Sobota v mestu miru in bitka na Neretvi

Pred zgolj petnajstimi leti je bil to neki drugi svet. V več pogledih. Slovenija in svet še nista poznala zlovešče besede recesija, dvojčka WTC sta se še vedno vzpenjala proti newyorškemu nebu, na sončni strani Alp smo še vedno plačevali s tolarji, Evropska unija se je še vedno zdela obljubljena dežela, Slovenija je bila še vedno evropska klubska rokometna sila, na Koroškem pa se je še vedno igral vrhunski rokomet.

To je bilo leto, sezona, ko so v polfinalu evropskih pokalov zaigrala, reci in piši, tri slovenska moštva. Takrat se je to zdelo samoumevno, danes, jutri, pojutrišnjem lahko o čem podobnem žal le sanjamo. Celje PL v ligi prvakov, Prule 67 v pokalu pokalnih zmagovalcev in slovenjgraški Prevent v pokalu EHF so se prebili na prag finala, ki bi bil sploh prvi za slovenski moški rokomet v samostojni državi.

In čeprav bi se pri tem skoku v preteklost brez kančka slabe vesti lahko posvetili tudi Ljubljančanom ali Celjanom, slednjim resda zaradi povsem napačnih razlogov, saj so v Barceloni doživeli enega najbolj bolečih porazov v svoji zgodovini, pa bo tokrat beseda tekla o Korošcih, ki so tistega 18. marca leta 2000 vzeli mero hrvaškemu Metkoviču in prišli na prag raja.

OD PUŠKE DO LINCIJA
To je bila pestra sobota, vsaj kar zadeva šport. Avstrijec Andreas Goldberger je v Planici poletel dlje kot kdorkoli pred njim, "morilec" otroškega obraza je pristal pri 225 metrih, Radovljičanka Alenka Kejžar je na SP v kratkih bazenih osvojila bronasto kolajno, Celje Pivovarna Laško je v Blaugrani v drugem polčasu doživela brodolom epskih razsežnosti, Korošec Mitja Kunc pa je na veleslalomu v Bormiu zaostal le za trojico Avstrijcev. Da, marsikaj se je spremenilo, to smo menda že zapisali.

V sezoni 1999/2000 so v polfinalu evropskih pokalov zaigrala, reci in piši, tri slovenska moštva.

Ni pa se v teh petnajstih letih bistveno spremenila dvorana v Slovenj Gradcu. Tistega sobotnega popoldneva se je v njeno nedrje nagnetlo, bogsigavedi kako, približno tisoč sto, morda celo tisoč dvesto duš, ki so lahko spremljale še eno poglavje iz bogate zgodovine slovensko-hrvaških rokometnih obračunov.

Prevent je imel takrat odlično sestavljeno ekipo, med vratnicama je bil visokorasli romunski reprezentant Vasile Cocuz, v zunanji liniji so bili desnoroki bombarder Ivan Simonović, Boris Levc in nizki, a izmuzljivi Nenad Maksić, na krilih hitronogi Zoran Jovičić in Miro Mauc, na šestmetrski črti zanesljivi Aleš Franc, medtem ko sta v obrambi pomembno vlogo igrala domačina Boštjan Doberšek in borbeni Daniel Plešej.

In čeprav Slavko Ivezić v polfinalu ni mogel računati na poškodovanega Aleša Levca, je bila to nedvomno kvalitetna zasedba, ki je bila vešča svojega poklica. A tudi na drugi strani je bila vse prej kot naivna ekipa, ravno nasprotno, vzpenjajoči se Metković je s podporo lokalnega šerifa Stipeta Gabrića – Jamba takrat na Hrvaškem počasi že ogrožal primat Zagreba. V vratih je bila poleg Dragana Jerkovića, ki ga je še dandanes mogoče opaziti med vratnicama Bittenfelda, 38-letna legenda slovenskega rokometa Rolando Pušnik – Puška, na levem krilu je bil nepopustljivi Nikša Kaleb, ki je bil pozneje zraven pri vseh uspehih kavbojev, organizacija igre je bila v rokah "ljubljenca" slovenskih navijačev Slavka Goluže, levo od njega je bil Davor Dominiković, takrat 22-letnik z bujno pričesko, desno pa še en poznejši rokometni velikan Pero Metličić. Na klopi je sedel mladi, a nadobudni trener, ki ga je pot leta pozneje pripeljala v neposredno soseščino Slovenj Gradca. Ivica Obrvan – Linci, ki je bil v tisti sezoni še v dvojni vlogi, na povratni tekmi je namreč stopil tudi na parket.

MOJSTER MAKSA

Na prvi so si po medlem začetku pozneje Slovenjgradčani na krilih Maksića in Simonovića odprli vrata raja. Navdahnjena je bila predvsem klubska legenda in eden najboljših tujcev, ki so kadarkoli zašli na sončno stran Alp, Maksić je bil namreč nerešljiva uganka tako za Jerkovića kot za Pušnika.

"Zadovoljen sem z igro svojih varovancev. Priigrali smo si aktiven izid, vendar se na povratni tekmi na prednost treh zadetkov ne smemo ozirati, temveč se s srčno in borbeno igro skušati uvrstiti v finale," je pred petnajstimi leti pravil Slavko Ivezić, danes, s časovno distanco, pa se spominja: "Takrat smo imeli res kvalitetno ekipo, tri leta zapored smo bili v prvenstvu drugi, le za Celjem, nekaj tednov pred tem pa smo sredi Golovca vzeli skalp tudi pivovarjem. Liga je bila močna, tujci kvalitetni, v nasprotju z danes, ko so večinoma povprečni ali pa mladi in neizbrušeni, so takrat dejansko delali razliko, kot recimo Nenad Maksić, ki je bil reprezentant ZRJ in vrsto let prvi strelec lige. Kar zadeva polfinale, je bila to edinstvena priložnost, žal nam ni uspelo narediti tistega zadnjega koraka, zgodba je ostala nedorečena, še danes pa sem prepričan, da bi zaigrali v finalu, če bi bila povratna tekma v Slovenj Gradcu. Metković je bil namreč takrat eden najbolj vročih terenov, takšni in drugačni pritiski pa temu primerni."

Dober teden dni pozneje se je tistih plus tri v vročem Metkoviču izkazalo za premajhno prednost. Ivezić, ki smo ga presenetili z novico, da je ravno v sredo minilo že petnajst let od tiste prve tekme v Slovenj Gradcu, se še dobro spominja vzdušja, ki je ježke pričakalo dober teden dni pozneje v mestu ob Neretvi.

VATERPOLISTI V METKOVĆU
"Bil je izjemen ambient, vse mesto je bilo na nogah, na ulici, precej gledalcev je ostalo pred dvorano in so tekmo spremljali prek zvočnikov. Spomnim se, kako se je skupina navijačev v kopalnih plaščih in z vaterpolskimi čepicami na glavah spustila ob rob terena in kako je vsa dvorana zapela Nosi mi se bijela boja."

Prav vzdušje in pritisk, ki sta mu sem in tja ali pa pogosto podlegla tudi latvijska sodnika, sta bila morda celo jeziček na tehtnici, na parketu sta bila namreč tekmeca v sto dvajsetih minutah bolj kot ne enakovredna. "Mi smo bili še malce nezreli, da ne rečem zeleni za recimo temu jugoslovanski prostor, v tem so bili v Metkoviću korak pred nami. Pritisk na sodnike, n nasprotnika, igrice na in ob terenu ... Spomnim se, mislim, da je bilo v drugem polčasu, ko je Zoran Jovičić stekel v protinapad in ga je domači igralec zaustavil z očitnim prekrškom, s prekrškom za sedemmetrovko in bržkone tudi izključitev, za nameček je odjeknila še petarda, zgodilo pa se ni nič."

"Večeras je naša fešta" in "Dalmatinac sam" je odmevalo še dolgo v nedeljsko noč, Metković je šel v finale, kjer je v nasprotju s pričakovanji vzel mero še večno drugemu Flensburgu in vknjižil največji uspeh v zgodovini kluba. Kljub porazu pa je bil to največji uspeh tudi v zgodovini slovenjgraškega rokometa. Prevent se polfinalu po tistem ni več približal, z leti pa se je skupaj z zatonom koroškega gospodarskega giganta Preventa, ki je bil več kot desetletje generalni pokrovitelj kluba, začel tudi zaton rokometnega kolektiva, vse do žalostnega konca in ponovnega vstajenja leta 2011.

A če se še enkrat vrnemo na leto 2000, je bilo to leto, ko se je potopil Kursk, ko se je zgodila tragedija v Kaprunu, ko je odstopil Slobodan Milošević in ko je plaz v Logu pod Mangartom vzel sedem življenj. To je bilo tudi leto, ko so francoski nogometaši po svetovnem zasedli še evropski prestol, ko je Sydney gostil olimpijske igre, ko je Michael Schumacher še tretjič postal svetovni prvak in ko so v polfinalih evropskih pokalov zaigrali trije slovenski klubi.

Celje je vnovič moralo stisniti roko Barceloni, Prule 67 so le zaradi manjšega števila golov v gosteh morale mesto v finalu pokala pokalnih zmagovalcev prepustiti Portland San Antoniu, Prevent pa je bil za dva gola prekratek proti Metkoviću. Zanimivo, tako Barcelona in Metković kot tudi San Antonio so nekaj tednov pozneje šli do konca in v zrak dvignili pokale. Poldrugo desetletje pozneje komaj najdemo tri slovenske klube, ki so sploh pripravljeni kreniti na evropsko popotovanje. Pred zgolj petnajstimi leti je bil to neki drugi svet, če končamo z istim stavkom, kot smo začeli.