Ko je takratni minister za zdravje Dušan Keber izoblikoval Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA, 2003), je imel gotovo plemenito poslanstvo. Ampak če je z večino ukrepov zadel bistvo in pripomogel k 25-odstotnemu padcu uporabe alkohola, za kar mu velja čestitati, je z 12. členom ustrelil v prazno.
Dvanajsti člen omenjenega zakona med drugim pravi, da je prepovedana prodaja oziroma ponudba alkoholnih pijač v športnih objektih, v katerih poteka športna prireditev, eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo. Tako športni klubi in zveze kot tudi udeleženci športnih prireditev bi po tem členu z vsemi štirimi polili belilo in čezenj za vselej napravili križ, tako močno se jim je zameril v teh 12 letih.
Rašo Nesterović: Država nima milijona
Tisti, ki se želi napiti, se bo napil v vsakem primeru. To bo storil že doma ali na poti na športno prireditev. Vendar je to manjši odstotek vseh gledalcev, zaradi katerih zdaj trpi večina. Razumem, da je alkohol škodljiv, vendar je treba najti skupni jezik. Super bi bilo, če bi lahko država dala dodatni milijon za šport, ampak država trenutno nima milijona. Največji sponzorji v športu so prav pivovarne, ki brez dodatnega interesa ne bodo več prisotne v takšni meri.
Glavni med pobudniki za spremembo je vodja poslanske skupine ZaAB in predsednik košarkarskega kluba Union Olimpija Jani Möderndorfer, ki je že za ta teden napovedal vložitev novele zakona. "To pomeni, da bo kolegij predsednika državnega zbora takoj razpisal postopek, potem se bodo začele razprave. Ker gre le za majhno spremembo znotraj zakona, bo postopek skrajšan. Že v maju bo na to temo plenarno zasedanje in takrat se bo odločalo o tem," je na včerajšnji javni razpravi, ki jo je z več sogovorniki z obeh strani organizirala Slovenska tiskovna agencija, povedal Möderndorfer in večkrat izpostavil, da ta ukrep pač ni imel nobenega učinka, celo povečeval je črni trg.
Vsak, ki obiskuje športne prireditve, lahko potrdi, da tudi po uvedbi zakona okoli športnih objektov in tudi na samih prireditvah ni mogoče spregledati opitih gledalcev. Ni jih prav veliko, so bolj ali manj posamezniki, vendar so tam. S pivom, ki so ga kupili v bližnji trgovini, postopajo pred vhodom. Tudi lokali okoli prireditvenega prostora so po navadi polni, in to ne le pred začetkom. Če je le mogoče, marsikateri gledalec kar med odmorom oddrvi za bližnji točilni pult, ki je običajno, kot je pripomnil Möderndorfer, oddaljen samo deset metrov in naj bi naredil razliko v dojemanju dostopnosti alkohola.
Mar ne bi bilo za gledalca mnogo bolj ležerno od svojega sedeža narediti le nekaj korakov do prve stojnice s hrano in pijačo v notranjosti športnega objekta? Mar ne bi bilo bolje organizatorju dati pravico do polne odgovornosti, z vsemi plusi in minusi? Torej z možnostjo dodatnega zaslužka na eni strani in z odgovornostjo za vse, kar se – tudi zaradi uživanja alkohola – zgodi v prireditvenem prostoru, na drugi strani.
Jani Möderndorfer: Povečuje črni trg
Veljavna ureditev je nesorazmerna z ostalimi ukrepi, saj so iz možnosti prodaje alkoholnih pijač izključene samo športne prireditve. Prav tako ta zakon povečuje črni trg. Od športnega dogodka imajo komercialni učinek vsi razen tistega, ki je dogodek organiziral.
Ta zakon je diskriminatoren, o tem ni nobenega dvoma. Čeprav je Dušan Keber, ki se na vse kriplje bori za svoj prav in mu ne gre očitati pomanjkanja načelnosti, postregel z nekaj zanimivimi primerjavami, tudi s tisto, da so pobudniki spremembe kot majhni otroci, – češ, zakaj tisti tam lahko pijejo alkohol, mi ga pa ne smemo –, se ne gre sprenevedati. Ukrep namreč zadeva le športne prireditve, ne pa ostalih javnih dogodkov, kulturnih prireditev, navsezadnje številnih koncertov, ki jih mnogokrat priredijo prav v športnih arenah. Möderndorfer je, denimo, pojasnil, da se v Stožicah stalno srečujejo z dvojnimi merili: "Imamo športno prireditev, na kateri se ne sme točiti alkohola, naslednji dan pa imamo v isti dvorani rejv zabavo. Tam je še enkrat več obiskovalcev in nobene prepovedi, upam si celo trditi, da se konzumirajo še druge substance, ne le alkoholne pijače. Reševalci so dan prej na športni prireditvi povsem brez dela, med rejv zabavo pa ne dohajajo sproti odvažati ljudi."
V DOMU SPORTOVA BREZ TEŽAV DO PIVA
Ker imamo radi zglede iz tujine, nas je zanimalo, kako je to urejeno v drugih državah. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije imajo v Evropski uniji popolno prepoved prodaje alkoholnih pijač na športnih prireditvah ob Sloveniji le še Romunija, Španija in Hrvaška, s tem, da se naši južni sosedi zakona ne držijo kot pijanec plota in v določenih primerih – kot so denimo hokejske tekme Medveščaka – inšpektorji očitno pogledajo stran.
Dušan Keber: Ne prepoveduje pitja
Zakon v nobeni točki ne prepoveduje pitja alkoholnih pijač. Povezava Kebrovega zakona s prohibicijo je manipulacija. Gre za omejevanje dostopa do alkoholnih pijač na športnih prireditvah. Pravi namen zakona je ločiti alkohol od športa.
Če bodo kmalu na tem seznamu ostale le tri države, kar pomeni, da bo predlog pri nas sprejet, bodo lahko organizatorji uro pred in med športno prireditvijo prodajali pijače, ki vsebujejo največ 15 odstotkov alkohola, torej pivo in vino. Tako bodo lahko klubi še nekaj malega zaslužili. Seveda si ne gre delati utvar, to nikakor ne bo zakrpalo finančne luknje v športu, bo pa pomagalo. Predvsem klubom v nižjih ligah, ki bodo na sleherni tekmi bržčas prodali več vrčkov piva kot vstopnic ter s tem denarjem plačali sodnike. In preživeli. Pomagalo bo tudi organizatorjem manj odmevnih in predvsem lokalnih športnih prireditev, za katere je vsak zaslužen evro (po enega naj bi imeli od prodanega piva) izjemno pomemben.
To ni oglas za alkohol, še manj je njegova promocija med mladimi. Ali novačenje novih pivcev, kot se je izrazil Keber, ki se s somišljeniki v svojem boju zateka tudi k demagogiji – tej stari politični veščini, ki se ji slabo poučeni težko uprejo. Zato sledimo zdravi kmečki pameti in ne bodimo bolj papeški od papeža. Nič ni narobe, če gledalec na športni prireditvi spije pivo. Res ni nič narobe.
