Koliko vam v življenju pomeni šport?
Veliko. Zelo vestno spremljam športno dogajanje. Glasba je seveda središče mojega življenja, toda šport mi pomeni skoraj isto. Tudi jaz sem se z njim ukvarjal, igral sem rokomet, plaval sem, nekaj malega sem treniral tudi vaterpolo. V življenju sem imel priložnost, da sem spoznal veliko športnikov iz Jugoslavije, Hrvaške, Slovenije. To so veliki ljudje, ki jih že težko naštejem, ker jih je toliko. Veliko jih je obiskalo moje koncerte.
Pa jih vseeno poskušajte …
Tone Vogrinec, ki je res velik človek. Prav tako Ivo Daneu. On mi je celo pomagal organizirati koncert v enem malem mestu na otoku Cres. Ko sem bil otrok, sem bil nad njim in nad celotno tisto generacijo navdušen. Srečko Katanec je bil velik nogometaš, zdaj je tak trener. Z Bojanom Križajem sva bila nekajkrat v isti družbi, Tina Maze je fenomenalna. Če sem imel v Mariboru kakšen koncert, sem se vedno oglasil pri Mimi Jauševec. Danes igram tudi tenis, veste. Peter Vilfan, s katerim sem se velikokrat srečal v raznih restavracijah. Z njim imam prav posebno anekdoto.
Nam jo zaupate?
Nekje v Ljubljani smo bili s prijatelji na kosilu, beseda je nanesla tudi na šport in spomnim se, da sem rekel, da je bil Pero Vilfan sijajen igralec, visoko je skakal, zaradi njega je bilo vedno noro, vedno je dal 15 košev. No, potem pride do mene prijatelj in mi reče, naj se usedem k njim. Nekaj miz stran je enako kosilo jedel ravno Vifan. Nagovoril me je, ker je slišal, kar sem rekel. Dejal mi je: 'Radolfi, rekel si, da sem dal po 15 košev, no, v resnici sem jih 30!' (smeh) Takih dogodkov je bilo kar nekaj in zelo rad se jih spominjam.
Dejali ste, da ste se kot otrok preizkusili v več športih. Menite, da ste tak človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik?
Mislim, da. Zdi se mi prav, da ima tudi glasbenik, pevec v sebi športni duh. Tudi zato je kar nekaj športnikov, ki so zaplavali tudi v glasbene vode. Glasba in šport nekako sovpadata. Pri obeh moraš biti psihološko stabilen, tisto, kar dobiš z ukvarjanjem s športom, lahko izkoristiš pri glasbi. Velikokrat pravim, da moramo biti eni in drugi kot leopard (smeh). Da zdržiš tri ure na koncertu, da zabavaš občinstvo, moraš biti fizično pripravljen, šport ti da neko stabilnost, ki se je naučiš prek športa. Pa ne pozabimo tudi na koordinacijo gibanja, ki je vsekakor zelo pomembna.
Zakaj ste nehali trenirati zgoraj omenjene športe? Zaradi glasbe?
Ah, tako je pač življenje. Veliko sem potoval po svetu, v Argentini imam sorodnike, nato sem se začel počasi ukvarjati z glasbo. Ne vem, zakaj sem pravzaprav nehal. Spomnim se, da sem kot mulec trdo treniral tudi po dvakrat na dan, kar se mi je zdelo precej naporno. Malo je imela prste vmes glasba, nekaj potovanja, preprost vsega nisem mogel uskladiti.
Katera je vaša najbolj priljubljena ekipa?
Vsekakor košarkarska Cibona Dražena Petrovića. Oba sva Dalmatinca, žal je on že pokojen, stanovala sva blizu, le nekaj ulic narazen, zato sva se velikokrat srečevala, večkrat spila kakšno kavo v tamkajšnjih lokalih, iz prve roke sem spoznal veliko njegovih dogodivščin. Ta ekipa z Mihovilom Nakićem, Androm Knegom, Dankom Cvjetičaninom, Zoranom Čuturo, to je moja najljubša ekipa vseh časov.
Je košarka sicer vaš najljubši šport?
Ne. Nogomet. Kot pravi moški, kajne (smeh)? Moram pa priznati, da mi je strašno všeč tudi atletika. Kako tečejo Kenijci in Usain Bolt, ogromno je dobrih atletov. Pri nas je to recimo metalka diska Sandra Perković. Mi smo tako kot Slovenija pravi športni narod. Pri vas se je v zadnjih 20 letih šport izredno dvignil. Če pogledate košarkarsko Olimpijo, ki je bila desetletje v vrhu naših prostorov. Mariborski nogometaši so v zadnjih letih naredili neverjetno delo, Maribor je ves čas med konkurenti za preboj na ožjo evropsko sceno, kot je recimo Dinamo, čeprav sem jaz hajdukovec (smeh). Dalmatinec mora navijati za Hajduk, to je normalno, tako je od mladih nog, to se prenaša iz roda v rod, z očeta na sina.
Ko ste doma, si vzamete čas, da si kakšno tekmo ogledate s kavča?
Obvezno! Našo nogometno ligo vedno spremljam. Ne razumite me narobe, toda res ne maram tistih cenenih ameriških serij, ki jih vrtijo po televiziji. Zato izključno na televiziji spremljam šport, mogoče kdaj pogledam kakšen koncert.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Da, če grem le lahko. Nazadnje sem nekajkrat v Zagrebu šel na hokejsko tekmo Medveščaka. Na hokej imam posebne spomine še iz mladosti, saj je tudi ta povezan z igriščem na Šalati, kjer sem na svežem zraku odigral več rokometnih tekem (smeh). Šalata je nekdaj povezovala ves zagrebški šport, tam se je igralo vse. Tako že nekaj časa poznam tudi vodilne ljudi v Medveščku, ki so nekdaj na Šalati tudi igrali, kot tudi vse takratne hrvaške hokejiste. Spomnim se sijajne Olimpije z Rudijem in Gorazdom Hitijem in ogromno drugimi odličnimi igralci. Sem vas malo presenetil, kajne (smeh)? Vidite, res imam rad šport!
Katero tekmo ste si nazadnje ogledali v živo?
Nazadnje sem bil na tekmi Hajduk – Barcelona. Pogledal sem si jo iz častne lože, čeprav sem sicer raje s Torcido, tam smo vsi enako nori, a to je fenomenalno (smeh). Na tej tekmi sicer ni bilo Messija, Xavija, a bilo je vseeno super, srečanje je bilo dobro. V 70. minuti je v igro vstopil Iniesta in stadion je takrat povsem znorel. Vsakič, ko je imel žogo, je naredil nekaj izjemnega.
Če ne bi bilo časovnih in finančnih omejitev, na katero tekmo ali športni dogodek bi se odpravili?
Hm. Tako bom rekel. Vedno me je zelo zanimal Carl Lewis. On je tekel in skakal v daljino, in to bi si res želel videti v živo, kako je lahko vse to delal hkrati. Danes bi šel na tekmo Usaina Bolta, da bi v živo doživel teh sto metrov v teh slabih desetih sekundah. To se mi zdi enkratno. Verjamem, da se športniki ne rodijo kot šampioni. Bog ti nekaj da, tu je veliko vloženega dela, a potem so pomembni tudi neki mali, vendar prelomni trenutki, ki odločajo. Če dam samo primer Dražena Petrovića. Vsi so poznali njegovo 'finto', snemali so jo, gledali posnetke, analizirali, a še vedno je z njo nasprotnika prav vsakič prelisičil. To je bila sicer popolna 'finta', to je treba priznati.
Na svetu je veliko odličnih športnikov, do zdaj ste jih že sami veliko omenili, pa vendar, do koga gojite največje spoštovanje?
Joj, to je tako težko, ker so to res veliki ljudje. Dražen je bil seveda nekaj posebnega, pa Krešimir Ćosić, tudi z njim sva se nekajkrat znašla v isti družbi. Res mi je težko izpostavljati ljudi. Ne šport gledam malo drugače, vidim ljudi, ki so za to, da so postali veliki športniki, dali svoje življenje. V tej masi športnikov ni lahko postati najboljši. Kot sem rekel, nekaj da bog, sem tudi med tistimi, ki so prepričani, da je vsak športni uspeh sestavljen iz 30 odstotkov talenta in 70 odstotkov trdega dela. A tu je tudi veliko športnikov, ki trdo, trdo delajo, a nikoli ne dosežejo najvišje ravni, nikoli niso vrhunski. Šport je tudi v glavi. Gre za intelektualno kreativnost, seveda ob koordinaciji in fizični predispoziciji, ki sta nujni.
Kakšni ste kot navijač?
Joj, zelo strasten. Kričim, skačem. Včasih se je razbilo veliko televizorjev, to je bilo praktično v modi (smeh). Tako je tudi v glasbi. Tudi tam sem strasten, tak sem tudi ob spremljanju športa. Ne more ti biti vseeno. Navsezadnje sem tudi Dalmatinec, kazanje našega temperamenta je nekaj naravnega, do tega pride samo po sebi. Včasih mi uide tudi kakšna neprimerna beseda (smeh), a tudi to je šport.
Ste lastnik kakšnih dresov?
Seveda. Imam dres Jugoplastike, Cibone, Hajduka, naše rokometne reprezentance. Tega sem enkrat dobil, ko so naši fantje zmagali na olimpijskih igrah, vendar na njem piše Radolfi, ne piše Balić (smeh).
