Obe atletinji sta si bili med sabo precej različni, a imeli neko svojo karizmo. Šest let mlajša Nemka je bila lepša, čeprav daleč od lepotice, a imela je precej več ženstvenih potez, zato je bila tudi bolj priljubljena. Vselej prijazna in komunikativna je v tistem času veljala za eno najbolj simpatičnih oseb v svetu atletike ter bila v središču pozornosti na vsakem prvenstvu in mitingu. Zanjo so pesti držali milijoni njenih pristašev tudi zunaj Nemčije. Po drugi strani so za Jarmilo navijali le v njeni domovini, pa še tam se je verjetno našel kdo, ki mu ni bila najbolj simpatična. Zaradi njenega precej moškega videza so jo hitro označili za "možačo", v svetovni vrh se je prebila šele, ko se je začela bližati svojim tridesetim letom. Sprva je nastopala kot sprinterka, a nato ugotovila, da ji bolj ustrezajo srednje proge, zato se je potem preusmerila na 400 in 800 metrov. Ker je Kochova tekmovala tudi v sprintih na 100 in 200 metrov, Kratochvilova pa se je na "stara leta" preusmerila na 800 metrov, so bili v ospredju predvsem njuni dvoboji na štiristometrski razdalji. Večino je dobila Nemka, ki pa se je na zadnjem velikem tekmovanju, ko bi se morala pomeriti s svojo rivalko, svetovnem prvenstvu 1983 v Helsinkih, tej razdalji raje izognila.
Marita Koch je bila 18. februarja 1957 rojena v mestu Wismar v vzhodnem delu takratne Nemčije. V kraju ob Baltskem morju z okrog 40 tisoč prebivalci je bila atletika najbolj razvit šport, Kochova pa je na svoj talent opozorila že na šolskih krosih, kjer je zlahka premagovala tudi fante, ki so bili od nje precej starejši. Njen talent je opazil trener Wolfgang Meier in jo pri 15 letih povabil v svojo ekipo. Ta je bil takrat zaposlen kot navtični inženir, ki se je v prostem času ukvarjal še s treniranjem. Oba sta se preselila v Rostock, kjer je Marita začela študirati medicino, a je nato študij opustila in se v celoti prepustila atletiki. S trenerjem sta se pozneje poročila, imata tudi hčer Ulrike, atletinja pa uporablja oba priimka.
Že leta 1976 je pri 19 letih tekmovala na OI v Montrealu in se tam z odličnim časom 51,87 prebila v polfinale, kjer pa zaradi poškodbe nato ni startala. Prvi svetovni rekord je postavila leta 1977 v Milanu, ko je pri 20 letih v dvorani 400 metrov odtekla v času 51,8. Julija naslednjega leta je v Leipzigu enako razdaljo zmogla v času 49,19, kar je prvi izmed šestih svetovnih rekordov, ki jih je v tej disciplini dosegla na prostem. Istega leta je s časom 22,06 rekord prvič potolkla tudi na pol krajši razdalji in že naslednje leto postala prva ženska, ki je 200 metrov zmogla hitreje kot v 22 sekundah. Tudi na tej razdalji je štirikrat popravila svetovni rekord, njen dosežek 21,71 pa je še vedno evropski rekord. Boljša od nje je bila na igrah 1988 v Seulu z 21,34 le Florence Griffith-Joyner. Marita Koch je, vključujoč tudi štafete, šestnajstkrat postavila tekaške svetovne rekorde na odprtem in še štirinajstkrat v dvorani.
ZABLESTELA PRI 29 LETIH
Po drugačni poti je šel napredek njene rivalke iz Češke. Na OI 1976 je ni bilo še nikjer, na domačem EP čez dve leti pa se je s povprečnih 53,93 poslovila že v polfinalu, čeprav je bila takrat stara že 27 let. Na istem prvenstvu se je Kochova z 48,94 že veselila naslova evropske prvakinje. Nase je prvič opozorila šele na OI 1980 v Moskvi. Tam se že pokazala kot Nemkina najnevarnejša tekmica, ko je s časom 49,46 osvojila drugo mesto; Kochova je zmagala z 48,88. Atletinja, ki prihaja iz majhnega mesteca Golčuv Jenikov, pa pozornosti ni vzbujala zgolj zaradi dosežkov, ampak še bolj zaradi moškega videza, ko je bila s svojimi širokimi rameni in ravnimi prsmi bolj podobna boksarki.
"Nikoli še nisem videl takšnega ženskega telesa. V tako kratkem času se človek ne more toliko spremeniti. Prepričan sem, da takšnih mišic ni mogla dobiti zgolj od dvigovanja uteži," je dejal ameriški kiropraktik Leroy Perry. Ko je njeno fotografijo pokazal mladi atletinji Joan Nesbit Mabe, poznejši udeleženki OI v Atlanti, se je ta zgrozila: "Če mi ne bi povedali, da je ženska, bi bila prepričana, da je na fotografiji moški," mu je dejala.
ZADNJI DVOBOJ PREPREČILA POLITIKA
Čeprav so se takrat že začeli testi dopinga, pa Čehinji nikoli nihče ni ničesar dokazal. Tudi na naslednjem velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu 1982 v Atenah, je, čeprav je bila videti še močnejša, še vedno gledala v hrbet Kochovi. Njun dvoboj, ki je bil napovedovan kot glavna atrakcija prvenstva, je Nemka gladko dobila (48,16:48,85). Vseeno pa je tudi Marita sprevidela, da ji Jarmila postaja vse nevarnejša tekmica, in se za leto prvega svetovnega prvenstva 1983 v Helsinkih odločila, da se bo raje bolj posvetila obema krajšima razdaljama. To se ji je tudi obrestovalo. Na 200 metrov je s časom 22,13 zmagala šest stotink pred Jamajčanko in poznejšo Slovenko Merlene Ottey, na 100 metrov (11,02) pa je premoč priznala le rojakinji Marlies Göhr. Za nameček se je zlate kolajne veselila tudi v obeh štafetah. Po drugi strani pa je zablestela tudi Kratochvilova, ki je na 400 metrov po petih letih Kochovi odvzela rekord in postala prva ženska, ki je to razdaljo pretekla pod 48 sekundami (47,99). Čeprav je na 800 metrov do tega leta nastopala le tu in tam, na velikih tekmovanjih pa sploh nikoli, je že pred prvenstvom 26. julija 1983 v Münchnu z 1:53,28 postavila svetovni rekord, ki je vse do danes ostal nedotaknjen in tako ostaja najstarejši atletski svetovni rekord. Z 1:54,68 tudi na prvenstvu ni imela konkurence.
Poznejši razvoj dogodkov je pokazal, da je bil njun obračun na EP 1982 tudi zadnji na velikih tekmovanjih. Vsi so se že veselili njunega dvoboja na OI 1984, zlasti potem, ko se je Kratochvilova pripravila tudi na 200-metrsko razdaljo in v njej slavila na dvoranskem EP v Göteborgu, kjer Kochova ni tekmovala. No, tokrat je njun dvoboj preprečila politika. Iger v Los Angelesu se tako kot celoten vzhodni blok z izjemo Romunije nista udeležili niti Nemška demokratična republika niti Češkoslovaška. Šlo je za maščevanje, ker so ZDA in še kar nekaj drugih držav bojkotirale igre v Moskvi zaradi intervencije sovjetskih vojaških sil v Afganistanu. Jarmila pozneje ni več našla pravega motiva in svojo kariero, ki je na vrhunski ravni trajala le pet let, pri 33 letih zaključila. Družine si ni ustvarila, veliko časa pa je preživela v družbi številnih nečakov in nečakinj ter zdaj, ko jih šteje že 64, že tudi njihovih otrok.
PO REKORD V AVSTRALIJO
Če rekord Kratochvilove velja za najstarejšega, potem tisti, ki ga je 6. oktobra 1985 v teku na 400 metrov na mitingu v avstralski Canberri postavila Marita Koch, velja za drugega najstarejšega vseh časov. V letu, v katerem ni bilo nobenega velikega tekmovanja (do leta 1991 so SP pripravili le vsako četrto leto), se je posebej pripravila prav na tekmo v že nekoliko poznem terminu. Da bi lahko postavila svetovni rekord, so nakazovali že njeni vmesni časi. Na 100 metrih je tako ta čas znašal 11,3, na 200 metrih 22,4 in na 300 metrih 34,1. Njen vmesni čas na 300 metrih je tudi najboljši kdajkoli izmerjeni čas na tej razdalji. Osnovno hitrost je tako vzdrževala praktično ves čas teka, pri čemer je imela srečo, da ni tekla popolnoma sama, ampak je imela resno konkurenco tudi v sovjetski tekačici Olgi Brizgini (pozneje Vladikini; 48,27). Temu času se je v naslednjih 30 letih na manj kot sekundo približala le Francozinja Marie-Jose Perec v finalu OI 1996 v Atlanti (48,25). Pri tem je zanimivo, da je tudi Perecovo treniral Maritin trener in soprog Wolfgang Meier.
Marita se je leto pozneje veselila še tretjega zaporednega naslova evropske prvakinje na 400 metrov, tokrat na prvenstvu v Stuttgartu. To je bilo tudi njeno zadnje veliko tekmovanje, saj je imela težave s poškodbo ahilove tetive. Zaradi nje se je naslednje leto pri svojih tridesetih letih kariero odločila končati in se posvetiti družinskemu življenju. Še vedno živi v Rostocku, kjer sta z možem lastnika športne trgovine.
SUM DOPINGA VSELEJ PRISOTEN
Ne glede na to, da je bila za razliko od Kratochvilove vselej videti kot "prava ženska", se tudi Marita Koch ni zmogla izogniti sumom na uporabo dopinga. Bila je pač del vzhodnonemškega sistema, ki se je s to dejavnostjo načrtno ukvarjal prav v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki je bil najbolj opazen pri njihovih atletinjah in plavalkah. Znan je primer, ko so njihovo plavalno šampionko Kornelio Ender na enem od prvenstev tuji novinarji vprašali, zakaj ima tako globok glas, pa je odgovorila, da ni prišla pet, ampak plavat.
Javna skrivnost je bila, da so pri vzhodnonemških športnikih in športnicah uporabljali sredstva, ki so izboljševala njihovo učinkovitost na stezi ali v bazenu. Ta sredstva, po večini je šlo za anabolične steroide, so bila ilegalna, a jih pri takratni kontroli dopinga, ki še ni bila na takšnem nivoju kot danes, niso uspeli zaznati. Do leta 1989 je kar devet Vzhodnih Nemk na 400 metrov teklo hitreje od izida 50,15, ko se je ta program po združitvi obeh Nemčij ustavil, sta hitreje od tega časa zmogli le še dve nemški atletinji, zadnja leta 1999. Poznejše raziskave so pokazale, da naj bi bila tudi Kochova del tega sistema, čeprav sama jemanja dopinga ni nikoli priznala. Razkrili pa so njeno pismo farmacevtski tovarni Jenapharm, v katerem se je pritožila, da je njena sprinterska kolegica Bärbel Wöckel dobila na razpolago večjo dozo steroidov od nje, ker je v tej tovarni imela sorodnike. Seveda tudi Kratochvilova ni nikoli priznala, da je jemala kaj prepovedanega. Na takšna vprašanja odgovarja, da so bili njen doping dnevniki, v katere si je vestno zapisovala svoj program dela in se ga tudi trdno držala.
Nekateri bi rekorde, katerih del sta tudi zgoraj omenjena in jih je iz tistega časa ostalo še kar nekaj, najraje izbrisali, drugi pravijo, da je bolje preteklost pustiti za sabo. Ker vsem rekorderjem nikoli ni bilo zares dokazano, da so si pomagali na nedovoljen način, jim bi bilo po tridesetih letih dejansko nesmiselno odvzeti takratne dosežke. Bolj moralno sporno se je nekaterim zdelo, ko je lani IAAF Kochovo in njeno kolegico Heike Drechsler predlagali za sprejem v atletsko hišo slavnih. No, kdo pravi, da sta oni bolj omadeževani od kakšnega Američana, Rusa ali Afričana, ki se je tudi znašel na tem seznamu? Tudi pri dopingu velja, da si nedolžen, dokler ti ga ne dokažejo.
