In v kratkem času, kolikor smo imeli priložnost klepetati s trenerjem, ki je največji pečat pustil pri italijanski Parmi, smo imeli priložnost spoznati drugačnega Luigija, kot smo ga vajeni na igriščih, ko je večino časa resen in miren. Ko pogovor ne teče le strogo o nogometu, je zabaven, izjemno zgovoren, rad pa iz rokava strese tudi kakšno zabavno anekdoto. Teh je bilo v njegovem otroštvu kar nekaj, kako tudi ne, odraščal je v družini, kjer so bili na kupu štirje fantje, naš sogovornik pa je bil najstarejši med njimi. A kljub otroškim norčijam, ki so jih ušpičili na kmetiji, je bil nogomet njegova prva in praktično edina strast. »Že ko sem bil majhen, sem se z bratom in bratranci najraje podil za žogo. Vsak od nas si je oblekel dres svojega najljubšega moštva in pretvarjali smo se, da smo veliki zvezdniki. Spomnim se, da sem bil oblečen v Romin dres, a ne v dres katerega od takratnih največjih zvezdnikov, kot je bil na primer Falcão, ki je v eni sezoni zabil osemnajst golov, temveč Lorisa Bonija. Ta sicer nikoli ni bil vrhunski nogometaš, toda s tistimi svetlimi lasmi je pritegnil mojo pozornost,« je veselo razlagal trener Gorice in dodal, da je svojega vzornika iz otroških let pozneje srečal na prijateljski tekmi, ko sta oba že opravljala trenersko vlogo. »Seveda sem takoj stopil do njega in mu povedal to anekdoto. Bil je izjemno počaščen, a tudi sam ni mogel verjeti, da sem od vseh zvezdnikov takrat izbral ravno njega,« je v smehu dodal Luigi.
PEST ZEMLJE V OBRAZ
Čeprav so ga navijači pred leti uvrstili v najboljšo enajsterico Parme vseh časov, na začetku ni kazalo, da bi se lahko fantek iz Grottaferrate razvil v tako dobrega nogometaša. »Bil sem drobne postave, suh in krhek, zato mnogi niso verjeli vame in v moje sposobnosti. A izkazalo se je, da so bili prvi pravi treningi zame ključnega pomena. Ne le v nogometnem, temveč tudi v osebnostnem razvoju. Moj prvi trener nas ni učil le pravilne tehnike in nogometnih pravil, temveč tudi medsebojnega spoštovanja. Vsakič smo se morali glasno in jasno pozdravljati, čeprav takrat nismo razumeli, zakaj je to potrebno. Bil sem sramežljiv in plašen otrok, toda tudi zaradi nogometa sem se že v prvih letih zelo spremenil. Taisti trener mi je tudi vedno govoril, da bom lahko prišel do igranja v italijanskem prvenstvu in reprezentanci le tako, če bom verjel vase,« se je enega ključnih obdobij v otroštvu spomnil naš sogovornik in nadaljeval: »Učili smo se tudi spoštovanja nasprotnika. Zelo dobro se spomnim tekme, ko me je eden od nogometašev nasprotne ekipe povlekel na tla, jaz pa sem na to odgovoril tako, da sem mu v obraz vrgel pest zemlje. Ne le da so me kaznovali sodniki, temveč mi je kar sam trener naložil dodatnih pet tekem kazni. To me je izučilo.«
ŽAL MI JE IZOBRAZBE
Od takrat se je začela njegova kariera razvijati v pravo smer, obiskoval je največje nogometne kampe v državi, bil na trimesečni preizkušnji pri Laziu, že pri šestnajstih letih pa je bil del članske ekipe Lodgiani. »Takrat sem šel prvič zdoma. Prej sem bil vedno doma, nogomet smo igrali kar na igrišču blizu hiše. To je bilo eno najtežjih obdobij, saj sem šel v neznano, nisem imel prijateljev, na srečo je šel z mano eden od soigralcev, s katerim sva skupaj preživela veliko časa.« Zaradi tega je na klin obesil tudi šolo. »Moram priznati, da me šola ni nikoli preveč zanimala, vedno sem si prizadeval, da bi postal profesionalni nogometaš. Končal sem osem razredov osnovne šole in nato še tri strokovne srednje šole, nato pa sem šel od doma in začel svojo nogometno pot. Od vsega mi je v življenju najbolj žal tega, da nisem uspel pridobiti kakšne druge izobrazbe. Zdaj se namreč že zavedam, kako pomembna je šola, saj nikoli ne veš, kdaj se ti v nogometu zalomi.«
PRI ZEMANU S KRVAVIMI ŽULJI
Nekaj sezon je zgovorni Italijan še preživel v nižjih ligah v vrstah ekip Pistoiese in Reggiana, nato pa so nanj postali pozorni pri Parmi, kamor se je preselil pred natanko sedemindvajsetimi leti. In nato se je začelo tako njegovo kot zlato obdobje kluba, v katerem so se zvrstili nekateri izjemni trenerji in nogometaši, tako da je bilo anekdot iz slačilnice in izven nje vedno ogromno. Njegov prvi trener pri Parmi, ki je takrat še igrala v serie B, je bil sloviti češki trener Zdenek Zeman, ki je nazadnje vodil Romo, pred to sezono pa je prevzel vodenje Cagliarija. »Znan je bil kot trener, pri katerem je bilo treba veliko teči tako na treningih kot tekmah. Tako sem nekega dne na treningu dobil krvave žulje, ki so me res zelo boleli. Ko sem mu to povedal, mi je mirno odgovoril, naj se sezujem in tečem bos,« je razkril eno od anekdot. V devetdesetih letih se je pod trenersko palico Nevia Scale začel vzpon kluba, najprej z vrnitvijo med italijansko elito, že v naslednji sezoni pa je Parma lahko nastopala v pokalu pokalnih zmagovalcev in ga tudi osvojila, ko je v velikem finalu premagala belgijski Royal Antwerp. V naslednji sezoni se je trener gorice s soigralci prebil vse do finala, kjer je bil v danski prestolnici z golom Alana Smitha boljši Arsenal, kar je še do zdaj edina evropska lovorika Londončanov.
DVAKRAT MOKRI ASPRILLA
Tudi iz te sezone je imel Luigi zelo zabavno anekdoto, in sicer iz gostovanja pri švedskem Degerforsu, s katerim se je Parma srečala v šestnajstini finala. »Ker je bilo pred hotelom zelo lepo jezero, je Scala želel, da se po kosilu vsi malo sprehodimo. In smo se. Na koncu sva ostala le jaz in Kolumbijec Faustino Asprilla, ki se je, ko je ob jezeru zagledal čoln, odločil, da greva še malo veslat. In sva šla, toda težava je bila, da je začelo, ko sva bila nekje na sredini, deževati. Ker nisva želela biti mokra, sva se trudila, da bi čim prej priveslala nazaj. Kar nama je tudi uspelo, le da je Asprilla, ko je želel skočiti iz čolna, padel v vodo (smeh),« je z nazornim prikazom dogajanja razkril Luigi. Toda s tem zgodba seveda še ni bila končana. Nekako je bilo treba kolumbijskega zvezdnika spraviti do hotelske sobe, ne da bi ga zasačil trener. Kar pa je bilo vse prej kot enostavno, saj sta morala, če sta želela priti do sobe, mimo mize, kjer je sedel trenerski štab. Tako sta se odlična nogometaša dogovorila, da bo Luigi pozoren na to, da Scala ne bo gledal v njuno smer, Asprilla pa bo nevidno švignil mimo. To jima je deloma tudi uspelo in nekako sta prišla do ekonoma, ki je Kolumbijcu dal suha oblačila, a kaj ko je že pred tem za sabo pustil mokre sledi. »Scala me je vprašal, kaj se dogaja in čigave so te sledi, toda delal sem se, kot da nič ne vem,« je piko na i zabavni anekdoti postavil nekdanji branilec Parme. Asprilla je imel pred petnajstimi leti podobno mokro izkušnjo. »Še vedno sva prijatelja, takrat me je obiskal na kmečkem turizmu moje žene. Blizu je jezero, kjer se je Faustino lotil ribarjenja. Kar naenkrat sem zaslišal pljusk vode in ustrašil sem se, da ni vanjo padla moja takrat štiriletna hčerka, ki je bila zraven. Toda ona je bila na suhem in se na ves glas smejala, Asprilli pa je nekako spet uspelo pasti v vodo, medtem ko je skušal iz vode potegniti ribo (smeh).«
NI SE GA SMEL DOTAKNITI
Vrhunec svoje kariere je doživel pred natanko dvajsetimi leti, ko je v ZDA nastopil na svetovnem prvenstvu in zaigral tudi v finalu. »Pred tem sem nastopil že na tekmah z Mehiko in Norveško, v finalu pa sem v igro stopil v 35. minuti. Vzdušja med tekmo se ne spomnim, saj sem bil tako zelo osredotočen na tekmo, da se nisem zavedal, kaj se dogaja okrog mene. Šele ko sem videl posnetek tekme, sem videl poln stadion navijačev. Še kako dobro pa se spomnim, ko sem šel mimo pokala, a se ga nisem smel dotakniti,« je z nekoliko grenkim priokusom povedal Luigi, ki je pred Brazilijo s svojimi soigralci klonil po streljanju enajstmetrovk.
Konec njegove poti pri Parmi so zaznamovale poškodbe, zato pod slovitim Carlom Ancelottijem, ki je vodenje ekipe prevzel leta 1996, ni veliko igral. Svojo igralsko kariero je končal v dresu Verone, že takrat pa se je spogledoval s trenerskim delom. Pozneje se je k Parmi vrnil kot tehnični direktor, bil je tudi skavt v obdobju Cesareja Prandellija, nato pa se je leta 2006 kot pomočnik trenerja pridružil nekdanjemu soigralcu Danieleju Zorattu v Modeni. »Ko so sredi leta 2009 Zoratta odpustili, so na mestu prvega trenerja želeli videti mene, vendar sem dolgo okleval, ker sva bila vendarle sodelavca. A željo so izrazili tudi igralci, tako da sem ponudbo na koncu vendarle sprejel, čeprav je bil klub na dnu lestvice. Na prvem treningu sem vsakemu od igralcev povedal, kar jim gre, kaj si mislim, in jim povedal, da bodo od tega trenutka trdo delali, če pa kateremu to ni všeč, lahko takoj gre. Ekipa se je na zadnji tekmi proti Trstu rešila izpada iz druge italijanske lige,« se je spomnil svojih trenerskih začetkov. In tako ga je pot prek Grosetta, Gubbia in Reggiane pripeljala do mesta prvega trenerja Gorice, ko je ta začela sodelovati z njegovim nekdanjim klubom, Parmo.
MED TREMI ŽENSKAMI BREZ PRAVICE ODLOČANJA
»Prvič v karieri se je zgodilo, da ob sebi nimam družine, žene Livie in dveh najstniških hčerk, kar ni tako zelo lahko. Še posebej ker se je morala žena spopasti s smrtjo svoje mame, nikoli nismo bili toliko časa narazen,« je povedal naš sogovornik, ki je na svoje najbližje izredno navezan: »Ko smo skupaj, gremo najraje na kakšen sprehod ali se zgolj družimo doma. Ker sem edini moški v družini, se na koncu tako ali tako one odločijo, kaj bomo počeli,« je v smehu navrgel. Zanimiva je tudi zgodba, kako sta se spoznala s soprogo. »Bilo je v Milanu, imela sva skupnega prijatelja. Ta mi je večkrat govoril, da jo moram spoznati, vendar sem se upiral, ker je bila manekenka, ena od finalistk za mis Italije leta 1990, in vedno sem rekel, da moja žena ne bo manekenka. Na drugi strani je tudi njo nagovarjal, naj me spozna, vendar je bila tudi ona trmasta in govorila, da ona že ne bo imela nogometaša. Na koncu sva se vendarle spoznala in rodila se je ljubezen,« je z navdušenjem delil z nami to zgodbo. Za konec nam je razkril še, kaj najraje počne, ko ne razmišlja o nogometu: »Rad berem knjige, čas preživljam v naravi, saj me predvsem šumenje vode zelo sprošča, zelo rad pa tudi gobarim, a za to nimam veliko časa. To je nekaj, nad čimer so me že v otroštvu navdušili starši. Zato sem zelo jezen, ko mi brat pošilja fotografije svojih zakladov,« je še dodal legendarni nogometaš Parme in nam na svojem mobilnem telefonu pokazal nekaj teh fotografij. Za konec nam je razkril, kje se vidi čez dvajset let: »Upam, da bom takrat še živ (smeh). Sicer pa upam, da bom še vedno v nogometnih vodah, to je tisto, kar najraje počnem. Preprosto obožujem vonj trave.«
