga še bodo. Imena so sama po sebi morda še najbolj zgovorna. V vratih Patrick Roy, ki sta mu hrbet krila Martin Brodeur in Curtis Joseph. V obrambi Ray Bourque, Chris Pronger, Rob Blake, Al MacInnis ... V napadu Eric Lindros, Theo Fleury, Joe Nieuwendyk, Brendan Shanahan, Mark Recchi, Steve Yzerman, Joe Sakic ... In seveda kot pika na i njegovo veličanstvo Wayne Gretzky, ki si je želel na jesen kariere osvojiti še olimpijsko zlato. Dream team, bili so vse to in še več, kar je bila ameriška košarkarska reprezentanca šest let pred tem v Barceloni. Vse in še mož s številko 99, da se Največjega s cvetjem in zlato kolajno pospremi v pokoj, pa je bila rdeča nit turnirja s kanadskega zornega kota. A bil je to račun brez krčmarja oziroma Dominika Haška. V polfinalu so, če si sposodimo besede Lindrosa, »naleteli na vročega vratarja, ki je imel najboljši dan v življenju«.

Nekaj čudovitega znotraj grdega
Čeprav je bil kasneje tudi prvi mož velikega finala, kjer so se Čehi udarili s starimi rivali Rusi, je bil polfinale vendarle njegovo mojstrsko delo, njegova Sikstinska kapela, njegova Deveta simfonija. Bila je to najsijajnejša ura bržkone najboljšega vratarja vseh časov, ki je tudi v NHL, med »profesionalci«, če si še enkrat sposodimo bedasto oznako, na novo spisal knjige rekordov. Človek, če mu lahko tako rečemo, je branil vse. Bil je živ dokaz fraze, da je vratar pol moštva. Pravzaprav je bilo v njegovem primeru to milo rečeno. Ne prej ne pozneje ni en sam mož tako močno zaznamoval olimpijskega turnirja. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Jaromirja Jagra, Milana Hejduka in ostale češke druščine, toda brez Haška ne bi prišli niti blizu finala in zlati kolajni.

Dominator, v nasprotnem golu je mimogrede stal Roy, še en velikan vratarskega poklica, je spustil roleto in pri tem v obup spravljal največje mojstre, ki so kadarkoli igrali to igro. Eleganca je bila kot po navadi potisnjena nekam globoko na stranski tir, v njegovih akrobatskih gibih ni bilo ritma in pogosto tudi ne logičnosti, a nekako je vendarle zaustavil plošček. Vedno znova.

Čehi so se zavedali, da njihovo največje upanje za presenečenje stoji med vratnicama, pa so igrali neki antihokej. Hokej, kot bi ga igrale ekipe Joseja Mourinha. Previdno, obrambno, pri tem pa so »kradli« čas, kolikor in kjer se je le dalo. »Ko so povedli 1:0, sploh niso več prišli v našo tretjino. To ni bil hokej. Bilo je grdo.  Glede na to, kako se je igralo, bi morali igrati na nogometnem igrišču,« se je pritoževal Fleury. Hašek pa je bil pri tem nekaj čudovitega znotraj grdega. A ko je Trevor Linden dobro minuto pred koncem vendarle zatresel Haškovo mrežo in izid izenačil, se je zdelo, da se češka pravljica vseeno končuje. Toda podaljšek in izvajanje kazenskih strelov so prinesli le še dodatna Haškova junaštva.

Čeh mat
V 70 minutah so mu največji mojstri hokeja zabili zgolj en gol. S svojim neortodoksnim, nekonvencionalnim slogom, v katerem je bilo na prvi pogled popolno pomanjkanje sloga, stila in tudi logičnosti, je imel pripravljen odgovor na vse. Tudi pri izvajanju kazenskih strelov se njegova mreža ni več zatresla. Dobil je vseh pet dvobojev iz oči v oči. Kot Gandalf v Gospodarju prstanov se je zadrl 'You Shall Not Pass!'. Ne boš šel mimo! In res niso šli. Fleury, Bourque, Nieuwendyk, Lindros in Shanahan. »Ni bilo videoanalize, sem pa te fante poznal s tekem v ligi NHL. Vedel sem, kako po navadi izvajajo strele. Presenetil me je le Lindros, ki me je skoraj premagal.« Poudarek je na tistem skoraj, plošček je namreč končal v vratnici.

Od Čehov je zadel le Robert Reichel, a tudi to je bilo dovolj za finale in zmenek z Rusijo.»Vse, česar se spomnim glede tistih kazenskih strelov, je to, da sem bil na smrt utrujen. Med streli sem vedno odšel na klop in sedel, poskusov naših hokejistov sploh nisem gledal, opazoval sem le reakcije soigralcev.« Kanadske ljubitelje te igre po drugi strani še dandanes bega predvsem dejstvo, da med peterico kanadskih izvajalcev ni bilo Gretzkyja, je pa bil denimo branilec Bourque, ki se je resnici na ljubo ponašal z zelo natančnim strelom. Zloglasna odločitev, ki je še danes predmet polemik in stvar debate. A to je tako ali tako že neka druga zgodba.

Morda sta vse skupaj še najbolje povzela dva člana kanadske zasedbe, ki je dan kasneje izgubila tudi tekmo za bron s Finci. »Ko se ozrem nazaj, mislim, da smo imeli v Naganu leta 98 hudičevo dobro ekipo. A izgubili smo proti vratarju, ki mu je bilo v tistem času skoraj nemogoče zabiti,« je leta kasneje dejal takratni predsednik kanadske hokejske zveze, Pronger pa je dodal: »Gledam seznam igralcev in se sprašujem, kako, za vraga, smo lahko izgubili.« Ni bil edini, ki se je (samo)spraševal, kako so lahko izgubili, odgovor pa bi lahko našli predvsem v 33-letniku iz Pardubic, ki je bil junak dneva, tedna, leta ... Hašek, ki je branil mogoče in nemogoče ter se pri tem sem in tja postavil tudi na glavo. »Veste, v polfinalu in finalu so mi nekajkrat prišle solze v oči. Ko sem videl, kako so se moji soigralci borili pred menoj, sem bil izjemno ponosen,« je bila skromna češka hobotnica, ki jo je bilo užitek gledati na delu.

Na šestih tekmah je prejel zgolj šest golov, obranil neverjetnih 97 odstotkov strelov na svoja vrata in zabeležil dva shutouta. Najboljše je prihranil za konec. V četrtfinalu zvezdniška ZDA (38 obramb), v polfinalu kanadsko sanjsko moštvo (24 obramb) in v finalu še sovražnik številka ena Rusija (20 obramb). Težko bi bilo težje. In slajše. Hašek je v zaključnih bojih v 190 minutah prejel le dva gola, obranil pa kar 82 strelov. Šah mat oziroma Čeh mat. Za eno najsvetlejših poglavji v zgodovini češkega športa in enega najhujših ponižanj v zgodovini kanadskega.

Bila je to češka verzija Čudeža na ledu. V Pragi jih je na Staromestnem trgu pričakalo 150 tisoč ljudi, največja množica vse od leta 1989 in žametne revolucije. »Haška za predsednika!« so skandirali, urbana legenda pa pravi, da je Hašek poklical takratnega predsednika Vaclava Havla in mu dejal, da se mu ni treba bati. Da ne namerava kandidirati.

Članki iz rubrike