Bojda svoje bolj kot ne enolične dneve preživlja v domu za ostarele v Nordhausnu, po seriji kapi pa se možak, ki je od nekdaj živel v nekem svojem, fantazijskem svetu, še toliko manj zaveda dogajanja okoli sebe. Obiski niso zaželeni, nihče pač ne želi odpirati starih ran. In čeprav bi ob omembi njegovega imena dandanes velika večina le skomignila z rameni in čeprav v svojem samotarskem življenju najbrž ni odigral niti točke, kaj šele igre ali niza, je spremenil teniški svet kot le malokdo.
Pravzaprav ga ni nobena tehnična novost ali sprememba pravil tako silovito in korenito, kot ga je on s svojim dvajset in še nekaj centimetrov dolgim nožem za izkoščevanje. Zasadil je nož v hrbet, in to dobesedno, tenisu, neki karieri in neki šampionki. »Tako kot je 11. september spremenil svet, tako je napad na Moniko Seleš spremenil tenis,« je dve desetletji kasneje s kančkom pretiravanja o dnevu, po katerem nič več ni bilo tako kot prej, dejala Micky Lawler, danes predsednica WTA.
PREJ
Še preden sta teniškemu svetu zavladali sestri Williams, je v njem dominirala neka najstnica iz rajnke Jugoslavije, ki je že do dopolnjenega dvajsetega leta osvojila reci in piši osem grand slam turnirjev. V Novem Sadu rojena šampionka je ekspresno zavzela teniški svet, ob tem pa tekmicam pustila le drobtinice ali pa še to ne; v letih 1991 in 1992 je denimo dobila šest od osmih največjih turnirjev. Njen prihod je sprožil pravo malo revolucijo, še kot najstnica je postala številka ena, poleg serijskega zmagovanja pa so njen zaščitni znak postali tudi predirljivi vzkliki eee-uuuhhh, s katerimi je pospremila praktično vsak udarec. »Ubogi sosedje na njeno poročno noč,« je bila genialna izjava genialnega in danes že pokojnega angleškega igralca Petra Ustinova.
A uboge so bile tudi njene tekmice, kot vihar je zdivjala čez ženski tenis, pri tem pa jih ni le premagovala, ampak prevladovala nad vsemi, vključno s pred tem praktično nepremagljivo Steffi Graf. Morda ji je največje priznanje namenila prav Nemka sama, ki je bojda ob nekem sicer redkem trenutku napada iskrenosti dejala, da ni povsem prepričana, ali lahko tudi ob svoji najboljši igri premaga Seleševo.
Tako dobra je bila ta pogosto hihitajoča se najstnica, ki jo je teniška kariera iz Novega Sada pripeljala na Florido k slovitemu teniškemu guruju Nicku Bollettieriju in ki je eksperimentirala z modo in pričeskami ter sanjala o karieri v Hollywoodu, ko pa je stopila na igrišče, se je prelevila v pravega predatorja. V njeni igri sicer ni bilo pretirane elegance in umiranja v lepoti, finese niso bile nikoli njena močnejša plat, k mreži je zašla le ob največjih praznikih, je pa bilo njeno udrihanje po žogici neverjetno učinkovito, predvsem pa sta bili serijska samozavest in mentalna žilavost tisti, zaradi katerih je bila vsaj korak ali dva pred tekmicami. Izvzemši Wimbledon so se praktično vsi grand slam turnirji tam na začetku devetdesetih končali sila podobno; z njo na zadnji dan turnirja z lovoriko v rokah.
V tistih letih je igrala kot v transu, najboljša pa je bila takrat, ko je bilo to najbolj potrebno. Glede moči, volje in mentalne čvrstosti je postavila nova merila, ki so bila za zgled marsikateri kasnejši šampionki, še najbolje pa so se združila v nekem precej mlajšem Monikinem rojaku, ki v teh letih kraljuje moškemu tenisu.
Skratka, pred njo je ležal ves teniški svet, pri tem je bilo meja le nebo, vse do nekega sicer povsem običajnega petkovega popoldneva konec aprila leta 1993 na turnirju v Hamburgu.
USODNI DAN
To bi sicer moral biti le še en povsem navaden dan v pisarni, leto dni mlajša Bolgarka Magdalena Maleeva pa le še ena ovira na poti proti še enemu naslovu. Bilo je med odmorom pri izidu 6:4, 4:3 za prvo igralko sveta, ko se je takrat 38-letni Günter Parche, nezaposleni operater stružnice, počasi spustil po tribuni in se izmuznil pozornosti peščice varnostnikov.
Še dandanes se podobe, ki so sledile, zdijo nadrealistične. Natančni nemški kronisti so zabeležili, da je bilo ura natanko 18:50, ko je dekle, ki je vsak udarec po rumeni žogici pospremilo s vzklikom, predirljivo kriknilo, a tokrat zaradi povsem drugačnih razlogov. Za njenim hrbtom se je začelo prerivanje, sama pa je z mešanico nejevere, prestrašenosti in bolečine na obrazu napravila nekaj korakov in se sesedla na igrišču. »Vsi smo bili v nekakšnem stanju šoka, nihče ni vedel, kaj se je dejansko zgodilo, ali je bilo na delu več napadalcev ali pa osamljen norec. Nisem videla kaj se je zgodilo, le da se je nekaj moralo zgoditi. Potem sem opazila, kako se je Monika opotekla na igrišče in padla,« se je dvajset let kasneje spominjala Maleeva, ki še do danes ne more verjeti, da se je turnir nadaljeval. V slogu tistega »show must go on«, pa čeprav marsikomu ni bilo več do igranja.
Storilec se je nemudoma znašel v primežu varnostnikov. Izkazalo se je, da gre za možaka, ki je živel v fantazijskem svetu in ni imel praktično nikakršnega stika z nasprotnim spolom, ob tem pa je idealiziral Steffi Graf in bil njen goreč oboževalec. Ob rojstnih dnevih ji je pošiljal darila in denar, ob njenih porazih, ki so bili s prihodom Seleševe neprimerno bolj pogosti, pa je razmišljal o samomoru. V njegovem žepu so kasneje našli tri tisoč mark in vstopnice za turnir v Rimu. Turnir, na katerem bi morala nastopiti tudi Seleševa. Svoj napad je načrtoval tedne, na priložnost pa potrpežljivo čakal štiri dni. Kot je dejal pred preiskovalnim sodnikom, je želel Seleševo le poškodovati, da bi bila z igrišč odsotna dalj časa, Steffi Graf pa bi se v tem času vrnila na vrh lestvice. Njegov načrt se je izpolnil, pravzaprav bolj kot je lahko le upal; deloval je do popolnosti.
Dvoje se namreč po tistem napadu ni več zgodilo. Monika Seleš se ni nikoli več vrnila na vrh lestvice WTA in Monika Seleš ni nikoli več zaigrala na turnirju v Nemčiji. Razočarana, kako jo je lahko napadalec, ki ji je za vedno spremenil življenje, odnesel praktično brez kazni. Parcheja je namreč sodišče spoznalo za neprištevnega, njegovim odvetnikom je uspelo prepričati sodišče, da gre za možakarja z osebnostno motnjo, ob tem pa po mnenju obrambe ni šlo za poskus naklepnega umora, ampak le za napad, in ko je temu prikimalo tudi sodišče, jo je odnesel s pogojno kaznijo dveh let in še iste jeseni odkorakal na prostost. Seleševa je to videla kot žalitev, za njo je bilo to nesprejemljivo in na nemška tla do danes ni več stopila.
To je bila tudi boleča budnica ne le za svet tenisa, ampak celoten šport. Če je lahko to storil osamljen in ne ravno bister posameznik, kaj lahko storijo šele temeljito pripravljeni posamezniki. Varnost je bila poostrena, a mnogi, med njimi tudi Seleševa sama, menijo, da se pod krinko lepotnih popravkov, za to fasado navidezne varnosti, v bistvu ni spremenilo prav veliko.
POTEM
Danes seveda v karavani ni več ne Grafove, ne Seleševe, tudi turnir v Hamburgu je izginil s tekmovalnega koledarja, Parche pa dneve do konca svojega življenja, kot že rečeno, odšteva v domu za ostarele in se po seriji kapi niti ne zaveda dobro sveta okoli sebe. A nobenega dvoma ni, da je bil prav on tisti, ki je korenito spremenil teniški svet in tok zgodovine, ob tem pa sprožil vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo. Oziroma kaj bi bilo, če ne bi bilo. Če ne bi bilo tistega popoldneva 30. aprila leta 1993 v Hamburgu, kako bi se razvila kariera in kje bi se končala bera Monike Seleš?
Pri devetnajstih letih se je srečala z lastno smrtnostjo ter minljivostjo, in to tam, kjer je najmanj pričakovala in kjer bi morala biti povsem varna – na teniškem igrišču. Rana na hrbtu ni bila globoka, lahko bi celo rekli površinska, in se je v celoti zacelila že po dveh tednih, a precej globlje se je nož zarezal v psiho Seleševe. Trpela je za tistim, kar bi danes poimenovali posttravmatska stresna motnja oziroma PTSD, kot temu na kratko pravijo onstran Atlantika.
Zlovešča kratica, pod katero se skrivajo nočne more, depresija, dolgi dnevi negotovosti, (samo)spraševanja, zakaj, prebliski preteklosti, izogibanja ter bežanja pred vsem tistim, kar te spominja na travmatični dogodek ... Več kot dve leti je potrebovala, da je zbrala pogum, se ob tem borila s kilogrami, ko se je kot državljanka ZDA končno le vrnila v karavano, pa je bila, čeprav se to ob še enem osvojenem grand slamu ter treh finalih morda sliši čudno, le še bleda senca same sebe.
Mladostniška navdušenje in sproščenost sta se izgubila oziroma za vedno ostala na igrišču v Hamburgu, samozavest, ali pa vsaj dobršen del nje, je ob tem izpuhtela v zrak, lakota na igrišču jo je minila, tisto zunaj njega pa je težko krotila. Nabirali so se kilogrami, z njimi pa je izginila tista gibčnost, ki je bila pomemben del njenega igralskega repertoarja.
Udarci so medtem še kar prihajali. Kako krut in neizprosen zna biti profesionalen šport, je spoznala kmalu po napadu. Njene kolegice so namreč skoraj enoglasno zavrnile možnost, da v času odsotnosti ostane zamrznjena na vrhu lestvice, le Argentinka Gabriela Sabatini se je glasovanja vzdržala. »Gaby je človeško bitje. Ostale so se vedle, kot da sem si zvila gleženj ali nekaj podobnega,« je bila globoko razočarana na odnosom kolegic. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, je za rakom zbolel še oče Karolj, njen prvi teniški učitelj. Vsi ti udarci so jo z igrišč, kot že rečeno, oddaljili za več kot dve leti, ko pa se je po 27 mesecih vendarle vrnila, je sem in tja sicer še spomnila na staro Moniko, leta 1996 še četrtič – in zadnjič – osvojila OP Avstralije, v finalu grand slama pa nazadnje zaigrala v Parizu dve leti kasneje. Z verižico, na kateri je bil poročni prstan takrat že pokojnega očeta Karolja okoli vratu.
Kljub porazu z Arantxo Sánchez Vicario je bil to labodji spev neke velike kariere in neke velike šampionke, ki z devetimi osvojenimi grand slam turnirji zaseda osmo mesto na večni lestvici. A v očeh mnogih na tej lestvici, ki naj bi podala neko okvirno primerjavo med teniškimi velikankami, kotira še neprimerno višje. »Najboljši teniški igralki v zadnje četrt stoletja sta Steffi Graf (22 grand slamov) in Serena Williams (21), a Seleševo bi jima postavil vsaj ob bok. Zakaj? Zato, ker vem, da je njenih devet pravzaprav neprimerno večjih kot le devet,« je zapisal neki cenjeni teniški kolumnist, še dlje pa je šel njegov kolega.
»Ali je Grafova najboljša igralka vseh časov? Pa saj ni bila najboljša niti na vrhuncu lastne kariere!« Številke vsekakor govorijo v prid zadnji trditvi; ko je namreč z vso silo kot šestnajstletnica treščila v karavano, je Seleševa v naslednjih treh letih osvojila osem grand slam turnirjev, Grafova v tem času le dva. Lahko bi zapisali, da je bolni um Günter Parche dosegel svoje. Od odsotnosti Seleševe Grafova namreč ni imela več dostojne tekmice, v naslednji letih se je ženski tenis spremenil v zgodbo, če uporabimo besede Martine Navratilove, »Steffi in sedem palčkov«.
Ni dvoma, da je zapuščina Grafove ogromna, a pravijo, da bi bila ena najdebelejših knjig, ki so bile kadarkoli napisane, tista z naslovom Kaj če. Kaj če se ne bi zgodil 30. april 1993? Bi bila Monika Seleš največja teniška igralka vseh časov? Vprašanje, ki še danes buri domišljijo, ki pa bo seveda ostalo brez odgovora.
DANES
Več kot dve desetletji kasneje sama sicer ni ena tistih, ki bi vseskozi gledali v vzvratno ogledalo in se pri tem spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo. Pravzaprav je svojevrsten paradoks, da je njena priljubljenost z zatonom teniške kariere, ko ni bila več nepremagljivi stroj, ki je ob spremljavi nadležnih zvočnih učinkov rušil vse pred seboj, le še narasla. Vedno so jo spoštovali, a številni so jo resnično vzljubili šele, ko so uvideli, da je kljub milijonom na računu tudi ona ranljiva, da tudi ona kot vsi navadni smrtniki žaluje za starši in da tudi ona ni imuna na depresijo ter nabiranje kilogramov. Da ima tudi ona slabe dneve, ko bi bilo bolje, če zjutraj sploh ne bi vstala iz postelje. Ko je postala ena od njih oziroma ena od nas, ko je postala recimo temu navaden smrtnik, je postala precej bolj priljubljena kot pa takrat, ko je v seriji osvajala naslove.
In tudi sama se je odlično znašla v tej vlogi, zato je danes videti celo bolje kot pa v svojih zlatih teniških časih. Predvsem pa je videti bolj vesela, srečnejša.
