Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
28. 07. 2014 · 15:57
09. 08. 2017 · 09:55
Deli članek:

Saša Aleksander Živec: Čudno, a vem, da je logično

Grega Wernig

Začelo se je slovensko nogometno prvenstvo in moštva so bila pretekli konec tedna zaposlena. Domžalčani so sinoči na domači zelenici gostili celjski klub in v tem spopadu se je med domačo enajsterico boril tudi Saša Aleksander Živec. Mladega nogometaša smo že nekaj dni prej povabili na kavo in Goričan se je ob srkanju limonade izkazal za simpatičnega, še posebej pa hudomušnega sogovornika, predvsem ko se je podal po spominih iz otroštva.

Saša je drugega aprila praznoval 23. rojstni dan, pred toliko leti pa je v Gorici kot zadnji član zaokrožil družino Živec. Pravi, da prihaja iz normalne družine in da je bilo njegovo otroštvo vrhunsko. Živčevi so do njegovega sedmega leta živeli v bloku, v katerem mu prijateljev ni manjkalo, saj je bil poln otrok enake starosti. "Vseskozi smo noreli," je v enem kratkem stavku opisal svoja kratkohlačniška leta.

Dejal je, da sta se njegova starša ločila, ko je imel sedem let, a hkrati poudaril, da ga to ni pretreslo ali kakorkoli spremenilo njegove takratne brezskrbnosti. "Ne, glede tega res ne bom dramatiziral," je dejal in pojasnil: "Gorica je malo mesto, z mamo in očetom sem se lahko videl vsak dan, saj sem se od enega do drugega stanovanja sprehodil."

Naokoli smo hodili s košaro vodnih balončkov in iskali odprta okna. Ko smo jih našli, smo vzeli balončke in jih vrgli skozi. Bili smo banditi. 

Saša ni edinec, niti prvorojenec, saj se je štiri leta pred njim že rodila sestra Pia. "Ko sva bila mlajša, se nisva preveč dobro razumela, še posebej ko je bila ona v puberteti. Mislim, da se ji je zdelo, da so me straši malo bolj postavljali v središče pozornosti, da so se z mano bolj ukvarjali, a to ni bilo res," je zatrdil: "Zdaj je tako, da starejša, kot sva, bolj se razumeva, bolj sva povezana."
Pri lovljenju svojih nogometnih sanj ga je podpirala vsa družina, a oče, ki je po poklicu vremenoslovec, pričakovano najbolj. "Zaradi njegovega poklica me nikoli nič ne preseneti," se je gromko zasmejal nogometaš, ki se je kot mladenič na treninge vozil s kolesom, včasih pa je šel tja tudi na rolerjih.

BANDITI Z VODNIMI BALONČKI
Prvi stiki s športom pa niso bili nogometni. Na začetku ga je privlačilo vse drugo kot igra z okroglim usnjem. "Predvsem neumnosti," se je znova široko zasmejal. Kot so? "Metanje vodnih balončkov v stanovanja," je nadaljeval v istem tonu in pojasnil pravila te "igre". "Naokoli smo hodili s košaro vodnih balončkov in iskali odprta okna. Ko smo jih našli, smo vzeli balončke in jih vrgli skozi. Bili smo banditi."

Vedno pa ti banditi svojim tarčam niso ušli in enega od teh primerov nam je svetlolasi in modrooki mladenič tudi opisal. "Spomnim se 'finte', ki smo jo s prijatelji imeli. Vsak se je postavil na eno stran ceste in čakal, da je mimo pripeljal avtomobil. Ko je, smo se naredili, da smo čez cesto vrgli neko vrv in jo provizorično napeli. Prav vsi avtomobili so se ustavili (smeh). Enkrat smo nekemu gospodu tako stopili na živec, da je izstopil iz avta in nas lovil. Ujel je mojega prijatelja, potem pa še mene, ker sem se vrnil na kraj zločina," se je ponesrečene akcije spomnil naš sogovornik.
V šoli je bil prav tako navihan, a pravi, da se je vseeno malo bolj držal nazaj. Predvsem je bilo tako zaradi mame, ki je po poklicu profesorica nemščine in ki je bila, kot je povedal, glede šole mogoče malo bolj ostra kot ostale mame. Najbolj je užival v urah športne vzgoje, mladenič, ki tekoče govori tudi italijanski jezik, pa je užival tudi v urah angleščine. "Jeziki mi kar gredo," se je pohvalil.

KUŽA PAZI BI MOGOČE ŠE ŠLO
Saša po pouku ni obiskoval samo športnih, temveč tudi nešportne dejavnosti. Med drugim se je slabi dve leti učil brenkati na kitaro. "Ni me toliko pritegnilo, vedno bolj sem se tudi posvečal nogometu," je pojasnil, a danes se zaradi tega malo kesa: "Žal mi je, da nisem vztrajal. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi gotovo nadaljeval. Rad bi znal igrati kitaro." Tega inštrumenta sicer že dolgo ni držal v rokah in priznal je, da je njegovo znanje kar ubogo. "Kakšen Kuža pazi bi mogoče še znal zaigrati," se je zasmejal.

Njegov urnik je bil že takrat popolnoma zaseden. Nekaj let je bil tudi tabornik. "Več let sem bil zelo resen, bilo je zelo priljubljeno in super smo se imeli. Hkrati sem videl tudi nekaj Slovenije, bil sem na taborih na Kolpi, Nadiži, v Bohinjski Bistrici …" Zanimalo nas je, ali danes še obvlada taborniške veščine. "Taborniški ogenj bi še znal ustvariti, zatočišča pa bržčas ne. Najbrž bi spal kar pod drevesi," se je znova zasmejal mladenič, ki je imel v tistih letih v denarnici tudi člansko izkaznico ribiškega kluba. "To mi je bilo zelo všeč, pomirja," je zatrdil: "Nazadnje sem ribe lovil pred dvema letoma. S kolegi smo za konec tedna skočili na morje in lovili z barke. Super smo se imeli."

Kot že rečeno, nogomet ni bil njegova prva športna ljubezen, je pa sčasoma postala največja. Nekaj časa je naš sogovornik treniral rokomet, vedno sta ga zanimala karate in judo, zanj je naredil tudi poletni tečaj, a danes se z izvajanjem teh gibov ne more pohvaliti. Se je pa v zadnjih letih pošteno ogrel za še eno borilno veščino: "Boks mi je zelo zanimiv, danes ga kar spremljam. Rad bi ga tudi preizkusil."

PAČ NI POTEGNILA ROČNE ZAVORE
A ob vseh teh aktivnostih je bil nogomet tisti, ki mu je iz dneva v dan bolj in bolj prihajal pod kožo in ga kmalu tudi povsem zasvojil. Zato tudi pravi, da si je od malih nog želel postati poklicni nogometaš in da je eden od tistih srečnežev, katerih želja se je uresničila. Vseeno smo ga vprašali, kaj bi postal, če se mu ne bi. Kaj bi počel ob drugačnem razpletu? "Ko sem bil majhen, sem hotel biti veterinar, a vem, da je ta poklic zelo zahteven. Zelo rad imam živali, še posebej pse," nam je s posebnim navdušenjem razkril ponosni lastnik štirinožca. Stafordski bulterier z rodovnikom Najk ga spremlja že štiri leta. "Ko sem bil otrok, smo doma sicer imeli dva mačka, nekaj časa tudi potepuškega psa iz okolice naših blokov. Na koncu smo ga dali prijateljem, ki so imeli hišo," je dejal Saša, ki ga ljubezen do kosmatincev ni nikoli zapustila.

Po osnovni šoli se je vpisal na tehnično gimnazijo, smer računalništvo, in jo brez večjih težav dokončal. Povedal je, da je imel na začetku nemalo težav zaradi natrpanega urnika, učitelji pa mu zaradi nogometa niso pogledali čez prste. Ker je bil marljiv, pa mu življenja tudi niso grenili. "Takrat me je računalništvo zanimalo, zdaj me ne več v taki meri. Sicer bi znal še kaj sprogramirati, za kakšen slab kalkulator bi se znal potruditi," se je zasmejal in priznal, da ga je nekaj časa precej "metalo" zaradi pubertete. "Ne vem, če so te prigode ravno za javnost," se je široko zasmejal Goričan. A vseeno nam je eno razkril. "Neki profesorici, ki je bila malo sitna, smo s sošolci premaknili avto na sredino ceste. Pač … ni potegnila ročne zavore."

BOGASTVO IN BEDA
Ker je hitro podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo, in sicer s Primorjem, se po končani srednji šoli z vpisom na fakulteto ni ukvarjal. Dejal je, da bi se vpisal na fakulteto za šport, da je to edina stvar, ki bi ga morebiti zanimala, toda najpomembnejša postranska stvar na svetu mu je že v poznih najstniških letih prinesla pogodbo, hitro pa je s trebuhom za kruhom odšel tudi v tujino. Natančneje v bolgarsko Sofijo, kjer je takrat 18-letni nogometaš preživel slabih osem mesecev. Povprašali smo ga tudi o tej izkušnji "Prvič sem bil zdoma, bil sem še kar mlad. Razen testenin in hrenovk si nisem znal veliko skuhati. Na začetku mi je bilo kar sitno. Tudi Sofija je ogromna, težko sem se znašel. Nato je postalo lažje, začel sem se bolj zavedati, zakaj sem sploh tam, da sta me delo in ljubezen do nogometa pripeljala tja. Življenjsko gledano je bila to zelo dobra izkušnja, zdaj bi mi bilo gotovo lažje, če bi se spet odpravil v tujino," meni.

Prostor je bil videti kot neki slabo osvetljen laboratorij, bilo je kot v kakšni grozljivki. Če bi utripala še kakšna luč, bi bilo povsem filmsko.

Tamkajšnje življenje se ni dosti razlikovalo od tukajšnjega, je pa izpostavil veliko večjo razliko med bogatimi in revnimi. "Nekateri se vozijo v zlatih avtomobilih, na drugi strani pa sem videl veliko revščino," je dejal in opisal dogodek, ki ga je kar pošteno pretresel. "Nekega dne sem se po večerji odpravil domov in šel po pločniku mimo nekih škatel. Kar naenkrat me je skozi luknjo ene od škatel pogledal in pregnal stran neki brezdomec, ki je v teh škatlah živel, iz njih si je zgradil kar hiško. Spomnim se, da je bilo izredno mrzlo, on pa je živel le v kartonastih škatlah. Se zamisliš."

Kuharsko znanje je do danes že malo nadgradil, a vseeno se njegove kulinarične sposobnosti niso dosti izboljšale. Tisto znanje, ki ga je dobil, pa rad pokaže, pravi, da mu je všeč, če lahko izpade kot pravi frajer, če zna kaj skuhati. Nadvse pa uživa v preizkušanju neznane hrane: "V vseh pogledih življenja sem tak. Vedno rad poskusim kaj novega. Če bi moral izbrati med nečim, kar poznam, in nečim, česar ne, bi se vedno odločil za drugo. Pri vseh stvareh."

KOT V GROZLJIVKI
S Sašem smo se nato še malo zadržali pri njegovi sofijski dogodivščini. Notranjo stran zapestja desne roke krasi zaenkrat edina tetovaža na njegovem telesu. V malem krogu ima napisane rojstne datume svojih najljubših, torej staršev in sestre. Tetoviral se je prav v Sofiji in ob tem doživel srhljivo izkušnjo. "Soigralec, ki je imel veliko tetovaž, te so mu pokrivale skorajda celotno telo, mi je svetoval, kam naj grem. Ko sem prišel k izdelovalcu tetovaž, je bil njegov studio zelo zastrašujoč, temačen. Prostor je bil videti kot neki slabo osvetljen laboratorij, bilo je kot v kakšni grozljivki. Če bi utripala še kakšna luč, bi bilo povsem filmsko," se je slikovito spomnil te izkušnje.

Taborniški ogenj bi še znal ustvariti, zatočišča pa bržčas ne. Najbrž bi spal kar pod drevesi.

Svoj prosti čas rad izkoristi za druženje s prijatelji. Rad potuje, če ne bi bilo nikakršnih omejitev, bi si za prvi cilj izbral Ameriko, a ker so potovanja zaradi sezone skoraj nemogoča, se ob priložnostih, ko se lahko odpravi izven meja Slovenije, raje drži bližnje okolice oziroma glavnih evropskih prestolnic, kot sta Amsterdam, Praga itd. 

Poletni čas mu je bolj pri srcu kot zimski, a tudi tega ima rad in zna v njem uživati. "Velikokrat gremo na smučanje v Italijo. Sicer bolj slabo smučam, a grem vseeno, predvsem zaradi druženja," je poudaril fant, ki se občasno poskuša prepričati, da bi v roke prijel kakšno knjigo, a mu to bolj slabo uspeva: "Da, slab sem v branju," se je spet zasmejal. Časopise in novice po spletu redno bere, a s knjigami se kar muči. "Že velikokrat sem začel brati Da Vincijevo šifro, vsaj šestkrat, a ni šlo. Tudi s knjigami Harryja Potterja je bilo podobno," je bil iskren naš sogovornik, ki je tudi srečno samski. "Ne, punce nimam, niti ne vem, če bi jo v tem trenutku sploh rad imel," je dejal in podal negativen odgovor, ko smo ga vprašali, ali že kaj razmišlja o družini. "Ne. Nekaj prijateljev že ima otroke, a naš poklic je preveč nepredvidljiv, da bi razmišljal v tej smeri. Saj sem tudi še kar mlad, kajne?"

S fantom, ki rad posluša vse zvrsti glasbe razen "balkanske" - všeč mu je skupina Coldplay, veseli pa se tudi koncerta skupine OneRepublic v Stožicah -, smo se dotaknili nečesa, kar najbrž vsem, ki vidijo njegovo ime, pade v oči: Saša Aleksander. Bolj za šalo kot zares smo ga vprašali, ali njegovi starši vedo, da sta tidve imeni … "enaki," je dokončal naše vprašanje. Pravi, da ne ve, zakaj je prišlo do tega, a zdi se mu, da je imel pri tem prste vmes tudi njegov dedek, ki sicer prihaja iz Maribora. "Enkrat so mi razložili, a to je bilo že pred leti in se žal ne spomnim, kako in kaj. A vem, da je logično. Če bi vam znal razložiti, vem, da se ne bi tako čudili," je prepričano zatrdil naš sogovornik, s katerim smo se ob koncu pogovora dotaknili še daljne prihodnosti ali povedano drugače časa, ko bo užival v pokoju. Kako si torej predstavlja življenje na stara leta, kje bi najbolj užival? "Mogoče v hribih ali ob kakšni reki. Tako filmsko. V kakšni koči, zelo umirjeno. Ali pa v enem res velikem mestu. Vem, da gre za ekstrema, ampak …," je še z značilnim velikim nasmeškom in skomigom ramen končal napadalec Domžal.