Ovinkasta cesta, ki vodi od vznožja ledenika Rettenbach do kraja Sölden, kjer se zadnjih 16 let vsako sezono začne beli cirkus, je bila usodna za klenega Pohorca, ki je pred tem prestal že marsikatero težavo, padec vozila, ki je zgrmelo 270 metrov globoko, pa je bil zanj usoden, čeprav sta bolgarska smučarja, ki sta bila z njim v vozilu, nesrečo preživela.
Svojo najuspešnejšo sezono med prvokategorniki, 2001/2002, je Drago končal kot štirinajsti slalomist. Najboljši posamični rezultat je vknjižil 16. januarja 2000, ko je slalom v slovitem Wengnu končal na tretjem mestu. Skupno je zbral enajst uvrstitev med deseterico svetovnega pokala, nastopil pa je tudi na treh olimpijskih igrah in dveh svetovnih prvenstvih. Kariero je končal leta 2008, v zadnjih letih pa je deloval kot trener v bolgarski smučarski reprezentanci.
Pohorec je ostal v lepem spominu tudi direktorju slovenskih reprezentanc Tonetu Vogrincu: "Drago je bil zdrav pohorski fantič že od malih nog. Oče ga je že kot mladega fanta iz Lehna pod Ribnico vozil na treninge v Maribor, kar je bila slaba ura vožnje. Zamudil ni niti enega treninga. Z izjemno voljo, prizadevnostjo, odkritosrčnostjo in duhovitostjo se je prebil tako daleč, da je bil celo mednarodno relativno uspešen. Prepričan sem, da bi nadaljeval tudi kot dober trener in tudi tam napravil uspešno kariero."
KURALT ŽRTEV ORGANIZACIJSKE NAPAKE
Drago pa ni bil prvi slovenski smučar, ki je svoje življenje končal na cesti. Še deset mlajši je bil Jože Kuralt, junak prvih vmesnih časov, sicer ob Bojanu Križaju in Borisu Strelu član prve generacije slovenskih smučarjev, ki je krojila svetovni vrh. Starejše generacije se boste morda še spomnile veleslaloma v Val d'Iseru na začetku sezone 1979/80, v katerem je bil Bojan Križaj prvi, Boris Strel četrti in Jože Kuralt peti, zmagal pa je kdo drug kot Ingemar Stenmark. Smučar, doma iz vasice Sveti Duh nad Škofjo Loko, tudi udeleženec OI v Lake Placidu in Sarajevu, je življenjsko pot končal 24. marca 1986, ob koncu sezone in vrnitvi iz Japonske, ko sta se po 12-urnem letu in pristanku na züriškem letališču skupaj s trenerjem Danielom Stanetom Kurakom odpeljala proti domu.
Slednji je vozil in po predvidevanjih zaspal za volanom, trčenje v betonski zid pri kraju Sachsenburg blizu Špitala ob Dravi je bilo zanju usodno. "To je bila velika organizacijska napaka. Po tako dolgi poti in časovni razliki bi v Zürichu morala prespati in se šele zjutraj odpeljati domov," še danes priznava Vogrinec.
Tudi Lea Ribarič je svoje mlado življenje končala v prometni nesreči. Z reprezentančno kolegico Mojco Suhadolc sta se 16. aprila 1994 vračali domov s smučarskega plesa v Mariboru. V Lazah v Tuhinjski dolini je njun osebni avtomobil zaradi prevelike hitrosti zaneslo s ceste. Vrhničanka jo je odnesla brez resnejših posledic, Škofjeločanka, ki je vozila, žal ne. Lea Ribarič je bila stara 20 let, njen največji uspeh v karieri je bronasta veleslalomska kolajna z mladinskega svetovnega prvenstva leta 1992 v Mariboru.
Tone Vogrinec opozarja, da so smučarji in trenerji glede na število prevoženih kilometrov in čas, ki ga preživijo na cestah, bolj kot večina drugih športnikov izpostavljeni nevarnostim prometnih nesreč: "Ogromno je prevoženih kilometrov v vseh mogočih pogojih. Tekmovalci in trenerji so vedno znova izpostavljeni dolgim vožnjam po napornem dnevu in vedno obstaja potencialna nevarnost, da se zgodi nesreča. No, kot sem izvedel, je bilo pri Grubelniku vmes tudi veliko smole, ko je zdrsnil s cestišča in potem tako tragično umrl. Kot so mi povedali, Drago ni bil znan po zelo hitri vožnji, zanimivo pa je tudi to, da sta jo bolgarska smučarja, ki sta bila z njim v avtu, odnesla le z lažjimi poškodbami, medtem ko naj bi on padel iz avtomobila."
Tone ob tem dodaja, da je pravzaprav še sreča, da tovrstnih nesreč ni še več, kot jih je, zlasti ob upoštevanju dejstva, da smučarji kot šoferji niso počasni.
UTONIL PRED ZAGOVOROM MAGISTERIJA
Seveda pa za smrti smučarskih asov niso bile vzrok le prometne nesreče. Od smrti Roka Petroviča je letos minilo že 22 let. Šlo je za smučarja, ki je bil izreden tehničar in dobitnik malega kristalnega globusa za zmago v slalomu v sezoni 1985/86, v kateri je zmagal na kar petih slalomih, čeprav takrat še ni bil star niti dvajset let. Tako zgodaj je večkrat uspelo zmagati le legendarnemu Švedu Ingemarju Stenmarku. Trener Janez Šmitek, ki je Roka treniral še kot pionirja, je nekoč zapisal, da če bi imeli smučarsko fakulteto, bi bila fizika glede na to, kaj dela Rok, eden glavnih predmetov.
Njegova življenjska pot se je pri zgolj 27 letih končala v nesreči med potapljanjem pri Veli Luki na Korčuli. Tja se je odpravil tik pred zagovorom svoje magistrske naloge, pred smrtjo pa ga ni obvarovalo niti dejstvo, da je bil šolan in izkušen potapljač. Kolektiv Slovenskega mladinskega gledališča na čelu z Matjažem Pograjcem je letos o njem pripravil predstavo z naslovom Rokova modrina.
S PRIJATELJI POPIL ŠE JUTRANJO KAVO
Tomaža Cerkovnika se večina bolj kot po smučarski karieri, ki jo je zaključil kot profesionalec v ZDA, spomni kot strokovnega komentatorja prenosov tekem svetovnega pokala. To je počel od sezone 1995/96 pa do sezone 2001/02, skupaj z novinarskim kolegom Igorjem Bergantom sta bila po mnenju mnogih še vedno najboljši komentatorski par, kar zadeva smučanje na nacionalni televiziji. Pred tem je med letoma 1992 in 1995 uspešno vodil moško smučarsko reprezentanco in kot član trenerske ekipe leta 1994 prejel tudi Bloudkovo nagrado, najvišje državno priznanje za športne dosežke.
Takrat 44-letni Ljubljančan je leta 2004 prispel na Hvar, kjer naj bi preživljal dopust. Še zjutraj je s prijatelji, ki pri Cerkovniku niso opazili nobenih zdravstvenih težav, popil jutranjo kavo. Okrog 14. ure popoldne pa mu je nenadoma postalo slabo. Na eni izmed ulic v mestu Hvar se je zgrudil in takoj zatem umrl. Pomagati mu niso mogli niti mimoidoči, ki so se po naključju znašli v njegovi bližini. Cerkovniku naj bi se na dopustu pridružili še družinski člani. Nekdanji smučar je zapustil ženo in šoloobvezna sinova.
Bolezen, v obeh primerih rak, je bila usodna še za dve članici škofjeloškega Alpetoura. Pred tremi leti se je v 48. letu starosti poslovila Darja Porenta. Slednja je bila članica reprezentance sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, njena specialnost je bil slalom, točk svetovnega pokala pa ni osvojila, saj jih je takrat osvajala le prva deseterica in pozneje petnajsterica smučark in smučarjev.
Pred dobrim mesecem, točneje 19. oktobra, je škofjeloško smučanje pretresla novica, da je po enoletni zahrbtni bolezni umrla Nuša Tome Babnik, doma iz Zgornjih Pirnič pri Medvodah. Ta je leta 1974 članska reprezentantka postala že kot 14-letna deklica ter bila nosilka generacije smučark, ki so prve napravile preskok z uvrstitvami med deseterico in s točkami svetovnega pokala. V to generacijo sodijo še Bojana Dornig, Anja Zavadlav in Metka Jerman. Največja uspeha sta bila 7. mesto v slalomu na Zlati lisici 1984 in dve osmi mesti v veleslalomu v San Sicariu 1982 ter slalomu v Sestrieru 1983. Nuša je bila tudi udeleženka olimpijskih iger v Lake Placidu 1980 in v Sarajevu 1984.
SODILA STA SI SAMA
Ena bolj nepričakovanih smrti je bila tista Borisa Strela, prvega Slovenca, ki je na SP 1982 v Schladmingu osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu po nepozabni drugi vožnji, ko se je na zmagovalni oder prebil z osmega mesta po prvi. Še vedno je tudi edini, ki se lahko pohvali z moško veleslalomsko zmago v svetovnem pokalu, kar mu je uspelo na začetku tiste sezone v Cortini d'Ampezzo. Še en Škofjeločan (zanimivo je, da je bila kar peterica iz deveterice, o kateri pišemo, članov Alpetoura) je umrl 28. marca 2013, življenje pa si je v 54. letu starosti vzel sam.
"Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabil njegove druge veleslalomske vožnje na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. Ko se je na semaforju pokazala številka tri, torej tretje mesto in bronasta kolajna, smo bili vsi šokirani," Tone Vogrinec še ni pozabil prve kolajne in veselja ob njej.
Njegov dolgoletni prijatelj pa ni bil nič manj šokiran ob novici, da se je Boris poslovil na način, kot se je: "Le nekaj dni pred tem sva bila skupaj na Krvavcu, se pogovarjala in Boris je bil kot zmeraj poln načrtov, živahen kot vedno, govoril je o tem, kaj vse bo še naredil. Prav nobenega vtisa ni dajal, da bi bilo karkoli narobe."
Že tri leta pred tem je bila zastava pred sedežem Smučarske zveze Slovenije na pol droga spuščena zaradi smrti nekdanjega mladinskega slalomskega svetovnega podprvaka Saša Robiča. Svojo športno pot je Tarzan, kot se ga je prijel vzdevek, začel v Smučarskem klubu Jesenice. Po dveh srebrnih kolajnah na mladinskem SP je bil Sašo član reprezentance na SP v Vailu (1989). Po športni karieri je devet let svoje tekmovalne izkušnje prenašal na naslednike, najprej v moški in nato ženski reprezentanci, nazadnje je delal kot trener mladincev v Alpskem smučarskem klubu Kranjska Gora. Tudi on si je sodil sam, 7. avgusta 2010 je v večernih urah skočil z zloglasnega mostu Peračica pri Brezjah na Gorenjskem. Manj kot dva meseca pozneje se je poslovil še njegov brat, ekstremni kolesar Jure Robič, ki je na Plavškem Rovtu nad Jesenicami na gorski makadamski cesti trčil z avtomobilom.
USODA NE IZBIRA ŽRTEV
Kaj torej reči ob tem, da se je toliko slovenskih junakov belih strmin poslovilo prezgodaj, pet zgolj v zadnjih petih letih? Z izjemo že zapisanega o velikem številu ur, preživetih na cesti, je ostale smrti težko povezati s čimerkoli, kar bi imelo neki skupni imenovalec. Bolezen ali nesreča lahko udari kogarkoli izmed nas, o samomorih pa je tako ali tako zelo nehvaležno razpredati. Usoda se je očitno odločila, da bo v smučarske kroge udarila bolj kot kje drugje.
Se Tonetu Vogrincu morda zdi naključje, da je toliko slovenskih smučark in smučarjev svojo življenjsko pot končalo prezgodaj? "To je težko reči, saj je vsaka smrt zgodba zase. Pri Nuši Tome je šlo za bolezen, ki jo je pač težko preprečiti. Prav posebna zgodba je Rok Petrovič, ki je ostal pod vodo pri fotografiranju podvodnega življenja. Boris Strel si je sodil sam, Tomaž Cerkovnik je bil žrtev nenadne srčne kapi … Ni torej neke formule, po kateri so ti smučarke in smučarji odhajali na drugi svet. Vzroki so bili precej različni, zakaj je tako, pa ve samo bog," je zaključil Tona.
