tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

Veliki horoskop 2014 Svet24.si

Horoskop za petek, 21. septembra

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

3c9d4564307b33be9128-bar-lara-in-ziga Njena.si

Lara in Žiga zopet v akciji

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 04.08.2015 10:00:01

Enes Rujović: O matematičnih tekmovanjih, ciprski polomiji in črnih mislih

Nogometaši Krškega so brez dvoma hit letošnjega začetka sezone. Po 93 letih, kolikor je star klub, se jim je vendarle uspelo uvrstiti v prvo ligo.

Že na prvi svoji tekmi med elito jim je uspelo ne le doseči gol, temveč tudi zmagati. V zgodovino se bo kot strelec sploh prvega zadetka v prvi ligi za vedno zapisal naš tokratni gost, sicer otrok ljubljanske Olimpije, ki je imel v svoji karieri ogromno smole s poškodbami.

Čeprav je v Krškem, ki ni več znano le po spidveju in jedrski elektrarni, temveč tudi po nogometu, zelo kratek čas, je Enes Rujović hitro postal izjemno prepoznaven. Kako tudi ne, domače navijače je v delirij popeljal s prvim zadetkom Krškega v prvi ligi. Če bi ga o tem, kje bo igral pri svojih šestindvajsetih letih, vprašali pred osmimi leti, bi bil odgovor zelo drugačen. Enes je bil namreč eden od najbolj nadarjenih mladih nogometašev Olimpije, prebil se je tudi v mlado reprezentanco, kaj hitro pa so mu pot prekrižale hude poškodbe, ki so na njem pustile tudi psihične posledice. Predvsem zato, ker si je že od nekdaj najbolj želel, da bi uspel v svetu nogometa. Športa, ki ga je oboževal že od malih nog, ko se je kot štiriletni fantič z družino v Ljubljano preselil iz Črne gore. Z mamo in sestro so sledili očetu, ki se je s trebuhom za kruhom v Slovenijo podal že leto prej in tu našel zaposlitev. "Tam imam še del družine; oba dedka sta sicer že umrla, sta pa tam še babici in nekaj tet. Zaradi kratkega premora med sezonama me ni bilo tja že dve leti, starši pa so trenutno tam na počitnicah."

O POŠKODBI
Takrat so se mi po glavi pletle črne misli. Spraševal sem se, kaj bo, če ne bom več nikoli povsem zdrav, kaj bo, če ne bom nikoli več mogel igrati.

ALI REAL ALI BAYERN
Več kot deset let kasneje je Enes dobil še mlajšega brata, na katerega je večkrat popazil, kasneje pa sta se oba bolj družila s svojimi vrstniki. "Tudi on je nekaj časa igral nogomet na Svobodi, vendar je hitro obupal, mislim, da ne bo več (smeh)."Tudi v Rakovi jelši, kjer je odraščal, je med otroki prevladoval nogomet. "Igrali smo ga povsod, največ pa na ulici pred hišami. Spomnim se, da smo se morali vsakih pet minut umikati avtomobilom. Gole smo si postavili tudi na travniku in naredili igrišče. Vem, da smo vsak dan domov prišli umazani, in doma so bili zaradi tega vedno jezni (smeh). Toda nogomet je bil vse, kar smo imeli. Igrali smo ga že pred šolo, po šoli, nato smo šli še na trening. Res je bilo dobro," je razlagal Enes in se z nostalgijo spominjal časov, ko so se s prijatelji oblekli v drese in tekmovali med sabo. "V tistem obdobju je bilo veliko otrok razdeljenih med Real Madrid in Bayern. To sta kluba, ki sta bila v tistih časih zelo uspešna. Jaz sem bil Real, že od leta 1997 navijam zanj. Sicer pa mi je všeč tudi Roma." Poleg nogometa so bile v tistem obdobju aktualne še frnikole in skrivalnice. "Nekoč smo ključavnico v šoli napolnili z iglicami, zato smo imeli petnajst minut manj pouka, ker je moral priti hišnik, da je lahko odklenil vrata (smeh). Teh anekdot je bilo res veliko, vendar se jih zdaj niti ne spomnim več."

enes rujovic

PRVIČ NA VELIKI DERBI
Se pa še kako dobro spomni, da ga je oče, prav tako nogometni navdušenec, peljal na nogometno tekmo, veliki slovenski derbi med Olimpijo in Mariborom. "Mislim, da je takrat za Olimpijo igral še Moro, če se ne motim, je na tisti tekmi dal dva zadetka. Z očetom sva večkrat šla na tekme, ta pa mi je najbolj ostala v spominu," je priznal nogometaš, ki zdaj najraje spremlja španski in italijanski nogomet. "Od igralcev je bil takrat najbolj priljubljen Predrag Mijatović, ki je igral za Real, pa tudi Ronaldo, Zidane, Totti. Vsi so se mi zdeli tako dobri, da nisem mogel izbrati le enega, ki bi bil zame najboljši. Ko sem bil star osem ali devet let, sem šel tudi jaz na prvi pravi trening Olimpije. Spomnim se, da me je prvič peljala teta, ker sta bila starša v službi. Bilo nas je dvanajst, med drugim tudi sedanji član Domžal Darko Zec, s katerim sva skupaj odraščala in skupaj tudi igrala v mlajših kategorijah. Tudi zdaj sva še prijatelja, čeprav je vsak na svoji strani (smeh). Med tekmo da vsak vse za svojo ekipo, po tekmi pa sva spet prijatelja," je razlagal nogometaš Krškega.

O VZORNIKIH
Od igralcev je bil takrat najbolj priljubljen Predrag Mijatović, ki je igral za Real, pa tudi Ronaldo, Zidane, Totti. Vsi so se mi zdeli tako dobri, da nisem mogel izbrati le enega.

SNEG NI BIL OVIRA
Doma je imel vedno podporo staršev, za nameček pa jima ni bilo treba skrbeti za to, da bi zaradi nogometa trpela šola. "Glede tega sem bil kar priden, to moram priznati. Kar sem moral opraviti v šoli, sem vedno naredil. Tako starša nista pritiskala name. Rad sem hodil v šolo, seveda pa so bili dnevi, ko sem sam pri sebi razmišljal, da najraje ne bi šel (smeh). Toda v šoli se je vedno kaj dogajalo, odmori in pouk so bili zanimivi. Spomnim se četrtega razreda, ko smo učenci obeh oddelkov med daljšimi odmori igrali nogomet drug proti drugemu. Pa ne le to, vsak dan smo pisali, kakšen je bil rezultat, na koncu pa smo sešteli zmage. Vreme ni bilo nikoli ovira, igrali smo tudi v snegu. Kdo je zmagal? Hm, po mojem mi (smeh)."

 Ne le pri športni vzgoji, Enes je nadvse užival tudi pri urah matematike. "Že od nekdaj so me zanimale številke, tam sem imel vedno dobre ocene. Tudi matematičnih tekmovanj sem se udeleževal in dobil Vegova priznanja. Sicer pa sta me zanimala še zgodovina in geografija. Pa seveda športna vzgoja. Spomnim se, da je učitelj v dnevnik napisal, da igramo košarko, odbojko ali gimnastiko, vendar smo šli v njegov kabinet, vzeli žogo in igrali nogomet (smeh)." Dva tedna je Enes obiskoval tudi tekvondo, vendar je ugotovil, da je nogomet zanj številka ena. "Takoj po šoli smo šli spet na igrišče, nato pa je tako ali tako sledil trening. Ko sem prvič prišel na trening, sem prišel predvsem zato, ker sem imel rad ta šport, ker sem se rad družil s svojimi vrstniki," je z navdušenjem razlagal šestindvajsetletni nogometaš, ki je do svojega šestnajstega leta nosil dres ljubljanske Olimpije, nato je zaigral še za Svobodo in Interblock ter se spet vrnil v zmajevo gnezdo.

ZDRAVNIKI SO ME POTOLAŽILI 
Bil je eden od najbolj nadarjenih mladih nogometašev, vpoklican je bil tudi v mlado izbrano vrsto, a nato se je zanj začelo obdobje, ki bi ga najraje pozabil. "Imel sem dve hudi poškodbi. Najprej sem imel strgane križne vezi, ko sem igral pri Olimpiji, in moral sem izpustiti eno leto. Takrat se mi je po glavi pletlo marsikaj, toda kasneje sem spoznal, da se moram vrniti še močnejši, da je to sestavni del športa. Imel sem še to smolo, da sem se poškodoval tudi na Cipru, vendar ta poškodba ni bila tako huda. Verjetno bi bilo marsikaj drugače, če se mi to ne bi zgodilo," je z veliko grenkobe pripovedoval Enes in dodal: "Takrat so se mi po glavi pletle črne misli. Spraševal sem se, kaj bo, če ne bom več nikoli povsem zdrav, kaj bo, če ne bom nikoli več mogel igrati. Nekoliko so me potolažili zdravniki, ki so mi rekli, da je medicina že napredovala in da to ni usodna poškodba. A tudi ko sem bil že zdrav in sem dobil zeleno luč za igranje, me je bilo še vedno strah. Dva, tri mesece je bil še vedno v podzavesti, bal sem se dvobojev in tega, da bi narobe stopil." Najtežje mu je bilo, ko je bil doma in na berglah namesto na stadionu ali na treningu, kasneje pa je že obiskoval tekme in navijal za soigralce.

enes rujovic

TUDI ILIĆ JE PRISKOČIL NA POMOČ
Pred dvema letoma se je prvič odpravil v tujino, natančneje na Ciper, vendar mu ta izkušnja ni ostala v najlepšem spominu. Ne le zaradi poškodbe meniskusa, temveč zaradi denarnih težav, ki jih je imel klub iz Famaguste. Tam je bil ravno v tistem obdobju, ko so propadle vse banke. "Nihče ni vedel ničesar, težko je bilo, kriza se je čutila na vsakem koraku. Sicer pa je Ciper lepa država za življenje, če bi bil urejen še ta finančni vidik ... Na srečo sem imel ob sebi družino, prijatelje in punco, ki so mi stali ob strani v vseh težkih trenutkih. Bilo je, kar je bilo, gremo naprej. Moram pa priznati, da je bil prvi odhod v tujino težak. Na srečo sem imel na Cipru prijatelja, ki je igral v drugi ligi, v istem mestu je bil tudi Branko Ilić, ki mi je vedno pomagal, ko sem ga potreboval. Sem se pa hitro navadil njihove kulture, vsi so bolj sproščeni, za pitje kave si vzamejo tudi pet ur časa. Za prehrano ni bilo poskrbljeno, tako da smo si morali igralci kuhati sami. Imel sem soigralca iz Makedonije, s katerim sva si delila stanovanje, en dan je kuhal eden, drugi dan spet drugi, na koncu pa sva največkrat šla kam v restavracijo. Na srečo sem znal že prej kuhati, no, vsaj te stvari, ki jih športniki tako ali tako jemo skoraj vsak dan, od purana pa do testenin."

O ZAKINTOSU
Zanimiva so bila tudi gostovanja, ki so, ker smo bili na otoku, trajala tudi po sedem, osem ur. Ne, nismo se vozili z letalom, temveč z ladjo do Patrasa, od tam naprej pa z avtobusom. Na srečo nobeden od soigralcev ni imel morske bolezni.

MORAM ZAČETI ZNOVA
A njegova pot tam se je hitro končala, spet se je znašel v položaju, ko je bil brez kluba in ga nato našel v zdaj izjemno priljubljenem grškem letovišču, znanem tudi po številnih zabavah. "Po ciprski avanturi sem ostal brez kluba, zato sem se slišal z agentom, ki mi je že prej ponujal klub v Grčiji, zdaj pa sem sprejel. Tako je prišlo do odhoda na Zakintos. A ker se nismo uvrstili v play off druge lige, sem šel že aprila, ko otok še ni bil tako zelo turistično oblegan. Zanimiva so bila tudi gostovanja, ki so, ker smo bili na otoku, trajala tudi po sedem, osem ur. Ne, nismo se vozili z letalom, temveč z ladjo do Patrasa, od tam naprej pa z avtobusom. Na srečo nobeden od soigralcev ni imel morske bolezni (smeh)." 

enes rujovic

Vsi ti meseci, ko je bil brez kluba, so ga na koncu privedli tako daleč, da se je odločil za vrnitev v Slovenijo. "Nisem želel več siliti v tujino, zato sem lani izbral drugoligaški Šenčur. Sam sebi sem rekel, da moram začeti z ničle. Veliko je bilo nepričakovanih stvari, zato sem se odločil, da začnem znova. Zdaj se mi je uspelo vrniti v prvo ligo. Upam, da bom dobro igral in se vrnil na približno takšno raven, na kakršni sem bil prej." Ena od nagrad je bil tudi zadetek na prvi tekmi Krškega v prvi ligi, kot pravi Enes, pa se še zdaj ne zaveda dobro, kaj to pravzaprav pomeni za zgodovino kluba.

enes rujovic

"Je pa vzdušje v mestu res neverjetno, čuti se prava nogometna evforija," je bil navdušen naš sogovornik, ki se bo v naslednjem krogu srečal z ekipo, v kateri je naredil svoje prve nogometne korake: "Res bo čuden občutek, saj bom prvič na uradni tekmi igral proti Olimpiji." Trenutno Enes živi v Krškem, prosti čas najraje preživlja v družbi prijateljev na kavi, se odpravi na kakšen sprehod in se druži s punco. "Hodila sva na isto srednjo šolo, in sicer na ekonomsko šolo na Roški, zdaj sva skupaj že osem let. Tudi ona me spodbuja in navija zame, mora (smeh)." Kako pa bi se šestindvajsetletni nogometaš Krškega opisal v nekaj besedah? "Vztrajen, trmast, to bi bilo to (smeh). Čez trideset let pa si želim biti nekje ob morju, z otroki in ženo ob sebi. Da bi mi prinašali hladno pijačo, jaz pa bi bral časopis. To obožujem," je v smehu zaključil Enes.

Članki iz rubrike