Shamar Nicholson je v Sloveniji verjetno bolj znan le navijačem, ki budno spremljajo dogajanje na nogometnih stadionih prve lige. Napadalec je z Domžalami pogodbo sklenil avgusta lani, a prvič zaigral šele marca, nato pa se na 15 tekmah petkrat vpisal med strelce. A nogomet nas – kot vedno v rubriki Povabilo na kavo – ob našem srečanju ni zanimal, Jamajčan pa nas je presenetil z izredno pestro, pretresljivo življenjsko izpovedjo.
Ko se je spominjal otroških let in sebe kot otroka, zase ni našel ravno lepih besed. Seveda se je smejal, a hkrati iskreno povedal: "Bil sem zelo nesramen. Vseskozi sem bil v težavah, mama je zaradi mene ves čas dobivala pritožbe. Bil sem prevzeten, večkrat sem se s kom sporekel in tudi stepel, bil sem nasilnež; delal sem pač tisto, kar so delali moji prijatelji, in obratno," je dejal in izpostavil, da je danes povsem drugačen človek in da v njem ni niti trohice mladega Shamarja. Če ne drugega, je zdaj tudi Shamar že oče, to pa marsikomu spremeni pogled na svet in življenje nasploh.
Naš sogovornik sicer prihaja iz velike družine; ima kar devet sorojencev, a skupnega očeta in mamo ima le z eno sestro in bratom, s katerima je zelo povezan. Vsi drugi so ali polbratje ali polsestre, med vsemi pa je tretji najmlajši. Pred petimi leti je Shamar s svojimi bližnjimi doživel velik šok. Umrl je njegov oče, vendar ne po boju s kakšno zahrbtno boleznijo ali v avtomobilski nesreči. Ne, bilo je bolj tragično, zaradi okoliščin v našem okolju morda celo nepredstavljivo. Očeta, velikega nogometnega ljubitelja, so namreč pred petimi ustrelili na stadionu, na nogometni tekmi.
"Bil je 22. december in dopoldne nas je z bratom in sestro peljal v nakupovalni center, kjer nam je kupil obleke, božična darila. Nato smo se razšli, čez nekaj ur pa sva se spet srečala na nogometni tekmi članskega moštva mojega kluba in spregovorila nekaj besed," je pripovedoval nogometaš, ki se je nato na tribuni pridružil prijatelju, oče pa je ostal pri robu igrišča. "Ne vem, od kod, ampak nenadoma sem dobil čuden občutek. Nehal sem spremljati tekmo in gledal sem le očeta," je pojasnil in izkazalo se je, da je bilo to zadnjič, ko ga je videl živega.
Tekmo je potem spremljal bolj pozorno, ko je je bilo konec, pa je z najboljšim prijateljem zapustil stadion. Rekel je, da ni vedel, kje je bil takrat njegov oče – ali je odšel s stadiona ali je še tam. "Vsi smo zaslišali strele in takoj vedeli, da so nekoga zadeli, nato pa smo začeli teči proti kraju, od koder je prišel zvok streljanja," je nadaljeval. Tako je prišel blizu središča dogajanja, vendar pa vseeno ne dovolj, da bi izvedel, kaj se je res zgodilo. "Kar naenkrat sem okamenel. Nisem se mogel premikati, postal sem povsem šibek. Zakaj? Ne vem. Šele čez nekaj časa sem videl, da je pod streli umrl moj oče," je opisal to grozljivo izkušnjo.
Seveda je bilo edino logično vprašanje, ki je sledilo tej izpovedi – zakaj. Kaj je bil razlog, da so Shamarjevemu očetu sredi belega dne, na polnem nogometnem stadionu, vzeli življenje? "Ne morem reči, da je bil nedolžen. Sploh ne. Na Jamajki je veliko tolp in on je bil v eni. Njegova tolpa je bila v vojni z drugo in zato so ga ubili," je razložil napadalec Domžal, ki ima danes na stranskem delu meč leve noge s tetovažo upodobljen očetov portret.
Ko se je vse to zgodilo, je imel Shamar 15 let. Že tako in tako je bil divji, kot omenjeno, se je pogosto znašel v težavah, z umorom njegovega očeta pa se je vse to samo še stopnjevalo. "Pri nas velja navada, da se sorodniki umrlega maščujejo njegovim morilcem. Moj starejši brat je ostal hladnokrven, meni pa se je takrat po glavi podilo milijon slabih idej. Vedno bolj sem zahajal v slabo družbo, med nevarne ljudi, domov sem se vračal sredi noči. Bil sem na slabi poti, kar seveda ni bilo všeč mami in teti. Onidve sta mi potem odprli oči in mi vtepli v glavo, da imam talent in naj igram nogomet; naj se ga oprimem in s tem poskrbim, da bo oče ponosen name. Nogomet sta mi ponudili kot odrešitev od tega slabega sveta," se danes zaveda mladi nogometaš, ki je nato na nogometnih zelenicah začel samo še bolj trdo delati. Na srečo so mamine in tetine besede našle pravo mesto.
"Le mišji rep me je ločil od tega, da bi se tudi sam pridružil tolpi,« nam je ob gesti, s katero je pokazal, kako malo je res manjkalo, še priznal: "Vsak dan se spomnim vsega tega ter se zahvalim mami in teti, da je, kot je. Veliko mojih vrstnikov, ki so bili v tolpah, ni doživelo 18., 19., 20. leta. Če takrat mama in teta ne bi govorili z mano, se mogoče danes tu ne bi pogovarjal z vami," ker bi ga verjetno – čeprav tega ni izjavil, a se še kako zaveda, da bi bilo to zelo možno – doletela enaka usoda.
