V Bosni je še vedno divjala vojna, v Ruandi so Hutujci še vedno izvajali genocid nad člani plemena Tutsi, Bill Clinton pa je tistega petkovega popoldneva v Chicagu uradno odprl svetovno prvenstvo v nogometu. New York Rangersi so s parado na Broadwayu proslavljali svoj prvi Stanleyjev pokal po več kot petdesetih letih, njihovi someščani na čelu s Patom Ewingom so se v peti tekmi finala lige NBA merili s Houston Rocketsi na čelu s Hakeemom Olajuwonom, plavolasi Nemec Jürgen Klinsmann pa je rešil obraz branilcev naslova na tekmi s skromno Bolivijo. A vse to je onstran Atlantskega oceana tistega 17. junija 1994 zanimalo le redkokoga. Vse je namreč ostalo v globoki senci možaka v belem fordu broncosu.
Bil je pač eden tistih dni, ki so se za vedno zarezali v kolektivni spomin dežele svobodnih in doma pogumnih. Od Atlantskega do Tihega oceana še dandanes številni vedo, kje so bili tistega junijskega petka, ko je O. J. Simpson krenil v na neuspeh obsojen beg pred roko pravice in po mnenju mnogih tudi na beg pred lastno vestjo.
Štiri dni prej so namreč našli zabodeno njegovo nekdanjo ženo Nicole Brown Simpson, ob njej pa še njenega znanca/prijatelja/ljubimca Ronalda Goldmana, dokazi pa so kazali predvsem in samo v smeri nekdanjega zvezdnika ameriškega nogometa. Iz dneva v dan vse bolj in bolj, in v petek, 17. junija, bi se moral do enajste ure dopoldne zglasiti oziroma predati na sedežu losangeleške policije, kjer bi mu odvzeli prostost in ga uradno obtožili dvojnega umora.
Mediji so oblegali sedež LAPD, kamere in objektivi so bili pripravljeni, pričakovanje, napetost je rasla iz minute v minuto, številni so vse bolj nestrpno pogledovali na uro, a O. J.-ja ni bilo od nikoder. Najbolj iskani in oblegani mož v mestu se je vdrl v zemljo. Eden najboljših "running backov" lige NFL vseh časov se je pognal v beg.
Ko so predstavniki policije sporočili, da je 46-letni Simpson, ki je marsikomu ostal v spominu tudi kot stranski igralec v parodijah Gola pištola, postal ubežnik pred roko pravice, je završalo med armado sedme sile in prava drama se je začela. Surrealna drama, ki je potekala pred televizijskimi kamerami in stomilijonskim avditorijem, resničnosti šov v svoji najbolj izvirni obliki in to vrsto let prej, preden so resničnostni šovi sploh postali del našega vsakdanjika. To je bil pravzaprav prvi. In to kakšen.
OPOLDNE
Kje je O. J., so se spraševali številni, ko je urin kazalec v Kaliforniji počasi prilezel čez poldne, drama pa je dobila nove dimenzije, ko je v spremstvu Simpsonovega odvetnika Roberta Shapira pred mikrofone s svežnjem na roko popisanih papirjev stopil danes že pokojni Robert Kardashian, ki bi ga današnje generacije poznale predvsem kot očeta Kim, Khloe in Kourtney, v devetdesetih pa je bil odvetnik, poslovnež in (pre)zvest prijatelj O. J. Simpsona. "Na kogarkoli se pismo lahko nanaša," se je začela Simpsonova oporoka, ki jo je s solzami v očeh in s cmokom v grlu počasi bral Robert, ki je v dnevih pred tem (po)nudil zatočišče Simpsonu.
"Najprej naj razjasnimo, da ničesar nisem imel pri Nicolinem umoru. Ljubil sem jo, vseskozi in vedno jo bom. Če sva imela težavo, sva jo imela zato, ker sem jo tako močno ljubil." In potem, nekaj vrstic nižje, naprej. "Razmišljam o svojem življenju in mislim, da sem večino stvari naredil prav. In zakaj sem potem zdaj tu, kjer sem? Preprosto ne morem več naprej. Ne glede na razplet bodo ljudje gledali in kazali s prstom. Tega ne morem sprejeti. Svojih otrok ne morem podvreči čemu takšnemu. Tako pa bodo lahko šli naprej in nadaljevali svoje življenje. Prosim vas, če sem storil karkoli vrednega v življenju, potem pustite moje otroke, naj živijo v miru, v miru pred vami, mediji. Naj se vam ne smilim, imel sem čudovito življenje, veliko sijajnih prijateljev. Prosim, spominjajte se pravega O. J.-ja, ne pa te izgubljene osebe. Hvala, ker ste moje življenje naredili posebno, upam, da sem jaz pomagal narediti vašega. Mir in ljubezen, O. J." To so bile poslovilne besede, oporoka oziroma samomorilsko pismo nekoč na igrišču neustavljivega atleta. Vsaj tako se je zdelo.
POPOLDNE
Bilo je malo po šesti popoldne, ko je neki motorist opazil Simpsona kot sopotnika v belem fordu broncosu in o tem obvestil policijo. Dobre pol ure pozneje je avto na avtocesti 405 opazil tudi policist in lov oziroma, bolje rečeno, zasledovanje se je začelo. Kmalu zatem je sledil klic na številko 911. "Tu je A. C., O. J. je z menoj v avtu. Trenutno sva okej, vendar morate reči policiji, da ostane na razdalji." Pod tistim A. C. se je skrival Al Cowlings, Simpsonov nekdanji soigralec in dolgoletni prijatelj.
"Še vedno je živ, a pištolo ima prislonjeno h glavi. Želi si le videti svojo mamo, dovolite, da ga odpeljem domov," je v prijateljevem imenu prosil Cowlings. To je bil policijski pregon, a povsem drugačen, kot so jih prikazovali in jih prikazujejo v hollywoodskih filmih. Nekaj povsem drugega kot legendarni pregon Steva McQueena po ulicah San Francisca v bullittu oziroma neskončno in z zakoni fizike nemalokrat skregano preganjanje v Hitrih in drznih, če spregovorimo v jeziku mlajših generacij.
Bila je to bolj kot ne nedeljska, a zato nič manj dramatična vožnja, ko je beli ford broncos po kalifornijskih avtocestah krožil z največ petdesetimi kilometri na uro, na primerni razdalji pa mu je sledila kopica policijskih avtomobilov in flota reporterskih helikopterjev, ki so dogajanje spodaj prenašali "v živo". Slika je šla v vsako gospodinjstvo, na nadvozih in ob cesti pa so se posledično začele zbirati množice ljudi, vsak je pač želel biti del zgodovine, del resničnostnega šova, ki je nastajal pred njihovimi očmi.
"Go, Juice, Go!" je bilo zapisano na enem izmed številnih transparentov. Številni so Juica, kot se je glasil Simpsonov vzdevek, spodbujali, bodrili kot nekoč, davno tega, na stadionu Buffalo Billsov. Ljudje po državi so bili prikovani pred televizijske sprejemnike, televizijski rejtingi so šli v nebo, bil pa je to tudi hud udarec za državno blagajno, marsikdo namreč tisti dan preprosto ni šel v službo, tudi število obolelih je namreč tistega petka doseglo rekordne številke.
Domino's Pizza je bila po drugi strani ena tistih, ki so si zadovoljno meli roke, prodaja naj bi namreč dosegla rekordne številke, primerljive le s tistimi na za dostavljavce pic najnapornejši dan v letu – nedeljo, ko je na sporedu Super Bowl. Ironično, mož, ki ni nikoli zaigral na Super Bowlu, je poskrbel za norijo, podobno tisti, ki jo v ZDA sproži prav in samo Super Bowl.
ZVEČER
Drama shakespearjanskih razsežnosti, ki je potekala neposredno pred televizijskimi kamerami, pa se je nadaljevala, pravzaprav je dobivala nove in nove dimenzije. Ko so prek mobilnega telefona uspeli vzpostaviti stik s Simpsonom, je bilo v njegovem glasu čutiti stisko, skrajni obup. "Dovolite mi, da pridem do hiše. Obljubim, dal vam bom vse, dal vam bom samega sebe, svoje telo. Samo dovolite mi, da pridem do hiše, kjer sem živel z Nicole."
Odgovor, ki je zvenel bolj kot prošnja, je bil, da naj odvrže pištolo. "Tega ne morem storiti." "Prosim, odvrzi jo, strašiš nas, pomisli na svoje otroke," ga je rotil detektiv LAPD Tom Lange. "Od svojih otrok sem se že poslovil," mu je odvrnil O. J. Lange se ni dal, prepričevanje, moledovanje se je nadaljevalo. "Od nikogar se ne bomo poslavljali. Preveč ljudi te ima rado, ne zavrzi tega. Vse boš prizadel," in tako naprej. "Samo odšel bom. Odšel bom za Nicole. To je vse, kar poskušam storiti. Pustite mi oditi. Tega ne morem storiti na avtocesti, tega ne morem storiti na polju. Odpravil sem se to storiti na njenem grobu, zdaj to želim storiti v svojem domu."
Okoli njegovega doma pa so se že zbrale policijske enote, specialne enote, v mivko v otroškem igrišču se je namestil zakamuflirani ostrostrelec, sosednje ulice so zavzeli oboževalci, predvsem pa številni radovedneži. Ko je nenavadna povorka končno prispela v soseščino Brentwood, pred Simpsonovo hišo, se je vmešal še Simpsonov sin Jason, ki je energično gestikuliral pred avtomobilom, v katerem je Al Cowlings na vsak način želel pregovoriti O. J.-ja, da si ne bi pognal krogle v glavo.
"Rotim te O. J., ne stori tega!" "Moram ... Ne morem ... Želijo me odpeljati v zapor!" Po tri četrt ure, ki pa so se zdele kot ure in ure, pogajanja in pregovarjanja se je utrujeni O. J. vendarle predal, v zameno so mu omogočili, da je poklical mamo, Juice je popil še kozarec džusa in noč je počasi legla na Kalifornijo. Dolg vroč dan, ki se je zavedno zapisal v anale ameriškega športa in v še večji meri ameriške televizije, je bil pri koncu. Šov se je končal, neki drug se bo kmalu začel.
EPILOG
V avtomobilu so pozneje našli nekaj tisoč dolarjev, nabito pištolo znamke Magnum, potni list, umetne brke ter brado in fotografije družine. In če se je zdelo, da prav nič ne more preseči tistega petkovega popoldneva ter nekaj ur trajajočega pregona, ki to ni bil, je nato prišel sodni proces, ki je postal žajfnica, limonada, sodna drama, resničnosti šov in nemalokrat tudi farsa, vse v enem oziroma vsakega po malem. A to je že neka druga zgodba.
Tistega petkovega popoldneva je bila rojena oziroma ustvarjena resničnostna televizija, Simpsonov beg in poznejši sodni proces pa sta bila vse do predsednika Billa, ki ni priznal oziroma želel priznati, da ga je lomil s praktikantko po imenu Monica in da je šla slednja pred njim nekajkrat na kolena, nedvomno vrhunec ameriške dnevne televizije.
POST SCRIPTUM
Rocketsi so nekaj dni pozneje postali prvaki lige NBA, za Rangerse je bil tisto do danes zadnji Stanleyjev pokal, Brazilci so v finalu SP v solze spravili Franca Baresija, hčerke Roberta Kardashiana, Kim, Khloe in Kourtney, pa so leta pozneje postale zvezdnice resničnostne televizije. In da, O. J. je bil oktobra naslednjega leta po procesu stoletja oproščen vseh obtožb. Zgolj tri leta po tistem, ko so belopolti policisti pretepli temnopoltega Rodneyja Kinga in bili nato pred sodiščem spoznani za nedolžne, si Amerika pač ni upala še enkrat dregniti v osir rasnih napetosti. Račun s temnopolto Ameriko je bil poravnan.
KONČNO PRISTAL ZA ZAPAHI
Če je O. J. mislil, da se je s tisto oprostilno sodbo končala njegova kalvarija, se ne bi mogel bolj motiti. Le dve leti pozneje je bil na civilnem sodišču spoznan za krivega za smrti Brownove in Goldmana in posledično bi moral svojcem umrlih plačati 33,5 milijona ameriških dolarjev. Poudarke je na tistem bi moral, zvezdniška odvetniška zasedba, sanjsko moštvo na čelu z Johnniejem Cochranom, pač ni bila zastonj, prihrankov posledično vse manj, in če so se nekoč oglaševalci tepli za njegovo podobo, zdaj seveda ni bilo več tako.
Še več, številni, pa tako tudi Hollywood, so mu obrnili hrbet in zaprli vrata, bil je pač persona non grata, mnogi prepričani, da s krvjo na rokah, tudi v naslednjih letih je nemalokrat prišel navzkriž z zakonom in finančne težave so bile vse hujše. Preselil se je na Florido, prah pa je znova dvignil leta 2006, ko je napisal knjigo z naslovom Če sem to storil, prvoosebno fikcijo o umorih, ki naj jih ne bi zakrivil.
Kmalu je stečajno sodišče avtorske pravice do knjige in lika O. J. Simpsona prisodilo družini Ronalda Goldmana, ob tem da je družina tisti Če v naslovu skrila, na koncu pa dodala še Priznanje morilca. Za rešetkami je končno pristal po oboroženem ropu v Las Vegasu, ko je v hotelski sobi skupaj s pajdaši oropal prodajalca spominkov. Resda njegovih lastnih spominkov, a pred črko zakona je bil to še vedno rop in obsojen je bil na najmanj devet in največ 33 let zapora. Ugrabitev, napad s smrtonosnim orožjem, vlom ... Pozneje so mu zaradi lepega vedenja malce omilili kazen, tako da bo lahko na svobodo zakorakal "že" leta 2017.
