To so bile, preden smo ga povabili na kavo, glavne asociacije, na katere smo pomislili ob omembi imena Rok Kronaveter. Potem, ko smo jo v slabi uri popili, smo k obstoječim asociacijam dodali več novih, tudi kakšno, ki nas je presenetila.
Ko smo se z Olimpijino številko 7 vrnili v otroštvo, ga je opisala na kratko: "Bilo je lepo, nič mi ni manjkalo in večinoma je bilo povezano z nogometom."
Kako tudi ne, saj se je na nogometnem igrišču praktično rodil. Prva leta je preživel na Malečniku, v stanovanju na nogometni zelenici, saj je bil oče hišnik, ki je skrbel za tamkajšnji objekt, a iz tega okolja so se morali, ko je bil star dobri dve leti, zaradi poplav z družino odseliti v Maribor. Ni imel priložnosti, da bi se izognil športu, saj ga je imel v genih. Njegov oče je bil nogometaš, mama rokometašica in tako sta s tri leta starejšim bratom Davidom po naravni poti prišla do nogometa.
Rok se je sicer v nogometno šolo vpisal šele z 11 leti, toda to ga ni prav nič zadrževalo ali omejevalo pri tem, da si ne bi "uličar" zgradil resne nogometne kariere. "Po eni strani se mi zdi prav, da sem do takrat igral samo na ulici, saj ti ta prinese veliko dobrih stvari. Šele v srednji šoli sem prvič pomislil, da bi lahko bil po poklicu nogometaš," se je spomnil Kronaveter, ki je sicer kot otrok želel postati: "Zdravnik. Takrat me je to res veselilo. Celo vpisati sem se hotel na zdravstveno šolo, a sta mi zmanjkali dve točki."
NITI EN DAN NI MINIL, DA JIH NE BI DOBIL
Ko smo ga vprašali, kako sta se kot kratkohlačnika razumela z bratom, se je nasmehnil: "Ha, saj me je imel rad, a niti en dan ni minil, da jih ne bi dobil," je v smehu pojasnil: "Bil je večji in močnejši in vse, kar je bilo treba doma postoriti, sem moral narediti jaz, sicer sem bil tepen (smeh). Vseeno sva se imela lepo."
Priznal je, da je bil kot otrok zelo nagajiv. Velikokrat je naredil kaj takšnega, da je bil nato strožje kaznovan, kar je v mladih letih pomenilo, da ni smel iti ven. "S prijatelji smo velikokrat kaj ušpičili, bilo je kar zanimivo," se je spet široko nasmehnil. Seveda smo ga prosili, naj nam zaupa kakšno od teh vragolij, a kar nekaj časa je potreboval, da je našel primerno "za javnost." Nato je le začel.
STARI, DEBELI RONALDO
Nogomet je bil od nekdaj številka ena, a to ne pomeni, da se ni srečal z drugimi športi. Del njegovega dvoriščnega repertoarja so bili tako košarka, namizni tenis, tenis, bejzbol, vse to so izkoristili tudi v šoli, za katero je na šolskih tekmovanjih osvojil veliko medalj. "Največ v nogometu, košarki in namiznem tenisu. Da, bil sem vsestranski. Ulica je naredila svoje," se je spet zasmejal nogometaš, čigar otroški idol je bil Ronaldo. Brazilec, seveda. "Kot mu zdaj pravimo, stari, debeli Ronaldo," se je zasmejal: "Vse otroštvo je bil moj idol. Vse sem vedel o njem, sobo sem imel polepljeno z njegovimi posterji, vse je bilo povezano z njim. Kot vsak sem mu želel biti kar se da podoben. V nogometnem smislu (smeh)."
Ko smo se posvetili učnemu načrtu, je dejal, da je najbolj užival v telovadbi. Rad je imel tudi zgodovino in geografijo, najmanj pa matematiko in fiziko. "A nekako sem preživel tudi to. Bil sem priden, glede tega ni bilo velikih težav," je zatrdil in si potem na hitro s priznanjem, da je sicer z nogometno žogo razbil steklo šolskega okna, malo olajšal dušo. "A to je bilo to. Resnejšega ni bilo. No, kdaj smo malo 'špricali' pouk (smeh)."
POROKA V DEŽJU
Kot omenjeno, se na zdravstveno srednjo šolo ni prebil, se je pa potem na trgovsko. Danes mu za to potezo zagotovo ni žal, še zdaleč ne, saj je na tej šoli spoznal svojo ljubezen Sandro. "Bila sva sošolca, a bolj resno sva začela hoditi po srednji šoli. Se je pa dogajalo že prej," je z velikim nasmeškom priznal. Leta 2012 sta si Rok in Sandra v Mariboru pred 150 svati rekla večni da. "Bilo je fino, malo je deževalo, a pravijo, da je to dobro. Imela sva klasično slovensko poroko, od jutra do jutra. Šrange ni bilo," nam je svojo poroko opisal Rok. Pa fantovščina? "Da, imel sem jo." Je bila divja? "Hm (smeh.) Kar, bilo je fino, podrobnosti pa naj vedo samo tisti, ki so bili tam," je z nasmeškom dejal oče štiriletne Adriane in dveletnega Lukasa.
PREDSEDNIK MU JE POSODIL AVTO
Zgodbi, ki sta spremljali obe rojstvi, nista povsem navadni, žal je sinovo rojstvo po vožnji iz Madžarske za las zamudil, medtem ko mu je prihod prvorojenke na svet uspelo ujeti.
"Ko se je rodila Adriana, sem bil na pripravah s Cottbusom. Žena me je poklicala, da gre v porodnišnico. Takrat mi je predsednik kluba posodil avto, da sem lahko odšel v porodnišnico. Pot, ki traja pet ur, sem prevozil v treh in prišel 15 minut pred Adrianinim rojstvom. Ampak v Nemčiji je to tako dovoljeno," je zatrdil naš sogovornik, ki smo ga vprašali, kakšni so bili prvi očetovski občutki: "Bilo me je zelo strah. Ko se je rodila, so mi jo dali v roke in me pustili samega. Eno uro sem bil sam z njo. Bilo mi je zelo neprijetno, nisem vedel, kaj bo z njo, kako naj jo držim, kaj naj naredim. Bilo je res čudno, a potem sem se navadil."
Povedal je, da so bili začetki težki, saj kot dojenček Adriana ni veliko spala, zdaj pa zelo uživajo. "Ko je lepo vreme, smo najraje zunaj, zelo rada imata igrala in tobogane. To je za njiju nekaj najlepšega, zame pa tudi," je dodal. Do otrok je bolj popustljiv kot žena: "Sandra ju bolj kot jaz poskuša naučiti reda, ampak tudi jaz sem lahko strog, ko mi včasih poči (smeh). Vsaj poskušam biti strog, ampak vseeno, nekako me znata prenesti naokrog (smeh)."
FILM Z NASLOVOM KAJ ČE NE BOM MOGEL VEČ
Ko se je rodila, so mi jo dali v roke in me pustili samega. Eno uro sem bil sam z njo. Bilo mi je zelo neprijetno, nisem vedel, kaj bo z njo, kako naj jo držim, kaj naj naredim.
Z našim sogovornikom smo se nato še malo posvetili življenjskim izkušnjam, ki jih je dobil v tujini. Dejal je, da je ta prvič potrkala na njegova vrata pri 16 oziroma 17 letih, a starša sta klicu iz Avstrije rekla ne. Zahtevala sta, da njun drugorojenec najprej konča šolo, nato bo čas za nogomet, zaradi tega Rok sploh ni razmišljal o morebitnem vpisu na univerzo. Tega pač ni bilo v načrtu, načrt je bil igranje profesionalnega nogometa. A pot zanj ni bila lahka.
Pri 19 letih, ko je imel praktično v žepu podpisano pogodbo z Milanom, si je na tekmi, ki naj bi bila njegova zadnja v desu Drave, poškodoval gleženj, ki je za nekaj časa postal središče njegovega življenja. "Pol leta ni nihče vedel, kaj natančno je narobe, in toliko časa je trajalo, da sem sploh dobil diagnozo. Težava je bila, da se mi je poškodba kljub operaciji ponovila. Bilo je hudo. Zavrtel se mi je že film z naslovom Kaj če ne bom več mogel igrati," se je spomnil Rok, ki je potem prek svojega menedžerja prišel do Bayernovega zdravnika, ki ga je nato v Münchnu operiral. Čez tri mesece je bil znova nared za igranje, a žal ne več za Milan. "Spoprijemanje s poškodbo je bilo toliko težje že zaradi prestopa v Milan. V glavi si vrtiš, kaj bi bilo, če bi bilo ... Z leti, ko sem dozorel, ko drugače razmišljam, sem s tem, kar sem do zdaj naredil, zadovoljen."
Z ANGELO V SLAČILNICI
Po okrevanju je nato Rok nekaj tekem odigral za Rudarja, pri 23 letih pa je na njegova vrata znova potrkala tujina. Takrat se je klicu odzval. Njegov novi dom je postal Cottbus v Nemčiji. "Ni bilo šoka, mogoče tudi zato, ker je šla takrat z mano tudi Sandra. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se navadila na novo okolje, Nemci so namreč veliko bolj zaprti. Veliko pomaga znanje nemškega jezika, hitreje te sprejmejo. Imel sem srečo, da je Sandra znala nemško, saj v Nemčiji živi njena sestra, jaz sem znal osnove, a mi je bilo malo nerodno, ker se bojiš napak, a čez pol leta sem nemščino že obvladal," se je pohvalil Rok, ki je v Cottbusu doživel enega najbolj zanimivih dogodkov, ki si ga bo zapomnil vse življenje. "Najboljša izkušnja je bila, da sem spoznal kanclerko Angelo Merkel. Dvakrat je prišla v našo slačilnico, je velika navijačica te ekipe. Bila je povsem preprosta, no, vsaj teh nekaj minut, kar je bila z nami," se je nasmehnil.
Preden je prišel k Olimpiji, je Roka pot popeljala še na Madžarsko in v Romunijo. Izkušnji sta se pošteno razlikovali od nemške, bolj je užival pri naših vzhodnih sosedih, od koder se je vrnil z do zdaj zanj edino lovoriko državnega prvaka: "Življenje je bilo dobro, saj je bilo mesto majhno. A vse sem imel blizu, do Budimpešte, Dunaja, Bratislave je bila samo ena ura vožnje, tako smo v prostem času veliko hodili v ta mesta."
V Romuniji je živel pol leta, in to je bilo povsem dovolj. Pravi, da je bilo to zanj največje razočaranje. "Ker so bila stanovanja tako slaba, sem raje pol leta živel v hotelu. Mesto je bilo umazano, polno potepuških psov, boljše je bilo, da sem bil tam brez družine. Romuni so povsem neorganizirani, dolgo traja, da kaj uredijo, plača je vedno zamujala, njihova liga pa je vseeno dobra."
AVSTRALIJA, SEVERINA IN GROZLJIVKE
Vedno sem imel v mislih, da bi imel svoj lokal ali restavracijo. Do tega je še daleč, a nikoli ne veš.
Rok že od mladih let počitnice velikokrat preživlja na Hrvaškem, zelo blizu pa sta Kronaveterjevim tudi Grčija in Španija na čelu z Majorko in Ibizo. Ko smo Mariborčana vprašali, kateri del sveta bi najraje obiskal, je kot iz topa ustrelil: "Avstralijo. To si najbolj želim videti. Tu so še recimo Maldivi, privlačne se mi zdijo tudi ZDA. Avstralija pa je zagotovo prioriteta," je zatrdil ljubitelj različne glasbe, najbolj pa sta mu vseeno pri srcu glasba s področja nekdanje skupine države ter r'n'b. Nazadnje je sicer že pred časom obiskal koncert Severine.
Ker so v Sloveniji gostovanja razmeroma blizu, s soigralci na avtobusu redkokdaj gledajo filme, v katerih Rok večinoma uživa v družbi svoje soproge, ko njuna otroka že spita. "Dogovoriva se, saj imava različna okusa. Rad imam grozljivke, a ona jih noče gledati," je priznal. Vprašali smo ga, ali si zakonca Kronaveter vzameta čas tudi samo zase. Je po duši mogoče romantik? "Ko imamo prost dan, velikokrat pustiva otroka babicama in dedkoma in imava nekaj časa zase. Ob teh priložnostih se potrudim," nam je z nasmeškom pokimal.
MOGOČE PA BO V DUBAJU
"Sem pošten, delaven, prijazen. Sem odprta oseba, hitro se privadim na stvari, hitro navežem stik z ljudmi," se je opisal. Ko smo ga vprašali, ali ga je česa neizmerno strah, je omenil: "Letenja. Vsaj na začetku, a tega strahu sem se znebil, ko sem igral v Nemčiji, saj smo na gostovanja skoraj vedno leteli."
Zanimivo, pravzaprav paradoksalno, je ena od stvari, ki si jo naš sogovornik želi izkusiti, povezana prav z letenjem. "Skočil bi s padalom," je ustrelil. "Mogoče bomo pozimi odšli v Dubaj na počitnice, kjer bi lahko to storil. Mislim, da bi izkoristil možnost, če bi jo imel," je prepričan.
BREZ KRUHA NI ROKA
V življenju ima še nekaj ciljev. Prvi se nanaša na otroka, da bi ju dobro vzgojil, ju usmeril na pravo pot, drugi na športno kariero, še enkrat se želi preizkusiti na tujih nogometnih zelenicah.
"Po končani karieri si želim najti zaposlitev, ki jo bom z veseljem opravljal, da bom imel tolikšen užitek, kot mi ga zdaj nudi nogomet," je pripovedoval in dodal, da ga trenutno še ne vleče v z nogometom povezane vode. "Vedno sem imel v mislih, da bi imel svoj lokal ali restavracijo. Do tega je še daleč, dolga pot me še čaka, a nikoli ne veš. Vedno pa me je veselilo, da bi se ukvarjal z nečim takim," je pojasnil Kronaveter, ki na vprašanje, ali je gurman, ni odgovoril s prikimavanjem: "Bolj ne. Rad imam preproste domače jedi. Sladkosned nisem, brez kruha pa ne morem. Brez kruha se ne vidim," se je zasmejal nogometaš, ki nam je priznal, da je tudi bolj slab kuhar: "Ko sem v tujini kratek čas živel sam, sem jedel v restavracijah. Kuhanje mi ne gre."
Naše zadnje vprašanje se je navezovalo na daljno prihodnost. Kje se zgovorni Štajerec vidi čez 40, 50 let? "Ne verjamem, da bom imel pokojnino," se je sprva spet široko nasmejal. "Verjamem, da bom živel v Mariboru oziroma Malečniku, kjer sem kupil parcelo za hišo. Tam se vidim. Najbrž samo z ženo, otroka bosta že odšla od doma, vsaj upam (smeh). Upam, da bo drugače, kot je pri mojih starših, ki večino časa preživijo doma, jaz pa vseeno rad hodim na kave, pijače, se družim, onadva pa sta malo drugačna. A tako pač je," je z nasmehom na obrazu in s skomigom ramen naš pogovor zaključil Rok Kronaveter.
