Niti ne razmišljajte o ledeni gori

Pa nič hudega. Sem pa dobila odličen kozji sir, ki je oplemeniten s tartufi. Prav neverjetna kombinacija izredno močnih vonjev, ki se mu pridruži še vonj na drobno sesekljanega svežega rožmarina. Po dveh grižljajih postaneš divje ... lačen in si zaželiš kozarec dobrega vina. Poskusite.

Ta teden sem bila na gostovanju Maribora na Stamford Bridgeu. Malo sem bila razočarana, čeprav zdaj, po dveh prespanih nočeh na vse skupaj gledam malce racionalneje.

Verjetno vas ni bilo malo, ki ste si ogledali tekmo nogometne lige prvakov med londonskim Chelseajem in Mariborom. Večina vas je pričakovala poraz vijoličastih, da pa bodo iz svoje mreže pobrali šest žog, si verjetno ni mislil nihče. Normalno in prav je tako. Verjeli smo in upali, da lahko varovanci Anteja Šimundže pokažejo dobro predstavo in da se lahko vsaj kolikor toliko enakovredno kosajo z bogataši iz Londona. Tako kot so se z nemškim Schalkejem in portugalskim Sportingom. Pa so bili slovenski prvaki na slovitem stadionu Stamford Bridge popolnoma nebogljeni.

Ne, da niso hoteli igrati proti Chelseaju, preprosto je bil nasprotnik toliko boljši, da niso imeli nobenih možnosti. Zdaj so vijoličasti bojevniki spoznali in upam tudi dojeli, da tudi v ligi prvakov obstaja dva svetova. Ali pa morda celo trije. Da obstaja svet malih, da obstaja srednji razred, ki lahko sem ter tja tudi preseneti, in da obstaja tudi tisti višji, najvišji sloj, ki bi mu v Indiji rekli nedotakljivi.

Razlike med Mariborom, ki smo ga letos evforično pospremili v ligo prvakov, in najvišjim razredom, v katerega sodi le pet ali šest klubov, so še vedno in vedno bodo tako velike, kot je razlika med slovenskim prvakom v teku na sto metrov in Usainom Boltom. Brezpredmetno je primerjati proračune Chelseaja in Maribora, saj so Londončani samo za odškodnino dobrega igralca plačali pet mariborskih proračunov. Kar seveda potegne vse za seboj.

Nogomet je res igra, v kateri lahko tudi malček premaga velikana, vendar se take stvari lahko zgodijo samo po naključju. In četudi bi se zgodil čudež v dobesednem pomenu besede in bi Maribor v Ljudskem vrtu sklatil Chelsea, pri nas nikoli ne bomo imeli takega kluba. Tako kot ga nimajo še mnogo bogatejše države od nas. In v nogometu je tako kot v življenju – so revni, tisti, ki spadajo v srednji sloj, bogati in nesramno bogati. No, teh zadnjih nismo spoznali nikoli, Maribor pa nam je omogočil vsaj to, da smo spoznali nogometno nesramno bogate.

Lahko bi še vlekli primerjave, vendar nima pravega pomena. Morda je res najboljše, da se ta tekma čim prej pozabi in da se fantje zdaj obrnejo k domačemu prvenstvu. Vsaj do gostovanja Joseja Mourinha pri nas.

Po porazu s Celjem je športni direktor Zlatko Zahović močno serviral v vijolično slačilnico, vračanje začetnega udarca pa je bilo bolj mlahavo. Toda kaj to pomeni? Ali to pomeni, da športni direktor izgublja nadzor? Morda bo nekaj na tem, saj verjetno igralci v svoji glavi razmišljajo, da so si oni priigrali ligo prvakov in ne športni direktor. Prepričana sem, da dolgoročno to ne pomeni nič dobrega za klub.

Zlatko bi moral že pred to sezono trem ali štirim igralcem pustiti iti drugam in vsaj malce osvežiti garderobo. No, morda pa taka poteza ne bi prinesla lige prvakov in potem bi bilo spet vse narobe. Najbolj se bojim, da bi se ponovil črni scenarij iz sezone 1999/2000, ko so vijoličasti že igrali med najboljšimi klubi v Evropi, potem pa skoraj povsem potonili in nasedli titanik je ravno vlačilec Zaho z ekipo odpeljal s čeri.

In lepo prosim, ne sme se zgoditi, da Mariborčani ne postanejo državni prvaki, kajti potem bi mi bila spodkopana še zadnja vera v to, da se da v Sloveniji tudi v športu narediti uspešno podjetje.

Pa lupčka do prihodnjič.