Statistika rezultatov razkriva, da je nogomet tako ali drugače športni vladar ter z naskokom najpomembnejši in predvsem najodmevnejši šport – tudi v Sloveniji, ki ji želi marsikdo prisoditi usodno spono s smučarskim športom. Ekipa je osemnajstim različnim osebnostim iz sveta nogometa podelila 35 nominacij, desetim različnim osebnostim iz sveta košarke pa 14 nominacij, in to sta športni panogi, ki jima že tradicionalno posvečamo največ pozornosti.
Zimskih športov nikakor nismo odpisali, navsezadnje ima Slovenija ravno v smučarskem svetu največ športnic in športnikov, ki osvajajo kolajne na velikih tekmovanjih. Tako je Tina Maze zmagala na zadnjih dveh izborih in tudi tokrat je, razumljivo, med nominiranci. Številke razkrivajo še marsikaj zanimivega. V pogledu razmerja med številom različnih osebnosti in številom nominacij sta denimo povsem na nasprotnih straneh alpsko smučanje s sedmimi nominacijami Tine Maze in kolesarstvo s sedmimi nominacijami šestih različnih osebnosti.
Med 67 osebnostmi smo nominirali le devet deklet in celo maskoto (Lipka), številnim športnicam in športnikom pa dela družbo kar osem trenerjev, športni direktor, predsednik in nogometni sodnik.
KANDIDATI ZA ŠPORTNO OSEBNOST LETA 2015
Luka Dončić
Poznate tisto: »ali si ali pa nisi«? Če jo slučajno še ne, vam lahko napišemo le: Luka Dončić. Kolikokrat slišimo, da morajo mladi dozoreti, da je ta ali oni še premlad, da bi igral, da mora skozi določen proces, da mora potrpežljivo čakati na priložnost in podobne floskule? In potem mladci pogosto res sedijo in čakajo na minute, čeprav so boljši od marsikaterega, ki je na igrišču namesto njih. Dončić je dokaz, da leta niso pomembna, da je vse, kar šteje kakovost. In če si pravi, si tak tudi že pri 16, kot jih še vedno šteje Luka. Z manj izkušnjami seveda, kot nek 30-letnik, a tisti najboljši so tudi pri teh letih že sposobni igrati na najvišji ravni. Tako kot Dončić, ki se je v tem letu ustalil v postavi Reala ter vse več igral. In pri tem podiral razne mejnike enega za drugim, recimo tistega, da je postal najmlajši igralec, ki je debitiral za kraljevi klub, ali pa onega, da je dosegel najboljši statistični indeks igralca do 17 let v zgodovini španske lige. Svet mu leži pred nogami, vprašanje je le, kako hitro ga bo osvojil in si ga tudi pokoril. Glede na napredek v tem letu, ne bo trajalo prav dolgo.
Goran Dragić
Ko prideš v »klan« Pata Rileya v Miamiju, potem veš, da si tam z razlogom. Da si prekleto dober, saj »boter« palca ne dvigne vsakomur. Kadar ga, pomeni, da si se prej moral dokazati in pokazati svojo kakovost. Goran Dragić je od letos del Rileyeve družine. Veliki šef Miamija je ne le prikimal njegovemu prihodu, ampak je zato, da si je oblekel dres Vročice, plačal s »suhim zlatom«. Odpovedal se je dvema izboroma v prvem krogu nabora, ob tem pa v kovček zanj dal položiti 85 milijonov dolarjev. Da, petinosemdeset milijonov zelencev, s čimer je Dragić seveda postal z naskokom najbolje plačani slovenski športnik. V tej sezoni, v kateri bo dobil najmanjši znesek, saj bo ta naraščal z vsakim letom pogodbe, zasluži 14.783.000 dolarjev. Goran Dragić je s to pogodbo prestopil mejo med odličnimi igralci v ligi NBA in tistimi, ki imajo v njej poseben status. Zdaj je na strani, kjer so največje zvezde, face, za katerimi se največ ozirajo, tipi, o katerih se največ piše. Kolikor dolarčkov imaš, toliko pač veljaš. In Dragić velja veliko, da, še vedno tudi na parketu, pa čeprav se to v prvi sezoni v Miamiju ne zdi tako.
Jakov Fak
Aktualni svetovni prvak v tekmi s skupinskim startom ima za sabo precej burno leto. Po solidnem začetku prejšnje sezone je na tekmah na Pokljuki zapadel v manjšo krizo, ki se je je dokončno otresel šele z zmagama v češkem Novem Mestu, kjer je v začetku februarja slavil tako v sprintu kot v zasledovanju. Potem ko mu je postalo jasno, da se za skupno zmago v svetovnem pokalu ne bo mogel potegovati, je svoje cilje preusmeril k svetovnemu prvenstvu v finskem Kontiolahtiju. Tam vse do zadnje tekme s skupinskim startom ni mogel višje od osmega mesta, prav v disciplini, ki mu je po svoji naravi še posebej pisana na kožo, pa je pokazal ves svoj razkošen talent. Potem ko je do zadnjega kroga zgrešil le enkrat, je ohranil dovolj moči za napad, po katerem mu ni bil kos prav nihče več. Najboljšo sezono v karieri je začinil še z zmago v isti disciplini na finalu v ruskem Hanti Mansijsku.
Tudi za Jako, kot ga kličejo v slovenski ekipi, pa velja, da je medijsko zelo prepoznavna osebnost. Ljudje ga imajo radi zaradi njegove sproščenosti, preprostosti in dejstva, da se je kot Hrvat odlično naučil slovenskega jezika. Čeprav je letošnjo sezono začel precej pod svojimi pričakovanji, bo gotovo še nekaj časa navduševal tako s puško na rami kot tudi sicer.
Filip Flisar
Svetovni prvak v smučarskem krosu je v tem letu ponovno pokazal, da zna biti najboljši takrat, ko je to najbolj potrebno. Potem ko mu v prejšnji sezoni (v tej je že drugače) na tekmah svetovnega pokala ni šlo po načrtih, je na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Kreischbergu spet dal vedeti, da ima lastnost, ki za Slovence ni ravno značilna. Tudi način, kako je na zadnjem skoku premagoval tekmece, je bil fascinanten; pohorska šola je, kot je sam dejal, opravila svoje. Takih zmag na glavni tekmi sezone je bilo v zgodovini slovenskega športa le malo. Samozavesti brkatemu Mariborčanu očitno ne manjka, zna se izvleči tudi iz kriz, čeprav mora za svojo podporo in logistiko poskrbeti kar sam.
Filip pa za športno osebnost leta lahko kandidira tudi zaradi svoje tržne in medijske prepoznavnosti. Njegovi brki so postali prava blagovna znamka, ki jo zna tudi dobro tržiti. Čeprav tekmuje v manj prepoznavnem športu, je znal zelo dobro poskrbeti za to, da vsi vedo, kdo je in kaj je. Tudi ta sposobnost krasi le redkokaterega slovenskega športnika, pa tudi dejstvo, da vsako težavo premaga z nasmeškom in vselej zna ohraniti mirne živce. S temi sposobnostmi bo v karieri in v življenju lahko prišel še daleč.
Andrea Giani
Prišel, videl, zmagal. Natanko tako je bilo v primeru italijanskega odbojkarskega strokovnjaka, ki je bil v začetku leta imenovan za novega selektorja slovenske izbrane vrste in še preden je opravil prvi trening, je poskrbel ogromno evforijo v deželi na sončni strani Alp. Zaspane in v usodo vdane ljubitelje odbojke, ki so skoraj nehali verjeti v potencial zlate generacije, je predramil, prav tako pa tudi svoje varovance. Iz treninga v trening je z njimi tlakoval pot do uspeha, brezpogojno je verjel v njihove sposobnosti in v reprezentanco vnesel prepotrebno mirnost. Svoj prvi uspeh na selektorski klopi je doživel poleti, ko je Slovenija prepričljivo prišla do zmage v evropski ligi, njegov največji preizkus pa je bilo evropsko prvenstvo. Tudi po slabšem začetku ni obupal, še več, v Sloveniji je poskrbel za odbojkarsko evforijo, kakršne ne pomnimo in reprezentanco popeljal do srebra, šele druge slovenske kolajne v ekipnih športih na velikih tekmovanjih. In nato ob glasnem skandiranju navijačev s solzami v očeh razlagal, kako zelo ponosen je na svoje fante. Njegova pot na slovenski klopi pa še zdaleč ni končana.
Samir Handanović
Če bi obstajala nagrada za komunikacijo z mediji in nasploh stike z njimi, je gotovo ne bi dobil. A čeprav vsaj v določeni meri s tem škoduje tudi vam, je to zadeva med njim in nami ter vas neposredno ne zadeva. Tako kot ne vpliva na njegovo podobo ljubljenca navijačev slovenske izbrane vrste in milanskega Interja, na podobo znanega človekoljubnega samaritana, na podobo vratarskega misleca brez primere in predvsem na podobo že vrsto let enega najboljših čuvajev mreže na svetu. Z vsem tem je zaznamoval tudi preteklo leto in se v njem dokončno izoblikoval kot ena osrednjih osebnosti ne samo slovenskega športa, temveč slovenske družbe nasploh. Zbuja strahospoštovanje, je sinonim za uspešnost, pečat na poslavljajoči se številki 2015 pa je pustil še z nekaj odmevnimi zgodbami z različnimi predznaki. Od nedvoumnega, a vendar nikoli uradno potrjenega in zaradi tega sila nenavadnega slovesa od reprezentance. Prek prvega mesta na lestvici italijanske lige in posledične kandidature za naslov, ki jo je v prejšnjih sezonah tako težko čakal. Do telenovele okrog podpisa nove pogodbe z milanskimi črno-modrimi.
Goran Janus
Potem ko je leta 2011 po zadnjem pogovoru z odborom za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo dobil zaupnico, da prevzame slovensko skakalno reprezentanco, si verjetno nihče ni mislil, da bo v naslednjih letih skakalni šport v deželi na sončni strani Alp pripeljal na tako visoko raven. Večji del sezone 2014/2015 in začetek letošnje je minil v izjemni seriji slovenskih skakalcev, ki so pod taktirko trenerja blesteli, kot že dolgo ne. Uspehi so prišli kot posledica trdega dela in pravilno vodenega moštva, ki je z Janusom dobilo oporo in odskočno desko za doseganje največjih ekipnih uspehov v zgodovini slovenskega skakanja. Res je, da vedno kdo od skakalcev še posebej odskoči iz povprečja, a pod izjemnim trenerjem se je to dogaja kot po tekočem traku. Dvojne zmage, izjemna statistika v pokalu narodov in številne uvrstitve v sam vrh na moštvenih tekmah so posledica prijemov 45-letnega nekdanjega skakalca, ki odlično dela tako z najizkušenejšimi člani posadke kot s tistimi najmlajšimi, ki jim z nasveti in svojim očetovskim likom pomaga na s trnjem posuti poti do morebitnega vrha skakalne piramide.
Matjaž Kek
Še pred kratkim smo bili za naše južne sosede v športnem pogledu samo smučarji. Našemu nogometu so se smejali, naše nogometaše podcenjevali, slovenski trenerji pa zanje niso obstajali. V zadnjih letih se je vse skupaj obrnilo, po dveh uvrstitvah na svetovno in eni na evropsko prvenstvo Slovenci nič več nismo samo smučarji. Tudi slovenski nogometaši so pri Hrvatih vedno bolj cenjeni – ne nazadnje se Dinamo ravno v teh dneh resno zanima za Petra Stojanovića –, zaradi ene osebe pa so v očeh naših južnih sosedov zrasli tudi slovenski trenerji. Matjaž Kek je najboljši ambasador deželice na sončni strani Alp pri naših sosedih. Njegova zgodba na Reki, kjer s tamkajšnjim prvoligašem Rijeko vsako leto znova odlično kljubuje močnejšemu Dinamu, je skorajda pravljična, čeprav v prejšnji sezoni ni osvojil lovorike, pa je za navijače kluba s Kvarnerja skorajda bog. Keka pa ne cenijo samo Rečani, temveč tudi preostali prebivalci Hrvaške. Tako se je njegovo ime v preteklosti povezovalo tudi s prestižno funkcijo trenerja Dinama in še prestižnejšo funkcijo selektorja hrvaške reprezentance, toda Kek je ostal pri Rijeki.
Anže Kopitar
Tekmovalno gledano leto 2015 za Anžeta Kopitarja ni bilo blesteče. Vsaj prvih pet mesecev je hitro pustil v preteklosti. S Kingsi se po petih zaporednih letih niso uvrstili v končnico lige NHL, s katero so leto pred tem opravili na najboljši možni način, šampionsko. Celotno prejšnjo sezono ni bil pravi. Slaba forma ga je spremljala tudi na SP elitne divizije na Češkem. Po daljšem ugibanju, ali bo sploh prišel, je Sloveniji rekel da in tako še povečal pričakovanja javnosti o najboljšem rezultatu med elito. A zgodilo se je ravno nasprotno: risi so izpadli, Matjaž Kopitar pa je odstopil z mesta trenerja.
Po drugi strani je Kopi veliko pokazal že s tem, da je oblekel slovenski dres. Mogoče je pri tem pretehtala očetova prošnja, a kakorkoli že, hokej in Slovenijo je spomladi postavil pred ženo Ines ter marca rojeno dojenčico Nežo, ki je vsekakor bila njegov vrhunec leta.
V drugi polovici 2015 se je vse spremenilo na bolje. Te dni v ligi NHL spet gledamo tistega pravega Kopija, ki je sicer letos poleg očetovstva izkusil mnogo novega. Organiziral je prvi hokejski kamp za otroke, postal je ambasador Evropskega leta za razvoj. Znamka AK11 je vse prepoznavnejša, Kanadčani so o hokejskem zvezdniku v Sloveniji posneli krajši dokumentarec, na poletnem golf turnirju pa je v dobrodelne namene s prijatelji zbral več kot 39 tisoč evrov.
Žan Košir
Večina leta 2015 bo za našega prvega deskarja na snegu ostala nepozabna. V dobrem smislu seveda. Po olimpijskih igrah lani je v naslednji tekmovalni sezoni pokazal še več in osvojil skoraj vse, kar se je v njegovem športu osvojiti dalo. Košir ima doma tako vse tri kristalne globuse in uspešnim nastopom v boju za zmago v svetovnem pokalu je dodal še srebro na SP v paralelnem veleslalomu.
Zaradi vseh teh uspehov je bil Žan znova med najverjetnejšimi kandidati za zmagovalca športnika leta 2015. Toda novinarji smo ga postavili na tretje mesto, s katerim 31-letni Tržičan še zdaleč ni bil zadovoljen in je to tudi na glas in iskreno povedal.
A tega smo pri njem vajeni. Deskar, ki se tako odlično znajde na strminah v paralelnem slalomu in veleslalomu, redkokdaj mnenje, kakršnokoli to že je, zadrži zase. Mogoče zaradi tega pri kom ni najbolje zapisan, a nam se to zdi povsem prav, in tako lahko brez kakršnegakoli zadržka zapišemo, da gre pri njem za enega najbolj simpatičnih in najbolj dostopnih slovenskih športnikov nasploh, ki ga boste redkokdaj srečali brez nasmeška na obrazu. Žal je ta sicer v zadnjih mesecih vseeno malo zbledel, saj se Žan nikakor ne more pobrati po poškodbi hrbta, ki, kot upamo in si želimo, ne bo zaznamovala njegovega leta 2016.
Milan Mandarić
Ni bil neznano ime, ko je vstopil v nogometno Olimpijo, saj je delal že v Kopru, kjer je pustil sled, ki se je potem izgubila v medčloveških odnosih. S prihodom Mandarića v ljubljanski klub si je oddahnila skupina najzvestejših navijačev, Green Dragonsi. Pa ne toliko zato, ker je prišel ameriški poslovnež srbskega rodu, ampak ker je odšel Izet Rastoder. Takoj je bilo ozračje v Olimpiji drugačno, bolj pozitivno in bolj optimistično usmerjeno v prihodnost. Potem se je vse skupaj začelo strmo vzpenjati. Mandarić je takoj izvedel določene poteze, ki so stvari predvsem v slačilnici postavile na glavo. Optimizem in urejene razmere so bili za zeleno-bele največja motivacija, da so končno pokazali, kar zmorejo. Po prepričljivih igrah, zmagah in vodstvu na lestvici je bilo tudi nekaj zdrsov, ki so odnesli trenerja Marijana Pušnika. Toda s tem, kar je v Ljubljani naredil Mandarić, ima danes Olimpija tri točke prednosti pred, še pred pol leta nedotakljivim, Mariborom. Gospod namreč obvlada delo v nogometu, saj ima bogate izkušnje. Predvsem je zbudil Ljubljano in vrnil vero v nogomet v prestolnici.
Tina Maze
Leto, ki bi bilo lahko skoraj popolno za Tino, na koncu vendarle ni bilo. Potem ko je z veliko prednostjo vodila v svetovnem pokalu, je na SP v Beaver Creeku osvojila tri kolajne – zlato v smuku, zlato v kombinaciji in srebro v superveleslalomu, pa še peto mesto v veleslalomu in osmo v slalomu. Vsekakor najboljše svetovno prvenstvo za Tino v karieri, saj je v tisti nori sezoni 2012/13 na SP v Schladmingu osvojila manj – zlato in dve srebri. Po Vailu pa je sledil najbolj grenak trenutek sezone – dvojni nokavt v Mariboru, ko je namesto gotovih vsaj 100 točk dobila čisto ničlo. In to je pomenilo, da se je morala do zadnje tekme sezone, do zadnje vožnje Anne Fenninger na veleslalomu v Meribelu boriti za veliki kristalni globus. In ni ga izgubila na zadnji tekmi, ampak je 22 točk, kolikor je Tino na koncu ločilo od Anne, izgubila na Pohorju. Potem ko je na zadnji dan sezone delila darilca tekmicam v svetovnem pokalu, se je zdelo, da je bila to zadnja Tinina tekma v karieri. Ali je bila ali ne, danes še ne vemo. Najboljša slovenska športnica vseh časov je naznanila, da za leto dni prekinja tekmovalno pot.
Jan Oblak
Ko je pri šestnajstih dobil priložnost pri Olimpiji, jo je Jan Oblak kljub mladosti znal izkoristiti – v sezoni 2009/10 je zbral 33 ligaških nastopov, odlične predstave pa so mu prinesle prestop v Benfico. Pri orlih je ostal štiri sezone, v drugi polovici zadnje pustil izjemen vtis in se lani poleti podal v Atletico. Pri španskem klubu so opazili njegovo nesporno nadarjenost, kar so dokazali s tem, da so zanj odšteli 16 milijonov evrov in podpisali šestletno pogodbo. Kljub temu pa so morali navijači madridskega kluba malo počakati, da so spoznali kvaliteto slovenske hobotnice, ki ji je poškodba preprečila, da bi takoj stopila med vratnici novega moštva. Ko je Oblak dobil priložnost, pa je vnovič pokazal, iz kakšnega testa je, in hitro postal ljubljenec občinstva, ki ga je navdušil s svojimi predstavami. Rdeče-beli se lahko pohvalijo, da so v tekoči sezoni la lige prejeli daleč najmanj zadetkov, za kar ima veliko zaslug prav njihova »trinajstica«. Kar zadeva leto 2015, pa v oči bode naslednji podatek, da je Oblak z Atleticom nastopil na 50 tekmah in kar 23-krat ohranil svojo mrežo nedotaknjeno. Preprosto impresivno.
Peter Prevc
Povsem zavedno smo Petra Prevca, velikega slovenskega skakalnega junaka, izpustili v opisu Gorana Janusa. Prav skakalec iz Dolenje vasi je največji pokazatelj odličnega sodelovanja med trenerjem in njegovim varovancem, zato gredo zasluge za odlične nastope 23-letnega Prevca Janusu, obratno pa je trener slovenskih orlov tako spoštovan in uspešen ravno zaradi dejstva, da ima pod okriljem tako izjemnega posameznika tako v športnem kot osebnostnem smislu. Po marčevski zgodbi v Planici se Prevc ni povlekel v svoj svet in se smilil samemu sebi. Če je čutil kakšne frustracije, jih je odlično izkoristil v svoj prid med obema zimskima sezonama in se ob koncu novembra predstavil v še boljši luči kot kdajkoli prej. To je odlika psihično stabilnih posameznikov, ki se nikoli ne zadovoljijo s polovičarstvom in potrebujejo stremljenje k perfekciji. In če kdaj lahko trdimo, da se je tej približal, moramo to storiti danes, na zadnji dan koledarskega leta, ko je po prepričanju celotne svetovne javnosti daleč najboljši skakalec na svetu. Pri nas pa poleg tega še eden najboljših slovenskih športnikov, ki smo jih kdajkoli imeli.
Simon Špilak
Ko bo v teh dneh potegnil črto pod leto 2015, si bo tihi mož iz Tišine znova lahko zavrtel tisto legendarnega modrookega šarmerja, It Was a Very Good Year. Bilo je zelo dobro leto. Morda celo najboljše v karieri, pomlad pa (p)ostaja njegov letni čas. V muhastem spomladanskem vremenu se Prekmurec počuti kot riba v vodi. Povedano drugače, medtem ko številni njegovi sotrpini preklinjajo ob pogledu na temne oblake, si sam mane roke. In devetindvajsetletnik, ki je precej bolj zgovoren na kolesu kot pa pred novinarskimi mikrofoni, je postal stalnica na zmagovalnih stopničkah spomladanskih enotedenskih dirk, ki so že nekaj let del njegovega železnega repertoarja. Tudi letos ni bilo v tem pogledu nič drugače, rezultati pa so sami po sebi dovolj zgovorni: Tretje mesto na dirki Pariz–Nica, drugo mesto Po Romandiji in za konec spomladanske trilogije, kot pika na i in kot uspeh kariere, še prvo mesto na dirki Po Švici. Vse to pa pri njegovi Katjuši seveda ni ostalo neopaženo in rusko moštvo ga je »nagradilo« z novo pogodbo, s katero ostaja najbolje plačani slovenski kolesar. Vsak rubelj pa je več kot zaslužen.
Andraž Šporar
V zeleno-belem dresu je debitiral z golom na prijateljski tekmi s Crveno zvezdo, od Olimpije se je poslovil kot absolutni rekorder slovenskega klubskega nogometa. Andraž Šporar je brez kančka dvoma zaznamoval preteklih dvanajst mesecev, v državnem prvenstvu ga ni bilo asa, ki bi tako zelo izstopal. Dosedanji kapetan zeleno-belih je bil v drugi polovici leta udarna igla ljubljanskega kluba, ki bo prvič po celi večnosti prezimil kot prvi na lestvici. Na osemnajstih tekmah je Šporar zabil kar sedemnajst golov, kar je bilo dovolj in hkrati preprosto preveč. Dovolj jasno za prestop na tuje, preveč za to, da bi ga zmaji lahko zadržali. A čeprav so ostali brez njega, so dobili vsaj zajeten kup denarja. Basel je za 21-letnika plačal 2,8 milijona evrov, Olimpija bi lahko dobila še dodaten milijon, zagotovila si je tudi 15 odstotkov naslednje prodaje. Da, to je bil posel, ki je potrdil, da se tudi pri nas odlično dela z nogometaši. V Švici ga zdaj čaka novo življenje, a tisti, ki ga poznajo, niso zaskrbljeni. Pravijo, da je tako odločen, tako marljiv in tako predan svojemu delu, da mu bo gotovo uspelo tudi v dresu Basla.
Marcos Tavares
»Tavares je legenda, ikona, v nekaterih segmentih je prerasel klub,« je v enem od nedavnih pogovorov med drugim povedal Krunoslav Jurčić. Čeprav je hrvaški strokovnjak pod Kalvarijo šele krajši čas, je kakopak nemudoma spoznal, kakšen je status kapetana. V klubu in okrog njega. Vsi, ki se jim po žilah pretaka vijoličasta kri, ga obožujejo, ostali na slovenskem prizorišču ga spoštujejo. Vsekakor gre za osebnost, ki na svoj način ni zaznamovala le iztekajočega se leta, ampak neko obdobje. Letos je osvojil naslednjo v nizu šampionskih zvezdic, razočaranje je skupaj s soigralci doživel na mednarodnem prizorišču. Mariborčani so ga težko preboleli, a življenje gre naprej, brazilski napadalec se je vpisal v zgodovino. Postal je najboljši strelec trinajstkratnih prvakov vseh časov, dosegel je 149 golov, v naslednjem letu bo postal tudi igralec z največ nastopi, Tomislav Prosen jih ima le še deset več. Ker ni več rosno mlad, že razmišlja tudi o tem, kaj bo počel po koncu kariere. Z družino bo ostal v štajerski prestolnici, poslovne žilice mu očitno ne manjka; najprej je odprl hostel, pred kratkim še špansko restavracijo.
Tine Urnaut
Kapetan z veliko začetnico, odbojkar, ki je že od malih nog sanjal o trenutkih, ki jih je lahko letos tudi doživel. Težko bi v vseh teh letih našli nekoga, ki bi tako zelo verjel v potencial reprezentance, kot je ves čas verjel koroški sprejemalec. In izkazalo se je, da je imel prav. V najtežjih trenutkih je tudi letos znal ekipo vleči naprej na parketu s svojo mirnostjo, kot pravi kapetan pa ni razočaral niti s svojim nespornim igralskim znanjem. Tudi na tem področju je letos ne le napredoval, postal je veliko bolj konstanten, konstantno dober, kar so nenazadnje opazili tudi odbojkarski veljaki. Bil je izbran za najboljšega sprejemalca evropskega prvenstva, še prej pa so se zanj ogrela tudi največja imena med evropskimi klubi. Imel je sladke skrbi pri izbiri, izbral pa je veliki Trentino, enega najuspešnejših italijanskih klubov. Čeprav je v evropskem vrhu že vse od svojih najstniških let, je kljub vsemu ostal skromen fant, ki je vedno na voljo za prijeten klepet, z nasmeškom na obrazu opravlja medijske obveznosti in pravi, da je povsem enak kot mali Tine, ki je z velikimi očmi gledal svojega očeta Adija.
