Nejc Strnad se je pred 35 leti rodil v Celju, sicer pa prihaja iz Slovenskih Konjic. S športom se je energični otrok bolj spoznal v začetku osnovne šole. Najprej ga je navdušil nogomet, potem pa ga je premamila mamina želja in je začel igrati košarko, ki ga je hitro povsem prevzela. Njegov vzornik je bil Jure Zdovc, lokalni junak, zaradi kogar so v Slovenskih Konjicah vsi igrali košarko.
Nejc ni edinec, čeprav v nekem smislu je. Njegova starša sta se namreč ločila, ko je bil šele šestmesečni dojenček, in si nato ustvarila novi družini, oče v Ljubljani, mama v Konjicah. Po vsaki strani je dobil enega polbrata, štiri in osem leta mlajša Roka in Gašperja, ki sta zanj prava brata. »Moje otroštvo je bilo lepo, mama mi je nudila vse, kar so imeli moji vrstniki. Tudi z očetom sem imel redne stike, z obema imam odlične odnose. Včasih se v življenju pač zgodi, da gredo ljudje vsak svojo pot,« je dejal povprečni učenec, ki je bil glede šole vseeno resen, saj vseh svojih upanj nikoli ni polagal le v košarko.
Na odru odpiral usta
V šolskih klopeh je najraje poslušal pri urah angleščine, najmanj je bil navdušen nad matematiko. Krožkov ni obiskoval, nekaj časa je bil ministrant, opisal pa nam je enega najlepših spominom iz šole. Spomnil se je pustovanja, na katerem je ves razred nastopal v skupinski maski. Oblekli so se v slog hip hopa, prav njega in sošolca, ki danes poje pri Perpetuum Jazzile, pa so izbrali za odrski nastop. »Nastopila sva z rap 'komadom'. Sošolec je bil že takrat zelo talentiran, no, jaz pa sem bolj odpiral usta,« se je v smehu spominjal Strnad, ki je nato ob košarki po izpitih končal srednjo ekonomsko šolo, študent pa zaradi tega športa nikoli ni postal.
Nejčev talent so hitro opazili na državni ravni, bil je član kadetske, mladinske in reprezentance do 20 let. »Težko se je bilo prebiti med najboljše. Nikoli nisem bil naravni talent za košarko, vse sem ustvaril s trdim delom,« je dejal član močne in konkurenčne generacije, v kateri so bili Uroš Slokar, Beno Udrih, Saša Vujačić, Erazem in Domen Lorbek.
S 16 leti je prvič zaigral za člane, leto kasneje je iz domačega okolja prestopil k prvoligašu Rogli, kjer je ostal dve sezoni. Še kot najstnika ga je pot vodila na Madžarsko, v Kaposvar, kar je bilo predvsem težko za Nejčevo mamo. A na koncu je odlična sezona pri naših vzhodnih sosedih botrovala ponudbi in selitvi v Laško, kjer, pravi, je preživel najlepša štiri leta v karieri. Kasneje ga je pot vodila še v Grčijo, kjer je doživel veliko lepega, hkrati pa je v osebnem življenju tam izkusil najhujšo možno izkušnjo, tragedijo, ki mu je prizadela neopisljivo bolečino, in čeprav sprva z zadržki, je to srce parajočo zgodbo delil z nami.
Zaspala je in se nikoli več prebudila
Pred 12 leti je Nejc našel svojo življenjsko sopotnico Anito, ki je prihajala iz Bistrice ob Sotli, tri leta kasneje sta si zaljubljenca obljubila večno zvestobo. Nedolgo zatem sta se lahko veselila rojstva dveh dečkov, danes starih šest in sedem let, Oskarja in Ožbeja. Potem pa je nastopilo leto 2012 in 4. december, ko je Nejc čez noč postal oče samohranilec. »Anita je zaspala in se nikoli ni več prebudila,« nam je razkril košarkar, ki je bil tisti trenutek v Grčiji. Tam je bil sam, ker je Anita, 29-letna diplomirana medicinska sestra, prav takrat dobila službo, zato so se Strnadovi odločili, da z otrokoma ostane v domovini ter se z njima preseli v hišo Anitinih staršev, ki sta ji pomagala pri vzgoji sinov. V eni noči, v enem trenutku pa se je Nejcu in njegovim bližnjim življenje obrnilo na glavo.
»Opisovati te občutke … Danes se o tem lahko pogovarjam, še pred dvema letoma ni šlo, nisem mogel. Take izkušnje ne bi privoščil niti največjemu sovražniku,« je zatrdil in dejal, da nikoli ne bo pozabil trenutka klica, ki mu je zamajal tla pod nogami. Ura je bila pet zjutraj, dvakrat je dvignil telefon, a sprva slišal le tišino. V tretje je poslušal glas, ki mu je povedal za Anitino usodo.
»Še danes se mi ježi koža, ko se spomnim tega klica. Pred sabo sem videl meglo. Ker je bilo sredi noči, sem si govoril, da sanjam, da se bom zdaj zbudil, da bo vse v redu. A ni bilo,« nam je opisal prve trenutke. Nato je poklical svojega trenerja, njegovega grškega očeta, Dimitriosa Priftisa, in ga pustil v šoku. Čez pol ure so v Nejčevem stanovanju stali vsi njegovi soigralci, ves strokovni štab, predsednik kluba ...
