PETNAJST LET OD SMRTI PANTANIJA: Zadnji rimski cesar

Kolesar nemirne duše, ki so ga mnogi častili, na škornju pa je imel že za časa življenja status božanstva, je umrl 14. februarja 2004, star 34 let. Osamljen, paranoičen, zabarikadiran v hotelski sobici v Riminiju. Sam s svojimi strahovi, demoni in skrivnostmi, ki jih je na koncu tudi odnesel s seboj v grob. Nekaj po deveti zvečer ga je osebje našlo v njegovem začasnem pribežališču oziroma skrivališču, usodni sta bili možganska krvavitev in odpoved srca, obdukcija je pokazala na zastrupitev s kokainom.

Za njim je ostala praznina, pa številna nikoli odgovorjena vprašanja, ugibanja in teorije zarote. A tudi številni oboževalci, pravi pravcati kult, ki še dandanes, poldrugo desetletje po njegovi smrti, živi dalje. Morda o njegovi veličini še največ povedo besede velikega Španca Miguela Induraina, nespornega kolesarskega vladarja iz prve polovice devetdesetih letih prejšnjega stoletja: "Marsikateri kolesar je dosegel več kot on, a nihče ni znal potegniti za sabo tolikšne množice kot prav on."

ESMERALDA
Rekli so mu Il Pirata, Gusar, zaradi uhana in rute, ki sta skozi leta postala njegov zaščitni znak, pa tudi Elefantino - Slonček, zaradi štrlečih ušes, čeprav zadnjega ni slišal prav rad. Najboljši hribolazec svojega časa, ki je bil na kolesu videti bolj umetnik kot pa atlet. Drobne postave, otožnih, melanholičnih oči, a neverjetnega napadalnega instinkta, je stoje poplesaval na pedalih. "Ekstravagantna, karizmatična figura," kot je dejal njegov "sovražnik številka ena" Lance Armstrong. Užitek ga je bilo gledati, ko se je spopadal z dolomitskimi, pirenejskimi, alpskimi očaki in s samo silo gravitacije, nepozabne so ostale njegove drzne predstave na Alpe d'Huez, Marmolado, Mortirolo Pass, Col du Galibier ...

Leta 1998 se je zapisal med velikane tega športa, bil je sedmi in do danes zadnji kolesar, ki je v istem letu osvojil obe največji dirki, Giro in Tour. V poletju, ko je bila Esmeralda kraljica slovenskih src, je bil Pirat nesporen kralj kolesarskih src. Tistega vročega poletja je praktično sam rešil Tour, ki je bil po aferi Festina v največji krizi v vsej svoji zgodovini, sam pa se je vse bolj izgubljal v slavi in popularnosti. In dopingu.

Nemalokrat je bil videti predober, da bi bil resničen, in nemalokrat res ni bil, resničen namreč. Prav v trenutku njegovega največjega zmagoslavja so se namreč začeli kazati prvi znaki, da nekaj ni v redu. Kmalu po tistem, ko je na Elizejskih poljanah njemu v čast zadonela Fratelli d'Italia, je namreč potarnal, da se še nikoli ni počutil tako osamljenega.

On, kolesarski bog z rumeno in rožnato majico v omari. Leto pozneje so ga nagnali z njegovega Gira tik pred končno zmago, hematokrit je pokazal previsoko vrednost - in to je bil začetek konca. Dvoboj na pobočjih mitskega Ventouxa, ko sta se nekega vročega julijskega popoldneva leta 2000 iz oči v oči spopadla z Armstrongom, je bil le še labodji spev pirata iz Cesene. Ko so dokončno ugasnili žarometi, je bil Pantani vse bolj izgubljen, govorice o dopingu so bile vse glasnejše, postale so del njegovega vsakdanjika. Tako kot kokain, alkohol in depresija. Ne nujno v tem vrstnem redu.

JIM MORISSON
Vsega je bilo konec nekega sobotnega večera v sobi 5D v hotelu Le Rose v Riminiju, a njegova duša je pravzaprav umrla že pet let pred tem, tistega petega junija, ko so mu pokazali vrata na Giru. "Bolje živeti en dan kot lev, kakor pa sto let kakor ovca. Zbogom, Pirat," mu je v slovo zapisal eden izmed neimenovanih navijačev.

Bil je kolesarska različica Jima Morrisona, pa čeprav ni bil član kluba 27, živel je namreč sedem let dlje kot pa Morrison, Jimi Hendrix, Brian Jones, Janis Joplin in ostala glasbena druščina, ki se je poslovila v zloglasnem 27. letu starosti. A tako kot našteti je bil tudi Pantani poseben, genij, nemalokrat nerazumljen poet, le da so bila njegova instrument pedala, in ne kitara, njegova zgodba je bila prav tako tragična, njegova zapuščina pa prav tako neprecenljiva.

In to kljub črnemu madežu, ki je z leti postajal vse večji in večji. Dopingu, za katerega dandanes pravzaprav ni več dvoma, da si je z njim pomagal tudi mali veliki mož. EPO, krvni doping, rasni hormon, vse, kar je spadalo v za kolesarstvo nora, črna in hkrati zlata devetdeseta, je bil tudi del Pantanijevega vsakdanjika in njegovih podvigov. In njegove poti v pogubo.

"Tragedija je, kar se je zgodilo z njim. Prepričan sem, da bi ga lahko rešili, da bi bil še dandanes z nami, če bi bil takrat obkrožen s pravimi ljudmi, ki bi na prvo mesto postavili njegove interese, ne pa svojih. A na žalost svet kolesarstva ne pozna hvaležnosti, je prepoln ljudi, ki razmišljajo samo o zmagovanju, na poti do tja pa jim je kaj malo mar za prijatelje. Marco se je vedno zavzel za ljudi in jim pomagal, a ko je sam potreboval pomoč, ni bilo nikogar blizu," je leta pozneje pravil njegov moštveni kolega in prijatelj Mario Traversoni. 

DIEGO MARADONA
Njegova smrt je dodobra pretresla svet športa, na njegovo zadnjo pot ga je pospremila dvajsettisočglava množica, ob njegovi krsti so korakali Alberto Tomba, Diego Maradona, Mario Cipollini ...

Njegov mit živi dalje, njegovo zadnje počivališče je postalo romarski kraj, vsako leto ga obišče nekaj deset tisoč ljubiteljev poganjanja pedal. Nihče ni imel za seboj večje armade navijačev, tudi ali pa predvsem zaradi Pantanija je v kolesarstvu pristalo ogromno otrok, za številne, seveda predvsem v Italiji, pa je še dandanes žrtev sistema.

Žrtveno jagnje v generaciji dopingirancev, ki ni želel prekršiti omerte, zakona molčanja, in ki je na koncu obupal v boju z lastnimi demoni.

O njegovem življenjskem vrtiljaku so in bodo nastajali filmi ter knjige, a kljub vsemu prelitemu črnilu in kilometrom filmskega traku tudi petnajst let pozneje vprašanja zakaj, čemu in kako ostajajo bolj kot ne neodgovorjena.

Tisti, ki bi vedeli povedati kaj več, tisti, ki so mu podajali ampule EPA in vrečke s krvjo, še vedno molčijo, še vedno se držijo omerte, pa čeprav so številni še dandanes del karavane. Pantani je svojo resnico odnesel v grob, njegovo ime se omenja v Operaciji Puerta in v pred leti izdanem poročilu francoskega senata, a njegovih rezultatov v nasprotju z denimo Lanceovimi niso izbrisali iz analov.

Morda bi jih morali, morda jih še bodo, a to njegovega mita ne bo ovrglo. Bil je hkrati ikona in žrtev svojega časa. Še zdaleč ni bil edini, ki ni našel poti iz brezna depresije, obtoževanja in samoobtoževanja.

Tyler Hamilton je po letih depresije, ko se je zapiral in umikal pred svetom, katarzo doživel šele z biografijo, v kateri je obračunal z dopingom, Lanceom, predvsem pa s samim sabo. Resnica te bo osvobodila, Belgijec Frank Vandenbroucke in Španec Jose Maria Jimenez po drugi strani nista imela te sreče, končala sta podobno kot Pantani.

A prav lik in delo Marca Pantanija sta najbolj tragična, pa hkrati z leti vse bolj in bolj romantična. Ko je bil pravi, je bil pač edinstven.