Ko je pred začetkom letošnje sezone prišel v deželico na sončni strani Alp, nam ni bil neznanec, saj je Hugh Robertson pred leti že igral za slovenski klub, za Polzelo. Danes 26-letni košarkar sicer prihaja iz Georgie, iz mesta Macon. Kot vedno smo se z našim sogovornikom najprej vrnili v najbolj daljno preteklost, v otroštvo, na katerega se je Hugh rade volje spomnil. "Moje otroštvo je bilo v redu, nič posebnega, bi rekel. Vedno sem igral košarko, to je bilo na meniju vsak dan. Moja mama je bila velika ljubiteljica košarke, tudi moja sestra in brat sta igrala košarko. Bila je nekako naša družinska stvar," je za uvod povedal srednji otrok družine Robertson.
Hugh ima namreč pet let starejšo sestro in tri leta mlajšega brata, s katerima si je zelo blizu. Na splošno mu je družina zelo blizu, vsak dan je v stiku z njo, spomini na otroštvo so tudi zaradi njih lepi. "Že kot otroci smo si bili blizu, zdaj, ko smo vsi odrasli, smo si še bližje. Veliko smo se skupaj igrali kot otroci, košarka, kot rečeno, je bila naš najljubši konjiček. Moj brat je bil vedno ob meni, sestra je bila vseeno toliko starejša, da vsakega trenutka nismo preživeli skupaj. Z bratom sva bila po drugi strani zlepljena," je pojasnil Američan, ki ga družina do zdaj v Evropi še ni obiskala, imajo pa to vsekakor v načrtu, česar se naš sogovornik že zdaj neizmerno veseli.
BAVBAV TE BO UJEL
Kot otrok je bil živahen, pa vendar ne vedno. Rekel je, da je bil rad zunaj, tekal okoli, se igral s prijatelji in podobno, je pa včasih tudi ostal doma in se denimo sproščal na kavču. Ko smo ga vprašali, kako se je takrat vedel do svojega mlajšega brata, se je široko nasmehnil: "Z njim sem se velikokrat pošalil. Pa saj veste, kako je. Tri leta je bil mlajši, kaj ni to normalno," se je smejal in nato pojasnil, s čim mu je v kosti pognal največ strahu. "Velikokrat sem mu govoril, da ga bo ujel bavbav ali da je pod njegovo posteljo duh," je v smehu opisal Hugh.
Kot smo ga vprašali, kdo je bil, ko je odraščal, njegov vzornik, smo mislili, da nam bo v odgovoru postregel s kakšnim legendarnim košarkarjem. Kako smo se zmotili. "To je bila moja mama. Moja mama je zelo močna ženska, trdo dela in mislim, da sem se pri njej naučil delovne etike in vneme," je pojasnil Hugh.
VEM ZANJ, A TO JE NEKAKO TO
Ko smo govorili o družini, košarkar niti enkrat ni omenil očeta. Samo mamo, sestro, brata in dodal, da ima še dve nečakinji. "Očeta poznam, a ko sem odraščal, ga ni bilo veliko ob meni. Vem zanj, a to je nekako to," je razložil košarkar, ki je med odraščanjem ob sebi vseeno imel očetovsko figuro. "Moj oče, človek, ki je to vlogo opravljal, kot si lahko samo želiš, je bil oče mojega mlajšega brata. On je bil moj oče, po njem sem se zgledoval. Mislil sem, da je najmočnejši človek na svetu, mislil sem, da se mu ne more nič zgoditi."
ŠOK PRI TRINAJSTIH
Pa se mu žal je. Ko je bil Hugh star 13 let, je njegov moški vzornik preminil. Nepričakovano. Srčna kap. "Neverjetno veliko sem izgubil. To me je izredno prizadelo," nam je priznal košarkar, ki je zaradi tega vsekakor prej odrasel: "Njegova smrt je gotovo vplivala name. On je bil prvi mož naše družine, ker sem bil najstarejši fant naše družine, sem moral nekako to vlogo nato prevzeti na svoja ramena. Mogoče takrat sploh nisem dojel tega vpliva, a danes sem prepričan, da sem zaradi tega hitreje odrasel, da sem začel razmišljati drugače."
Živeli smo v precej nevarni soseski, kriminala je bilo veliko. Košarka je bila zame kot neka odrešitev, da sem se rešil nasilja in vsega ostalega. Košarka in moja mama, če sem natančen.
Ko so ga vprašali, kaj je ob košarki, ki je bila očitno resnično od mladih nog rdeča nit njegovega življenja, še rad počel, ko je odraščal, je izpostavil le še eno stvar. Seveda je šlo tudi v tem primeru za šport. Najljubši šport Američanov – ameriški nogomet. "V bistvu je bila to moja prva športna strast. Veliko sem ga igral, resno sem se z njim nehal ukvarjati šele ob koncu osnovne šole, ko sem se dokončno odločil za košarko. Toda ameriški nogomet je bil moja prva ljubezen," je dejal veliki navijač Atlante Falconsov, ki seveda prihajajo iz Georgie. Tudi letos si bo ogledal veliki finale lige NFL, toda hkrati je priznal, da si zaradi časovne razlike ne ogleda skoraj nobene tekme, je pa na tekočem vsaj z rezultati, čeprav ga ta šport še zdaleč ne zanima tako, kot ga je, ko je bil mladenič.
KOŠARKA KOT ODREŠITEV
Z Robertsonom smo se dotaknili tudi okolja, v katerem je odraščal. Povprašali smo ga, kakšno mesto je Macon, ki mu zaradi lege v državi pravijo "srce Georgie", v kakšni soseski je živel. "V precej nevarni soseski, kriminala je bilo veliko. Košarka je bila zame kot neka odrešitev, da sem se rešil nasilja in vsega ostalega. Košarka in moja mama, če sem natančen," je pojasnil naš sogovornik: "Ne bom rekel, da se nisem srečal z veliko skušnjavami, toda že od malega sem imel v glavi, da hočem igrati košarko, in si dopovedal, da me pri tem prav nič ne bo ustavilo. Če sem mogoče za sekundo podvomil o tem, sem hitro, večinoma z mamino pomočjo, dojel mojo pot in se spravil k sebi, ker sem vedel, kaj resnično hočem."
Ko smo se z njim dotaknili šole in pouka, je najprej globoko vzdihnil in se sramežljivo nasmehnil. Kot marsikateri športno nadarjeni otrok se pač v učilnici ni počutil zelo domače, čeprav mu je branje odprlo veliko obzorje. "Nikoli me šola ni posebej zanimala, drugače pa je bilo z branjem. Ko sem se naučil brati, se spomnim, da sem bil povsem iz sebe od navdušenja, zelo rad sem takrat bral. V tem sem užival," se je spomnil visokorasli mladenič, ki najbolj uživa v ritmih hip-hopa, r'n'b-ja, reggeaja in popa.
NE VEM, KAJ BI BILO
Po končani srednji šoli je Hugh odšel tudi na univerzo. Iz Georgie se je preselil na Florido, kjer je obiskoval South Florida University. "Vedno sem sanjal o tem, da bom košarko igral na ravni univerze in nato še profesionalno. Če se ne bi izšlo, kot se je, resnično ne vem, kaj bi bilo z mano, kje bi bil danes. Sanja se mi ne," je odgovoril na vprašanje, kakšen je bil njegov načrt B.
Čeprav nisem zelo veren, v cerkev ne hodim redno, vseeno pa imam neki poseben odnos z bogom, verjamem, da me je na svet postavil za to, da bi pomagal drugim.
Univerzo je končal z diplomo iz podjetništva, to je področje, do katerega čuti veliko strast, še posebno pa je Hugh izpostavil željo po pomaganju ljudem. "Moj prijatelj ima podjetje, ki skrbi za ljudi, ki zase ne morejo skrbeti. Podjetje poskrbi za njihovo nastanitev in jim omogoči prehrano, resno razmišljam, da bom čez čas tudi jaz vložil svoj čas in denar v to podjetje," je pojasnil 198 centimetrov visoki košarkar, ki nam je v našem kratkem druženju večkrat omenil, da si želi na tak ali drugačen način pomagati ljudem v stiski. "Rad pomagam ljudem. Resnično. Komurkoli, na kakršenkoli način. Če imam možnost, zakaj ne."
Robertsonu se je sicer najbolj obraz razsvetlil, ko je omenil dveletni nečakinji. O svojih otrocih še ne razmišlja, pravi, da ima nečakinji kot za svoja otroka in da ne bi mogel biti bolj srečen, ko se pogovarja ali igra z njima. Hugh sicer nima dekleta ne žene, v Sloveniji je sam, a ni mu žal, da svoje izkušnje ta trenutek ne deli z nikomer posebnim. "Na trenutke mi je malo dolgčas, a se že zamotim," se je zasmejal in opisal s čim: "Z gledanjem televizije, igranjem videoiger, veliko govorim z družino, včasih se družim tudi s soigralci. Nič kaj posebnega."
MAMINA KUHA IN PIŠČANEC
Ko smo ga vprašali, kaj najbolj pogreša od doma, je v sekundi z velikim nasmeškom izstrelil: "Mamino kuho." "Moja mama je sijajna kuharica. Za božič sem se letos vrnil domov in ne bi verjeli, koliko je skuhala in koliko sem pojedel," se je smejal velik oboževalec piščanca, na vse načine. "Pečenega, ocvrtega, na žaru, kakršenkoli že je, samo da je piščanec," je dejal in dodal, da ima sicer rad vse, a če mu nekaj ni všeč na videz, tega vsekakor ne bo poskusil.
V Sloveniji je s hrano sicer zelo zadovoljen, naša država pa mu je že dobro prirasla k srcu. Bila je prva, ki jo je obiskal, ko se je po končani univerzi odpravil čez Atlantski ocean. Njegova prva postaja: Polzela. Pravi, da ni bil resnično šokiran ali presenečen, saj je vedel, kam se odpravlja. "Pričakoval sem nekaj povsem drugačnega in tako je tudi bilo. Za Polzelo se spomnim, da sem si mislil, da je to res zelo majhen kraj, vse je bilo zelo blizu, vendar sem se tam zelo dobro počutil. To bo na neki način zame vedno tudi dom," je to okolje pohvalil Hugh, ki sicer Slovenije še ni dobro spoznal. "Pred leti sem se odpeljal na nekaj krajev, obiskal par gradov, to je bilo res lepo. Letos pa sem povsem posvečen košarki, tako da nikamor še nisem šel."
Moj prijatelj ima podjetje, ki skrbi za ljudi, ki zase ne morejo skrbeti. Podjetje poskrbi za njihovo nastanitev in jim omogoči prehrano, resno razmišljam, da bom čez čas tudi sam vložil svoj čas in denar v to podjetje.
Po izkušnji v Polzeli je našega sogovornika pot nato vodila v Francijo, še prej pa v Libanon. "Libanon moram pohvaliti kot zelo lep kraj s super ljudmi. Velikokrat o teh krajih govorimo slabšalno, a je ravno obratno, kot večina misli, da je. Super sem se imel, ljudje so zelo topli, dajo ti občutek, da si doma. Tako nekako kot v Sloveniji," je razložil Robertson, ki sicer ni ravno navdušen nad potovanji, nad odkrivanjem sveta, kot takega. "Ko se mi bo tu pridružila družina, bomo šli kaj pogledat, najbolj me privlači Italija. Malo sem jo že videl, ker smo tam pred sezono odigrali nekaj tekem. Tja bi šel na dopust z družino."
MORJE RAJE PUSTI PRI MIRU
Tudi v deželi galskih petelinov je užival, nam je priznal. Živel je v še enem malem mestu Cognac. "Vse je bilo super. Okolje, ekipa, soigralci, kultura. Tudi hrana, ljubim hrano," se je zasmejal, a se je takoj zresnil, ko smo ga vprašali, ali je jedel francosko specialiteto – polže. "Joj, ne. Tega ne morem. Nisem. To je bilo nekaj, kar sem zavrnil. Joj, resnično, polžev ne bom nikoli jedel," se je zgrozil in zasmejal obenem.
Po več letih v Evropi zanj počitnice pomenijo, da gre domov, toda vseeno si je zadnjih nekaj let vzel čas tudi za ležanje na plaži. "Na počitnice se vračam na Florido, tam uživam z nekaj prijatelji, in to je to," je dejal. Ko smo ga vprašali, ali je aktiven tudi na morju, ali se ukvarja s kakšnimi vodnimi športi, nas je pogledal, kot da smo padli z lune. "Ne, sploh ne. Z morsko vodo se praktično sploh ne srečujem, morje pustim pri miru."
KOŠARKARSKI KAMP ZA OTROKE
Čez deset let bi si še vedno želel igrati, zelo veliko ambicijo pa ima v domačem okolju, kjer bi rad pomagal kar se da veliko otrokom. "Z nekaj prijatelji iz srednje šole smo zadnjih nekaj let vsako poletje organizirali košarkarski kamp za otroke, da bi nekaj vrnili okolju, da bi jih nekaj naučili, jim pokazali, da so lahko uspešni, da bi jim vcepili voljo, da lahko dosežejo to, kar smo mi," je enega svojih najljubših projektov, ki ga hoče vsako leto nadgraditi, opisal 26-letnik.
Ko smo ga vprašali, kakšni so njegovi cilji, ambicije zunaj športa, je pričakovano spet začel govoriti o svoji družini. "Eden mojih glavnih ciljev, ki ga res hočem doseči, je ta, da bi rad v celoti poskrbel za mojo družino. Da bi dal mami vse, kar bi si želela. Vem, da ji ne morem dati toliko, kot je ona dala meni, a rad bi poskrbel zanjo, za družino."
In njegovo idealno življenje, ko bo v pokoju? "Želel bi si čim več časa preživeti z družino, se družiti z njimi in da bi še naprej lahko pomagal ljudem, kakorkoli že. Čeprav nisem zelo veren, v cerkev ne hodim redno, vseeno pa imam neki poseben odnos z bogom, verjamem, da me je na svet postavil za to, da bi pomagal drugim."
