Mnogi se ga morda ne spomnite. Na slovenskem prvoligaškem prizorišču ni pustil vidnejšega pečata, toda Elvis Šahmanović je med elito na sončni strani Alp odigral 32 tekem. V dresih treh klubov, Maribora, Mure in Korotana, po igralski karieri pa se je odpravil med trenerje. V Zavrču je bil pomočnik Ivice Solomuna in Slavka Matića, toda nogomet ni njegova edina ljubezen. Ni edina strast. Vmes je zaplul v umetniške vode. Vse bolj in bolj, tako da je umetnost na neki način postala tudi njegov vir preživetja. "Če greš v Pariz, moraš obvezno videti Montmartre," pravijo številni in verjeli ali ne, je to zdaj »delovno mesto« nekdanjega člana vijoličastih, črno-belih in kluba s Prevalj. Da, prav ste prebrali, v enem od najbolj očarljivih predelov francoske prestolnice, ki slovi tudi po cerkvi Sacre Coeur in kabaretu Moulin Rouge.
Nogometna zgodba Elvisa Šahmanovića je bolj ali manj znana, v Parizu rojeni Črnogorec s slovenskim državljanstvom, ki že od otroških let živi v štajerski prestolnici, je v prvoligaški druščini na sončni strani Alp odigral 32 tekem in dosegel štiri gole. V sezonah 1994/94 in 94/95 je zbral osem nastopov za Maribor, ko sta bila trenerja Marin Bloudek in Branko Horjak, nato je odigral še 15 tekem za Muro, na začetku tisočletja je devetkrat branil barve Korotana. Njegov klub je sicer mariborski Železničar, šest let je igral še v nižjih avstrijskih ligah, po krajšem premoru je bil dejaven še v Franciji. Opravil je preizkušnjo v takratnem tretjeligaškem klubu Pacy-sur-Eure, ki domuje 80 kilometrov od prestolnice, toda v deželo galskih petelinov se ni odpravil oziroma vrnil zaradi nogometa. Ne najpomembnejša postranska stvar, tja ga je zvabila umetnost. Danes je namreč slikar, mesto luči je njegov drugi dom ...
Občudoval sem te ljudi
"Gre za tako imenovano različico street art oziroma ulično umetnost, in sicer na najbolj znani umetniški točki na svetu– na Montmartru. Tam so risali Pablo Picasso, Claude Monet, Salvador Dali … Vsi veliki umetniki so nekoč delali tam. Ustvarjali!" pojasnjuje Elvis Šahmanović in razkriva, kako se je vse skupaj sploh začelo. "Tam portrete turistov riše tudi moj bratranec, ki sem ga pogosto obiskoval, in kot mlajši sem začel občudovati ljudi, ki so na ta način ustvarjali na ulici. Vse bolj sem dobival občutek, da bi mi to lahko ustrezalo. Videl sem se v tem, vendar se nisem nikamor silil, ker so bili to še časi, ko je bil v ospredju nogomet. Toda ko se je igralska kariera približevala h koncu, ko sem jo končal, me je risanje portretov začelo vse bolj mikati. In ob nagovarjanju mnogih, ki sem jih spoznal med številnimi obiski, sem poskusil. Najprej zelo sramežljivo, nato vse bolj aktivno. Kmalu sem dojel, da bi se tega lahko lotil tudi dokaj resno. In sem se. Priznam, da mi je bilo najprej precej nerodno, a ko sem narisal prvi portret, je steklo."
Za prvi portret 10 evrov
Toda prvega bržčas ni takoj narisal na ulici. Za marsikoga bi bilo logično, da se je zaprl v neki prostor in vadil. In vadil … Tako dolgo, dokler se ni čutil pripravljenega za odhod v umetniško druščino. "Ne, ni bilo tako. Nemudoma sem začel na ulici. Najprej sem vse skupaj podrobno opazoval in spoznaval, kakšne tehnike risanja uporabljajo posamezni risarji. Z namenom seveda, da bi ugotovil, katera bi bila primerna zame. In ko sem sestavil svoj načrt, sem začel vaditi. Na ulici ali terasi kakšnega lokala sem si izbral naključno osebo in jo začel risati. Bil sem sam svoj kritik, moje portrete so si potem kakopak ogledali tudi preostali umetniki. In ko so videli, da imam kar nekaj talenta, so mi predlagali, da bi se s tem začel ukvarjati bolj resno. In za denar. Nekaj časa resda nisem bil prepričan, da bo to okej, ampak potem sem se v nekem trenutku odločil, da bom vendarle poskusil."
In kdaj se je zgodil prvi pravi portret. "Narisal sem češko študentko. Portret mi je kar dobro uspel, bil sem zadovoljen in z risanjem zaslužil svojih prvih 10 evrov, ki sem jih uokviril. Potem se je začelo vse skupaj zgolj stopnjevati."
Vsekakor je nadvse zanimivo, da prej nikoli ni risal, umetniška žilica je bila vrsto let nekje skrita, ampak očitno je prej ali slej morala priti do izraza. "Risanje kot tako navsezadnje niti ni najpomembnejše. Ko sem postal starejši, sem spoznal, da je tako in kaj je bistvo. In sicer komunikacija z ljudmi, turisti. Z ljudmi z vsega sveta moraš znati navezati stike, kar mi ustreza. Obvladam nekaj jezikov, rad se pogovarjam, prvi vtis je nadvse pomemben."
Tja ne more vsak
Ob tem nikakor ni nepomembno spoznanje, da kar vsak ne more priti na Montmartre, da bi zasedel svoj prostor in začel risati. Vstopnico je treba dobiti. "Ena od možnosti je, da te predlaga kakšen od sorodnikov, toda pri tem je najpomembnejše, da te sprejmejo in podprejo ostali umetniki, ki tam delujejo in se poznajo že vrsto let. Vsi nikakor nimajo te sreče, ena od možnosti pa je pridobiti umetniško karto, ki jo podeljuje tako imenovana hiša umetnikov. Obstaja čakalna lista, na kateri sem tudi jaz kot samouk, vendar imajo prednost akademsko izobraženi slikarji, prijavljeni so z vsega sveta. Tako kot so z vsega sveta tudi tisti, ki tam ustvarjajo. Družba je zelo raznolika in zanimiva. Jaz sem tam trenutno edini Slovenec, še nekaj pa jih je s prostorov nekdanje skupne države."
Človek bi pomislil, da je risanje portretov postalo njegov vir preživetja. "Zaslužim nekaj denarja, vendar ni vir preživetja v pravem pomenu besede. Nisem odvisen le od tega. V tem sem se preprosto našel, v tem uživam. V zadnjih letih je bilo tako, da sem šest mesecev preživel v Parizu, preostalega pol leta v Mariboru, medtem sem začel slikati tudi doma. Hkrati razmišljam o razstavah, pripravljam pop art slike," pravi nekdanji nogometaš.
Tako širim svoja obzorja
V nadaljevanju je pojasnil, na kakšen način pridobiva stranke. "Nekateri se ustavijo sami in si želijo, da jim narišem portret, spet druge poskušaš prepričati, da si vzamejo 10 minut časa za čudovit in predvsem edinstven spomin na obisk Pariza. Turiste moraš animirati, jih pritegniti, zato sem prej dejal, da je komunikacija bistvenega pomena. Lahko se zgodi kjerkoli. Na ulici, na terasi kakšnega lokala, obenem v nenehnem druženju z ljudmi z vsega sveta širim svoja obzorja."
Cena portreta ni natančno določena. "Odvisna je od marsikaterega dejavnika. V prvi vrsti od tega, kakšno razpoloženje se ustvari v času risanja, dobiš lahko do 50 evrov," pravi Elvis Šahmanović, pri katerem se je v preteklih letih že ustavil tudi kak znan obraz. "Med drugim sem narisal nogometaša Claudia Pizarra in njegovo soprogo, pa tenisača Gustava Kuertna, Dominica Thiema … Da bi mu narisal portret, sem prosil denimo Danija Alvesa, ki sem ga leta 2017 srečal pred finalom lige prvakov Real – Juventus v Cardiffu. Takrat je bil še član stare dame, a je bil v Parizu in se dogovoril o vseh podrobnostih prestopa v PSG. Bil je prijazen, vendar ni privolil, da bi mi poziral, prav tako je prosil, da ga ne fotografiramo, ker ni želel, da bi iz tega morda nastala pretirana medijska zgodba."
V moštvu nekdanjega francoskega reprezentanta
Medtem ko je v francoski prestolnici in je posvečen umetnosti, naš sogovornik kajpada ne zanemarja nogometa. "Grem na kakšno tekmo PSG-ja, seveda grem. Takšne priložnosti ne bi zamudil, prav tako skočim na preizkušnjo ekip Red Star in Paris FC. Spremljam tudi Chambly, za katerega sem igral pri 18 letih. Takrat je bil v peti ligi, zdaj se seli iz tretje v drugo in nazaj. Uživam v nogometu in v Franciji še vedno tudi treniram."
Kako prosim? "Občasno vadim z eno od nižjeligaških, amaterskih ekip v 16. pariškem okrožju, v kateri imam veliko prijateljev. Pred leti sem se ji pridružil, da bi ohranjal telesno pripravljenost in občutek za igro, osnovni namen je bila sprostitev. Dobro počutje. V tej zasedbi je bil tudi nekdanji reprezentant Olivier Dacourt, ki je opazil, kako igram, in me povabil, da bi moštvu pomagal tudi v tekmovanju. Registrirali so me in pri dobrih 40 letih sem tako ob treh treningih tedensko eno sezono spet igral tudi tekme. To mi je nadvse ustrezalo, saj je treba biti za risanje dobro pripravljen. Tako telesno kot psihično. Verjemite, da nikakor ni lahko biti na ulici ves dan na nogah in biti dobro razpoložen, kar je pri mojem delu izjemnega pomena. Še danes sem v tem klubu vedno dobrodošel, med drugim, ko le utegnem, pomagam trenerju."
Mnogi so začudeni
Seveda je ob umetniški karieri nadvse zanimivo vprašanje, kakšne so sploh še njegove ambicije glede trenerske kariere. "Še vedno me mika, a rad bi delal v urejenem okolju, v organiziranem klubu. V Sloveniji jih je malo, zelo malo. Maribor, za katerega seveda navijam, Olimpija, Domžale in potem se ob še zelo redkih izjemah počasi konča. Upam, da bom kdaj v prihodnje še dobil kakšno priložnost. Morda kje v tujini … Bomo videli. Vsekakor bi rad sedel na trenersko klop in bil del ambicioznega, zanimivega projekta, sicer pa dogajanje v slovenski ligi redno spremljam, z dogajanjem sem dobro seznanjen."
Mnogi nekdanji soigralci iz Maribora, Mure in Korotana menda ne vedo, s čim se danes ukvarja. "Drži, da številni ne vedo. Vsekakor tudi zato, ker se ob mojih dolgih odsotnostih redko srečujemo, a ko se srečamo, nekateri preprosto ne morejo verjeti, kam me je zaneslo, kaj počnem. Začudeni so, vendar posamezniki hkrati dodajajo, da so vedeli, da bi lahko zaradi svoje prodornosti, ki sem jo kazal od nekdaj, uspel tudi na kakšnem drugem področju," se nasmehne Elvis Šahmanović.
Še vedno nogometna duša
In kakšna duša je danes – nogometna ali umetniška? "Še vedno nogometna in tako bo ostalo, je pa res, da ukvarjanje z umetnostjo postaja vse bolj resno. V tem sem se našel, v tem uživam in prizadeval si bom, da bo tako tudi v prihodnje,« pravi nekdanji član slovenske prvoligaške druščine in priznava, da se je ozračje v Parizu po dveh terorističnih napadih, ki sta osupnila svet, spremenilo, kar vpliva tudi na njegovo delo: »Verjamem, da gre za vmesno obdobje, toda kar zadeva zaslužek, se je medtem nekoliko znižal, kar je posledica 'kakovosti' turistov, prav tako je nemogoče spregledati, da je ob povečanem številu policistov in tudi vojakov sproščenosti, ki je pri mojem udejstvovanju tako zelo pomembna, nekoliko manj."
