Tokratni sogovornik, s katerim smo kramljali o športu v Sloveniji, sodi med ljudi, ki so na svojem področju ustvarili velike kariere. Zabaven in zelo zgovoren igralec, producent, scenarist in režiser bo ravno naslednji petek premierno predstavil svoj najnovejši projekt, briljantno monokomedijo "Trpimir – izpoved normalnega norčka".
Koliko vam v življenju pomeni šport?
Moram priznati, da sem kar malce len, in priznam tudi to, da za to svojo lenobo zlahka najdem tisoč in en izgovor. Za sabo imam dve operaciji na hrbtenici, na tretjo pa nisem šel, ker sem se sam tako aktiviral, da sem rešil stvari s telovadbo. Včasih sem resno igral košarko, a ko sem se vpisal na AGRFT, sem moral zaradi prenapolnjenega večernega urnika treniranje košarke opustiti. Strašno sem jo imel rad. Eden najlepših dogodkov, ki sem jih doživel v življenju, sta bili prvi točki v slovenski ligi, ki sem ju dosegel, ko sem bil star točno 15 let in devet mesecev. Ko sem položil žogo, se mi je roka tako zelo tresla, da sem koš dal ponesreči, sem ga pa le dal.
KK Trnovo me je pravzaprav vzel iz ulice. V klubu sem bil vedno najmlajši in vsi tisti, s katerimi sem takrat sobival, so me tudi življenjsko izobrazili. V KK Trnovo sem pustil svoje srce. Tam je bilo čutiti srčnost. Vzeli so me za svojega, imeli so me radi, jaz jih imam še danes rad. Košarka je bil moj šport številka ena. Potem pa sem vzljubil tudi tenis. Starejši fantje so me naučili, da se z enakovrednimi ne splača igrati, da se splača igrati z veliko boljšimi, pa četudi neprestano izgubljaš. Ampak se vsaj nečesa naučiš. To sem nato prenesel tudi v življenje. Košarka mi je dala čut za kolektivno odgovornost, da je treba skupaj držati, tenis pa mi je po drugi strani dal spoznanje, da se je vedno treba učiti od boljših od sebe. Ne biti frajer, ker si premagal slabšega. Danes moje športno udejstvovanje sestoji iz trebušnjakov, ki so super za hrbtenico, in iz lahkega teka. Plavanje so mi tudi priporočili, a je tako, da v morju zelo rad plavam, bazeni pa mi nekako niso blizu.
Dva milijona nas je, to je toliko, kot jih ima neki München, pa samo poglejte, koliko imamo olimpijskih, svetovnih, evropskih prvakov. To so taki dosežki, da se ti zmeša. Kateri narod še ima to?
Kdaj ste začeli trenirati košarko? Ste se še s kakšno drugo panogo bolj resno ukvarjali?
Igral sem jo od šestega razreda osnovne šole in vse do študija na akademiji. Potem so tu še namizni tenis, badminton in balinanje, precej sem balinal. Strašno obožujem ta šport. Z vsemi temi športi sem "okužil" tudi otroke in jih tudi naučil osnovnih prvin.
Danes še kaj igrate košarko?
Da, samo ne smem preveč skakati zaradi hrbta, ker če 'nabijem' vretenca, me izredno boli. Ampak trenutno učim mlajši hčerki, ki sta sicer desničarki, prodor z levo roko. To imam strašno rad. Še vedno zadanem pet od desetih prostih metov. To je kot kolo: ko se enkrat naučiš, vedno ostane del tebe.
Menite, da ste človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak značaj?
Če bi še naprej študiral pravo, se moja košarkarska kariera ne bi končala. S profesionalno ravnijo sem se sicer srečal, ko so me povabili na prvi tabor Krešimirja Ćosića. Sledilo je vabilo Olimpije, konkretno Petra Brumna. Z Olimpijo sem tudi treniral. Ker je bilo to že kar na pol profesionalno, bi moral vsak večer in dvakrat na teden tudi dopoldne hoditi na treninge, toda takrat sem hodil še v gimnazijo in sem se odločil za šolo. Ni mi žal. Značaj, da bi bil vrhunski, imam, sem kozorog, toda dvomim, da bi bil vrhunski košarkar.
Vas kakšen šport posebej privlači, v smislu, da si vedno ogledate tekmo, da ne zamudite niti ene?
Strašno rad gledam košarko. Enako je z nogometom. Zadnjič sem celo gledal odbojko med Kitajkami in Američankami, hkrati pa nogometno tekmo med Slovenijo in Litvo. Vseskozi smo preklapljali. Kako so te punce igrale, to je bilo noro.
Sicer rad gledam skoraj vse. Ne gledam formule ena in motoGP. Zelo zanimivo mi je gledati dvigovanje uteži. Rad imam smučarske discipline, razen teka, ker mi je dolgočasen. Tudi biatlon je včasih dolgočasen. Skoki so v redu. Športi z žogo so mi najbolj pri srcu. Tu so še športi, ki se jih po krivici daje na stran. Rajmond Debevec je ena svetla točka, veslači druga. Uživam tudi v atletiki. Rad bi, da bi se ljudje zavedli, da smo narod, ki je malo čuden. Dva milijona nas je, to je toliko, kot jih ima neki München, pa samo poglejte, koliko imamo olimpijskih, svetovnih, evropskih prvakov. To so taki dosežki, da se ti zmeša. Kateri narod še ima to? Američani svoje vrhunske dosežke črpajo iz nabora 300 milijonov ljudi, mi pa iz dveh milijonov, pa se marsikje kosamo z njimi. Tega ne znamo ceniti.
Ko smo recimo stali v raketi in je bil tekmec višji od mene, sem ga, da ne bi skočil, narahlo zagrabil za rit. Ni skočil in žoga je bila moja. (smeh).
Ste klubsko usmerjeni?
Da, malo pa že. Maribor – nogomet. Upam, da mi zaradi tega ne bo kdo zameril, čeprav imam tudi Olimpijo rad. Jesenice pri hokeju, v košarki bi, presneto, prej rekel Krka kot Olimpija. V rokometu je na prvem mestu Celje, za odbojko bi težko rekel, ker je ne poznam toliko.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Ne. Razen če me kdo povabi, pa še to ni nujno, da bom šel. Po eni stani mi velikokrat čas ne dopušča, po drugi strani pa bom rekel takole, in to z vsem spoštovanjem do vseh profesionalcev, ki se ukvarjajo z nogometom: nekaj me res odbija. Enkrat sem šel na neko tekmo, ni važno katero, in bil sem blizu igrišča. Videl sem, ko je igralec padel, in medtem že "kopal" naprej. To je super. Ne pa, da pade, se zvija in blefira in zasluži pet tisoč evrov na mesec. Ali pa to, da v 82. minuti kdo ne more več teči in samo še hodi. To ni nogomet. To ni pravi odnos do športa. Polčas se ne igra le 45 minut, temveč 50. Gristi moraš, tako pač mora biti.
Še ena stvar me moti pri kolektivnih športih. Zakaj nimamo samozavesti? Zakaj? Gledam Srbe. Ko so v finalu na SP v košarki Američani vodili že za 30 točk, so Srbi še naprej zabijali, se veselili, bili so samozavestni. Pa kaj, če ste nas premagali, so si mislili, mi imamo, mi znamo. Posamezniki v Sloveniji imajo to samozavest, takoj ko pridemo na kolektivno raven, pa se kar malo pokakamo.
Ker imate radi košarko, ste šli najbrž tudi na kakšno tekmo na lanskem EP v košarki, ki smo ga gostili?
Ne, niti na eno. Vse sem gledal po televiziji. Enostavno me ne privlači.
Kakšni ste kot navijač?
Ravno med ogledom zadnje nogometne tekme sem opazil, da me potegne. Precej. A po drugi strani si rečem: fantje, tudi jaz sem igral. Vem, da čeprav je gol velik dobrih sedem metrov in četudi prideš v situacijo ena na ena z vratarjem, ni nujno, da dosežeš zadetek. Tu sta potem dva hendikepa. Vsak na avtobusu lahko pljune po tebi, nihče pa se ne posveti temu, kako to v resnici je. Zato tekme gledam tudi malo bolj prizanesljivo. Če so fantje srčni, če se mečejo po tleh, če krvavo delajo, je vse dobro. Če se pa vlečejo po igrišču, bi jih pa vse poslal v garderobo.
Nikoli ne bom pozabil: "Luna vaša, zlata naša." Vsi v dvorani so kadili, videlo se je skoraj samo meglo in še črno-belo sliko smo imeli na televizijskih sprejemnikih.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Gotovo Sergej Bubka. Ker je danim predispozicijam in trdemu delu dodal še prefriganost, norost in pamet. Potem je tu Blanka Vlašić. V tenisu je zame Björn Borg še vedno pred Johnom McEnroejem. Pri košarki občudujem temnopolte Američane. Naprej zaradi njihove fizične priprave, vem, kako tam trenirajo, pa še zaradi njihove nore domišljije. Ta je sijanja. Oni skačejo kot gumice in to vseh 40 minut. Tu je še vztrajnost mirnega notranjega sveta Rajmonda Debevca, pa krvavi žulji Iztoka Čopa, Mitje Petkovška in Aljaža Pegana. Slednjega precej dobro poznam in vem, v kakšnih pogojih je treniral, pa je kljub temu dosegel vrhunske rezultate.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Gotovo bi si šel ogledat vrhunski boksarski obračun. Samo ne v 47. vrsto, ampak bi želel biti čim bližje ringu. Izredno rad bi doživel sto tisoč ljudi na nogometnem stadionu. To si bom enkrat mogoče tudi privoščil. To vzdušje bi res rad doživel, ker to mora biti noro. Ena od najvznemirljivejših stvari, ki sem jih doživel v življenju, je nastop pred deset tisoč ljudmi v Tivoliju. Takrat sem imel za seboj že desetletne izkušnje iz gledališča, a ko sem prišel na oder in sem zagledal toliko ljudi, so se mi kolena kar malo zatresla.
Tako bi rad doživel nogomet. Zanima me izkušnja tekme med Realom, Barcelono ali Atleticom. Rad sem gledal igro Barcelone in njihove kratke podaje z enim dotikom. Kot "pepček", nasprotnik pa leta naokoli kot izgubljena koza. V košarki je bilo včasih tako. Ni bilo boljšega kot takrat, ko si koga prelisičil, ko si mu dal žogo med nogami, to je bilo najboljše. Ampak te je potem lahko tudi oklofutal (smeh). To je bilo res ponižanje. Ko smo recimo stali v raketi in je bil tekmec višji od mene, sem ga, da ne bi skočil, narahlo zagrabil za rit. Ni skočil in žoga je bila moja. (smeh). Res. Potem pa me je lovil po vsem igrišču (smeh). Po tekmi si jih lahko dobil tudi po "žnabljih", se je zgodilo. Mi smo bili pač pobalinčki s ceste.
Še ena stvar me moti pri kolektivnih športih. Zakaj nimamo samozavesti? Zakaj?
Ali obstaja športni dogodek, ki vam je ostal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Košarkarska tekma med Jugoslavijo in ZDA v Tivoliju. Sicer sem si jo ogledal po televiziji. Nikoli ne bom pozabil: "Luna vaša, zlata naša." Vsi v dvorani so kadili, videlo se je skoraj samo meglo in še črno-belo sliko smo imeli na televizijskih sprejemnikih. Ameriko premagati … To je bilo neverjetno. Oni niso imeli slabe reprezentance, tudi sami so priznali, da je bila najboljša od vseh tistih, ki so jih do takrat poslali na SP. Čeprav sem bil star 11, 12 let, je ta tekma nepozabna. Z neverjetnim žarom jo je gledala vsa družina, kot norci. Skoraj enako me je navdušil olimpijski nastop Iztoka Čopa, ko je osvojil prvo olimpijsko kolajno. Ob igranju himne sem bilo res ponosen, da sem Slovenec. Sem kar malo jokal. Pa nisem bil pijan. Ganjen, to pa ja. (smeh).
