To lahko zapišemo brez zadržkov, čeprav je pred njim in pred klubom še veliko tudi največjih izzivov. V Maribor smo se odpravili z enim samim ciljem, da vam predstavimo Marcosa Tavaresa, kot ga še niste poznali.
Ali nam je to uspelo, boste ocenili sami, sogovornik pa se je izkazal za zelo zanimivega in čustvenega. Ko smo mu po koncu intervjuja stisnili roko, nam je zaupal, da je komaj zadrževal solze, ko je obujal spomine na otroške dni. Ti niso bili nič kaj prijetni, ravno nasprotno.
"Moji starši niso imeli prijetnega življenja, tudi zato sem pri devetih letih začel igrati nogomet pri Internacionalu. Bilo je res težko, saj kot otrok nisem imel veliko hrane. Mama je po navadi naredila nekakšen keks, ki sem ga jedel za zajtrk, kosilo in večerjo," nam je s težkim srcem povedal Marcos, najmlajši od treh otrok v družini.
Rad bi se naučil tudi smučati, saj še nikoli nisem stal na smučeh, vendar mi je športni direktor rekel, da ne smem. Mi je pa obljubil, da lahko gremo po končani karieri skupaj smučat.
Seveda mami in očetu v revnem delu Porto Alegreja ni bilo lahko preživljati treh fantov. "Naša hiša je bila malo večja, kot je ta prostor," je pokazal na povprečno velik pisarniški prostor, kjer smo klepetali z njim, in nadaljeval: "Nisem imel postelje, zato nas je vseh pet spalo na tleh v enem prostoru, od drugega dela hiše nas je ločila le tanka zavesa. Vsak dan sem se z avtobusom vozil v šolo in nato še na trening, denarja pa ni bilo, da bi si lahko kaj kupil. Spomnim se, da smo kokakolo pili le ob nedeljah, takrat je bilo na mizi tudi meso, ob drugih dnevih si tega nismo mogli privoščiti. Ko sem bil lačen, sem mamo vprašal, kaj lahko pojem. Odgovorila mi je, naj vzamem kakšen paradižnik, ga posolim in pojem. To je bilo vse."
S tem je bilo njegovo otroštvo zaznamovano vse do trinajstega leta, ko je z nogometom prvič zaslužil nekaj denarja: "Oče mi je pogosto dal denar za avtobus, vendar ga velikokrat nisem plačal, da sem si lahko po treningu kupil kakšen hot dog."
PRIJATELJI NA POTI DO DROG IN KRIMINALA
Kapetan vijoličastih je eden od tistih brazilskih otrok, ki so se igranja nogometa lotili, da bi družina lažje preživela in da bi se izognil kriminalnim združbam. "V Braziliji vsi otroci začnejo igrati na ulici, spomnim se, da sem spal z žogo, ki mi jo je priskrbel oče. Bil je zaposlen pri Internacionalu, kjer je dobil tudi nogometne čevlje."
Ko je beseda nanesla na kriminal na brazilskih ulicah, je Marcos zavzdihnil in priznal: "Polovica mojih prijateljev iz otroštva je v zaporu, polovica pa jih je umrla. Vedno, ko so se moji prijatelji pripravljali, da bodo nekaj ukradli, kadili travo ali jemali kokain, so mi rekli, da ne smem, ker bom nogometaš, čeprav sem se jim želel pridružiti. Mislim, da me je bog pazil."
Polovica mojih prijateljev iz otroštva je v zaporu, polovica pa jih je umrla. Vedno, ko so se moji prijatelji pripravljali, da bodo nekaj ukradli, kadili travo ali jemali kokain, so mi rekli, da ne smem, ker bom nogometaš, čeprav sem se jim želel pridružiti.
Težavam se je izogibal tudi v šoli, tudi zato ker je bila njegova mama učiteljica na isti šoli. "Vedno sem si želel, da bi študiral. Ko sem se zbral, mi je šlo učenje dobro od rok, a kaj ko sem že tako zgodaj zaigral za reprezentanco in smo vedno potovali. Dva meseca sem preživel v Evropi, zato je bilo nekoliko težje, a na koncu mi je le uspelo. Pozneje sem se odločil za študij teologije," nam je povedal Marcos, ki ni le nogometaš, ampak opravlja tudi duhovniški poklic. "Z ženo Leticio sva v Mariboru ustanovila Mednarodno društvo Kairos, ki ga obiskuje približno petdeset ljudi. Vsak petek imamo bogoslužje, tako moški kot ženske imamo posebne sestanke. Pomagamo predvsem ljudem v stiski, tistim, ki nimajo oblačil in hrane, pomagamo tudi ženskam, ki so v materinskem domu, v zaporih ob ponedeljkih organiziramo angleški tečaj. To je eden od načinov, na katerega sem se želel zahvaliti Sloveniji."
IZGUBIL ŠTIRI KILOGRAME ZARADI NEZNANJA ANGLEŠČINE
Njegov nogometni talent je izstopal iz množice sicer zelo dobrih nogometašev, kar so, ko je imel trinajst let, opazili tudi pri Gremiu. Ni odveč omeniti, da je to največji tekmec Internacionala, ekipe, kjer je začel svojo nogometno pot in za katero je tudi navijal. Že takrat so pri Gremiu ponudili kar nekaj denarja in Marcos ga je seveda sprejel, da bi lahko oče zgradil nekoliko večjo hišo, a kaj ko je z Marcosovim odhodom k večnim tekmecem oče ostal brez službe. Da, tako močno rivalstvo vlada med kluboma.
A pri štirinajstih letih je bil naš sogovornik že vpoklican v brazilsko izbrano vrsto, kjer sta blestela tudi njegova največja rivala Ronaldo in Ronaldinho. S slednjim je zaigral v članski ekipi Gremia. "Prej sva bila v stikih, zdaj pa se nič več ne slišiva. Jaz imam svoje življenje, on pa svoje. Spomnim se trenutka, ko je zapustil klub in vsem dejal, naj se ne bojijo, saj ga bom dobro nadomestil. Žal sem se bolj kot po njegovem nogometnem znanju zgledoval po pestrem nočnem življenju, ki ga ima Ronaldinho rad še zdaj. Alkohol, diskoteke in ženske. Star sem bil sedemnajst let in nisem se znal spoprijeti z zvezdniškim življenjem, to je bila moja težava," je brez dlake na jeziku povedal kapetan vijoličastih.
In kaj ga je spremenilo? "Moja žena. Ko sem jo pri osemnajstih letih spoznal prek skupne prijateljice, je bila to ljubezen na prvi pogled. Vedel sem, da bo postala moja žena. Ker je starejša od mene, je bila že takrat bolj zrela, z glavo na pravem mestu in mi je pokazala pravo pot. Prav tako sem se srečal z biblijo in moje življenje se je popolnoma spremenilo," je z nasmeškom na obrazu razlagal naš sogovornik.
V Braziliji prav zaradi svoje neprofesionalnosti ni dobil veliko priložnosti za igro, zato ga je pot zanesla v Malezijo. "Težko je bilo, saj pri devetnajstih letih nisem govoril angleško. Prvi teden sem zaradi tega izgubil štiri kilograme (smeh). Tam je hrana zelo pekoča, kar mi ni všeč, jaz pa jim nikakor nisem znal razložiti, da nočem začinjene hrane. Ko sem pojedel le eno žlico njihove hrane, sem moral spiti vso kokakolo. Na srečo se mi je po dveh tednih pridružila žena in takoj sem ji rekel, naj skuha nekaj brazilskega (smeh). Ker je to država muslimanske veroizpovedi, nisem mogel kupiti alkoholnih pijač, nisem mogel niti v diskoteke, zato je bilo lažje ostati doma in brati Sveto pismo."
PO KARIERI BO SMUČAL ŠPORTNIM DIREKTORJEM
Življenje se mu je v najbolj pozitivnem smislu postavilo na glavo s prihodom v Maribor. "Predstavljal sem si, da bom tu ostal šest mesecev (smeh). Tudi na Cipru sem bil pred tem le pol leta, po končanih kvalifikacijah za ligo prvakov ni bilo več mesta v ekipi za šest Brazilcev in tako sem s pomočjo Niltona Fernandesa prišel v stik z Mariborom oziroma Zlatkom Zahovićem. Zdaj so tudi moji otroci pravi Slovenci, med sabo se pogovarjajo v slovenščini, le z nama se pogovarjajo v portugalščini."
Njegova prva misel, ko je stopil na slovenska tla, je bila, kako je v tej majhni deželi vse zeleno, kar ga je močno spominjalo na Brazilijo. Prvo neprijetno izkušnjo pa je imel pozimi, ko ga je neizmerno zeblo. "Januarja je bilo res mrzlo, nisem vedel, kako bi se moral obleči. Drugo zimo sem bil že bolje opremljen, imel sem kapo, dva sloja rokavic, tople hlače in nisem imel več težav (smeh). Zdaj sem že navajen, z otroki se rad igram na snegu, velikokrat se gremo sankat na Pohorje. Rad bi se naučil tudi smučati, saj še nikoli nisem stal na smučeh, vendar mi je športni direktor rekel, da ne smem. Mi je pa obljubil, da lahko gremo po končani karieri skupaj smučat (smeh)."
OČE VE VEČ OD NJEGA
Poleg nogometa je nedvomno družina tista, ki je zanj na prvem mestu, otroci pa mu največkrat narišejo nasmeh na obraz. Oni so tisti, za katere bi naredil vse na svetu, ki bi jim rad nudil vse tisto, česar on v otroštvu ni imel. "Žitarice sem lahko gledal le po televiziji, tudi jogurte. Sinu sem pri treh letih kupil igračo motorja, za katero je bil očitno premajhen, toda želel sem, da ga ima. Vse, kar imam, dam za svoje otroke," je razlagal oče petih otrok.
Za svojo šteje tudi Leticijino šestnajstletno hčerko, ki s svojim očetom živi v Braziliji, v Slovenijo pa pride velikokrat na obisk. "Že tri leta nisem bil v Braziliji, zdaj pa bodo na obisk prišli moji starši in starejši brat. Starši bodo drugič v Mariboru, nazadnje so bili pozimi in rekli so, da je bilo preveč mrzlo. Seveda pa spremljajo vse tekme, rezultate in novice. Včasih oče ve več od mene. Ko jih pokličem in želim sporočiti, da sem poškodovan, on že vse ve, saj prebere na forumu in si pomaga s spletnim prevajalnikom (smeh). Zdaj ligo prvakov spremljajo v živo in k sebi povabijo veliko prijateljev, da skupaj gledajo tekmo in navijajo."
Žal sem se bolj kot po Ronaldinhevem nogometnem znanju zgledoval po pestrem nočnem življenju, ki ga ima Ronaldinho še zdaj. Alkohol, diskoteke in ženske. Star sem bil sedemnajst let in nisem se znal spoprijeti z zvezdniškim življenjem, to je bila moja težava.
ČE ME KDO RAZJEZI ...
In kaj družina Tavares najraje počne v prostem času? "Gneča je (smeh). Po tretji uri, ko otroci pridejo domov iz šole in vrtca, največkrat pojemo in plešemo, vedno pa jim pred spanjem berem Biblijo in molimo. S sinovoma velikokrat igram nogomet, videoigrice, dekleti pa najraje plešeta. Tudi jaz kdaj zaplešem, učim se pesmice, ki so se jih otroci naučili v vrtcu." To so prav gotovo tisti trenutki, ki mu polepšajo dan, pa tudi v nogometnem smislu trenutno preživlja najlepše obdobje svoje kariere. "Igranje v ligi prvakov je nekaj, kar sem si že od nekdaj želel, letos pa se mi je ta želja končno uresničila," je navdušeno povedal Marcos, ki ga v štajerski prestolnici nemalokrat pocukajo za rokav, pozdravijo in se želijo fotografirati z njim. "Zame so oni največja motivacija, neizmerno me veseli, da imajo o meni kot o nogometašu in kot osebi dobro mnenje."
Kakšen značaj pa ima Marcos Tavares? "Miren, vendar se na igrišču prelevim v leva, ki bi naredil vse za zmago Maribora. Doma pa sem neizmerno miren, redko povzdignem glas, a če me kdo razjezi ... (smeh). Rad tudi dobro jem, še posebej hrano, ki jo skuha žena, še posebej okusno sladico, ki jo naredi enkrat na leto, ker moram paziti na kilograme, saj me direktor vedno povpraša po teži. Ko stopim v njegovo pisarno, me namesto z dober dan pozdravi z vprašanjem, koliko kilogramov imam (smeh)."
Tudi na vprašanje, kje bo čez trideset let, je kot iz topa izstrelil: "V nogometnem klubu Maribor." Na mestu trenerja ali športnega direktorja? "Na mestu Zlatka Zahovića ne bom, bova pa sodelovala (smeh). Še veliko se moram naučiti od njega, zame je on najboljši športni direktor od vseh, ki sem jih imel v svoji karieri. Vedno ga povprašam za mnenje."
