Ne da se je spremeniti, na novo bi se knjigo o njem splačalo napisati le, če bi se njegovo ime znašlo v pravkar razkritih arhivih tajne službe. Obveščevalna služba Združenega kraljestva MI6 za zdaj v javnost še ni spravila nič takšnega, kar bi Briana Clougha obsijalo v povsem drugačni luči, kljub temu pa je njegova biografija na wikipediji v teh dneh doživela manjši popravek. In zasluge za to ima – verjeli ali ne – možakar iz Slovenije.
Za Clougha na Otoku še dandanes, čeprav se ga dejansko spomnijo le še starejši ljubitelji nogometa, velja, da je najboljši selektor, ki ga Anglija nikdar ni imela. Glede na njegove osupljive uspehe je res presenetljivo, da mu nikdar niso zaupali krmila domače reprezentance, ne glede na vse pa je postal kulten, nesmrten, opevan in še kaj.
TRENERSKI GENIJ, A TUDI ALKOHOLIK
Brian Clough je umrl leta 2004, star je bil 69 let. Po koncu trenerske kariere mu je zdravje močno nagajalo, predvsem zaradi dolgoletnega prekomernega popivanja. Leto pred smrtjo so mu presadili jetra, če tega ne bi storili, bi umrl v tednu, dveh. Operacija mu je življenje podaljšala za 20 mesecev. V tem času je precej bolj skrbel za svoje zdravje, redno je telovadil, toda škoda je bila že narejena. Septembra 2004 je zaradi hudih bolečin odšel k zdravniku, diagnoza je bila usodna: rak na želodcu. Umrl je 20. septembra tistega leta, njegova smrt pa je razžalostila celotno Anglijo. Navijači Derbyja in Nottinghama, ki veljajo za hude rivale, so žalovali skupaj, na stadionu Pride Park se je 21. oktobra 2004 spominske slovesnosti udeležilo 14 tisoč ljudi.
Razlogov za to je ogromno: ker je bil, milo rečeno, poseben. Bil je čisto pravi ekscentrik, kontroverzen in brezkompromisen človek, ki se ga je večina predvsem bala. A javnost ga je tudi še kako spoštovala, ker je bil pač mojster svojega poklica.
Bil je trener z veliko začetnico, bil je strokovnjak, ki je ruralni Derby County popeljal do prvega in enega od zgolj dveh naslovov državnega prvaka, bil je tudi tisti, ki je Nottingham Forest uvrstil na seznam nesmrtnih, potem ko je bil z njim kar dvakrat evropski klubski prvak.
S PESTJO V OBRAZ ROYA KEANA
Nekoč izjemni napadalec je bil poznan tudi po svojih nevsakdanjih metodah, ki so jasno še povečale njegov mistični čar. Nekoč je Roya Keana (da, tistega Roya Keana, ki je še nedolgo tega veljal za enega najbolj zastrašujočih nogometašev na Otoku), ker je med tekmo žogo podal nazaj svojemu vratarju, s pestjo udaril v obraz in mu zabičal, naj tega ne stori nikdar več. Leta 1973 je, ko ga je kot trenerja Derbyja iz Evrope izločil Juventus, prišel iz garderobe in italijanskim novinarjem zabrusil: "S pokvarjenimi prasci se ne pogovarjam!"
Leta 1979 je pred finalom evropskega pokala igralcem svetoval, naj se na poti do stadiona sprostijo kar s pitjem piva. "Popivanje je bilo nekaj, kar smo počeli ves čas. Večer pred finalom pokala proti Southamptonu leta 1979 smo bili povsem nacejeni. Popili smo vse, kar nam je prišlo pod roke, in nekateri so se komajda na nogah privlekli do svojih postelj. Archie Gemmill je hotel že predčasno spat, pa mu trener ni dovolil. Vztrajal je pri tem, da se ga napijemo. Ko smo se naslednji dan med tekmo nekako le streznili, je bilo vse v redu. Zmagali smo s 3:2," je eno od neštetih anekdot opisal bivši napadalec Garry Birtles.
Clough je bil znan po tem, da je rad pogledal v kozarec. In to kako. "Po eni od tekem sem po nesreči spil pijačo, namenjeno njemu. Deset sekund nisem mogel zajeti sape, ko sem spraznil kozarec. V njem je bila gora vodke in za vzorec pomarančnega soka," je razkril Teddy Sheringham.
"Ključna stvar pri pripravi na velike tekme je sproščenost," je rad poudarjal Clough, ki pa je s pijačo velikokrat pretiraval, zato so direktorji pri Derbyju pred njim skrivali steklenice z opojnimi substancami.
Skratka, Clough je bil trener z veliko začetnico. Ljudje so se ga sicer bali, ker je deloval "kot zastrašujoči prasec", kot so ga opisali številni, toda igralci so ga imeli radi. Spoštovali so ga in občudovali.
TRAGIČNA LJUBEZENSKA ZGODBA
Mita Briana Clougha ne bi bilo brez njegovega pomočnika Petra Taylorja. Sodelovala sta dolga leta, bila sta najboljša prijatelja, a se sprla in nikdar nista zakopala sekire. Zanimivo, Taylor s Cloughom ni šel v Leeds, kjer je brez njega pogorel. Naključje? Bila sta kot par, ki se ljubi, a hkrati sovraži. Večkrat sta se sporekla, a si spet segla v roke. Dokler maja 1983 Taylor kot trener Derbyja ni Cloughu kot trenerju Nottinghama prevzel nogometaša Johna Robertsona. "Taylor je kot kača v travi. Če bi se peljal mimo njega, ko bi štopal ob cesti, ga ne bi pobral. Povozil bi ga," je dal Clough jasno vedeti, kaj si misli o njem. Ko je Taylor leta 1990 umrl sredi dopusta na Mallorci, je Clough ne glede na vse novico sprejel težko. Spustil je telefon in zajokal kot majhen otrok. Štiri leta pozneje je v svoji avtobiografiji zapisal: "Zate, Peter. Še vedno te močno pogrešam. Nekoč si mi rekel, da ne bo veliko smeha v mojem življenju, ko se te bom znebil. Imel si prav." Danes se vendarle spet objemata – njima v čast pred stadionom Derbyja stoji kip, ki govori o prijateljstvu dveh genijev, ki sta skupaj in vsak zase zaznamovala britanski nogomet.
Ker je bil ljudski trener. Ker je znal delati z njimi, ker jim je znal povedati to, kar so želeli slišati. "Sprašujejo me po spominih, ki me vežejo na Clougha. Vsakemu takšnemu odprem omarico z medaljami in priznanji in mu odgovorim: to so moji spomini na Clougha. Zaradi njega smo postali pravi nogometaši," je nekoč dejal eden tistih, ki jih je zaznamoval Clough.
PODPISAN POD EPSKI POLOM
Toda leta 1974 je tudi "ta pokvarjeni prasec" prišel v klub, ki mu ni bil kos. Lotil se je pustolovščine, ki je bila obsojena na propad. Lotil se je službe, ki se je sprevrgla v epski polom.
V potop zgodovinskih razsežnosti, v nekaj, kar je za vse večne čase vrglo temno packo na njegovo sicer izjemno in predvsem avantgardno trenersko kariero. Potem ko se je sporekel z vodilnimi ljudmi Derbyja, je slabi dve leti pozneje šokiral britansko javnost z odločitvijo, da bo postal novi trener Leeds Uniteda.
Na prvi pogled se to ne zdi nič takšnega; kakovosten klub, ki ga je pred tem vodil novi angleški selektor, je pač najel dokazanega strokovnjaka. A takrat je to vseeno dvignilo ogromno prahu. Zato ker je bilo njegovo imenovanje nekaj takšnega, kot če bi danes Jose Mourinho prevzel Barcelono.
Tisto Barcelono, ki jo je popljuval in preklel kot trener Reala iz Madrida. Nekaj podobnega velja tudi za Clougha. Slednji je kot trener Derbyja nekoč dejal, da bi morali Leeds celo izločiti iz lige zaradi grobe, brezkompromisne, celo nasilne igre. Do legendarnega Dona Revia, ki ga je nasledil, ni skrival prezira, obtoževal ga je, da je umazani goljuf, ki ga ne zanima nogomet, le pretepanje.
"Preziral sem vse, kar so predstavljali," je priznal nekoč. In nato je nogometaše, ki jih je Revie s svojim pristopom spravil do večne slave, prevzel Clough. Tisti Clough, ki jim je želel vzeti vse zasluge, ki jih je obtoževal, da so mesarji, ki jih je zaničeval, češ da nimajo pojma o tem, kako se igra pravi nogomet.
Zakaj ga je Leeds sploh najel, ostaja skrivnost. Bolj jasno je, zakaj je Clough sprejel ponujeno. "Da bi očistil ta tempelj nečistoče," se je slikovito izrazil človek močnih besed, igralcem pa sporočil: "Vse medalje, ki ste jih osvojili, lahko vržete v prekleti smetnjak. Ker ste jih osvojili nepravično!"
A čeprav je bil res močna osebnost, je prišel v kletko sestradanih levov, v kateri je bil obsojen na neuspeh. In kakšen epski polom je to bil – opevani Clough je na Elland Roadu v vrtincu zakulisnih igric zdržal le 44 dni!
SIN STOPIL PO OČETOVIH STOPINJAH
V življenju Briana Clougha in žene Barbare, ki je umrla julija lani, se je marsikaj vrtelo tudi okoli dveh sinov in hčerke. Nigel Clough se je rodil leta 1966, tako kot oče pa se je tudi on zapisal nogometu. Devet let je igral za Nottingham in to pod očetovim vodstvom, bil je tudi član Liverpoola in Manchester Cityja, zbral je 14 nastopov za angleško reprezentanco. Leta 1998 je postal trener, štiri leta je sedel na klopi Derbyja, na kateri se je več kot dokazal tudi oče. Danes vodi Sheffield United, čeprav ni niti približno tako karizmatičen kot legendarni oče, pa vseeno velja za kakovostnega strokovnjaka.
Tako kot Darko Milanič je bele vodil zgolj na šestih tekmah, za razliko od Slovenca je prišel vsaj do ene zmage. Tako katastrofalna je bila njegova statistika pri Leedsu, da slednji nato v 40 letih ni imel slabšega trenerja. Dokler ni prišel Milanič in se poslovil brez ene samcate zmage. Potem so lahko popravili tudi Cloughovo biografijo ...
FILM KOT BEDEN ORIS STANJA
Teh 44 Cloughovih dni pri Leedsu ostaja ena tistih zgodb, ki jim Otočani še dandanes najraje prisluhnejo. Tako zanimiva je, da je pisatelj David Peace leta 2006 izdal celo knjigo z naslovom Prekleti United, po kateri so nato čez tri leta posneli film.
Glavno vlogo je odigral priznani britanski igralec Michael Sheen, sodelovali so tudi številni drugi znani filmski obrazi. A čeprav je bil Prekleti United uspešnica, čeprav je ustvarjalcem prinesel več kot štiri milijone dolarjev, gre za enega najbolj kontroverznih športnih filmov vseh časov.
Novinar BBC-ja Pat Murphy je naštel 17 nepravilnih dejstev, ki jih navaja film, zgrožena je bila Cloughova družina, tudi številni nekdanji nogometaši Leedsa in drugi, ki so bili tako ali drugače predstavljeni v Peaceovi po mnenju mnogih skorajda fiktivni zgodbi.
"Kar je napisal, ni nič drugega kot zgodbica," je ogorčen legendarni nogometaš Leedsa Johnny Giles: "V filmu so pogovori med trenerjem in mano, ki se nikdar niso zgodili. V filmu kujem zaroto proti Cloughu, kar se nikdar ni zgodilo. Težko bi slabše zadeli Cloughov portret. Priznam, da se nisem razumel z njim, ampak bil je trenerski genij. Bil pa je na napačnem mestu v napačnem trenutku."
Giles je tožil Peacea in zmagal: "Bil sem edini živi, ki je to sploh lahko storil. Tudi drugi bi naredili enako, če bi lahko. To je res beden oris tega, kar se je dejansko dogajalo."
Beden oris gor ali dol, bistvo je film zadel: Clough je sovražil Leeds, igralci so sovražili njega. Trčila sta dva kometa, kar ni prineslo nič dobrega. In zgodila se je zgodba, ki bo živela večno.
KIPI, TRAMVAJ, CESTA
Spomin na Briana Clougha bo živel večno. Po njegovi smrti so ga počastili na številne načine: njegovi kipi stojijo v rodnem Middlesbroughu, Nottinghamu in Derbyju. V Nottinghamu se po njem imenuje tramvaj številka 216, po njem so imenovali del ceste A52, ki povezuje Derby in Nottingham. Kadarkoli se pomerita kluba iz obeh mest, je to tekma za lovoriko Briana Clougha.
Danes pa ... Hja, danes je Clough že pokojen, Leeds drugoligaš, vodi pa ga Massimo Cellino. Italijanski premožni klovn, ki bi mu neizprosni Clough zagotovo znal povedati, kar mu gre. A tudi britanski nogomet se je povsem spremenil. Danes na takšne neverjetne like, kakršen je bil Brian Clough, spomin obujajo le še številne zanimive zgodbe, ki k sreči nikdar ne bodo izginile iz neverjetne zakladnice nogometa.
