Vse imeli v svojih rokah

To sicer ni težko, predvsem pa ni nobenih posledic, ker kuham sama zase, in če mi kaj ne uspe, še vedno z lahkoto naročim Kitajca na dom. Povezujem nekatere tradicionalne jedi z različnih koncev sveta. Slovenski sirovi štruklji se odlično prilegajo indijski hrani, in kdor ima riža čez glavo, mu priporočam sirove štruklje, ki jih lahko obdelamo s karijem ali pa s kakšno bolj pekočo omako. Zraven pa seveda sodita kopica sveže zelenjave in kakšen hrustljav piščanec. Prav zanimivo je, ko jemlješ najboljše stvari iz dveh različnih kultur. In če se lahko meša hrana, zakaj se ne bi tudi ljudje. Vse je tako preprosto.

Moram pa pokomentirati nastop slovenske košarkarske reprezentance na tem svetovnem prvenstvu. Prav neverjetno se mi zdi, da nimamo boljših igralcev za boj z nasprotniki. Da ne bo pomote, zdi se mi, da je sedmo mesto na svetu več, kot bi lahko glede na imena v naši ekipi pričakovali. Mislim, da je grešil tudi selektor Jure Zdovc, ker ni več igral recimo s Klemnom Prepeličem, Edom Murićem in Jako Blažičem.

Neverjetno je tudi to, da selektor na prvenstvo ni peljal nobenega pravega centra razen neizkušenega Alena Omića. Je že res, da je Gašper Vidmar poškodovan, toda morda bi bilo bolje, če bi na prvenstvo peljal veterana Gorana Jagodnika, ki bi se, če že ne drugega, vsaj stepel z Lavrinovičema in norimi Američani. Vprašanje je seveda, kaj je bil Zdovčev cilj na tem prvenstvu. Ali res uvrstitev v polfinale? Potem pa naj bi njegovih ducat tako tudi igralo. Pa ni.

Še nekaj me je zelo motilo – obnašanje direktorja Mateja Avanza, direktorja članskih reprezentanc. Pa ne toliko to, da je bil na klopi kot del strokovnega štaba in delil "petke" igralcem (čeprav se mi tudi to ne zdi higiensko, ker direktor nima kaj početi na klopi, posebej če ni strokovnjak – ob Zlatku Zahoviću na klopi Maribora malce zamižim, ker vem, da Anteju Šimundži prišepne marsikatero koristno), ampak bolj njegove objave na družabnih omrežjih, ko je kar malce žalil igralce Avstralije, ko so izgubili z Angolo in potem še s Turčijo.

Četudi so Avstralci res namerno izgubili in si izbrali nasprotnike, naj se direktor najprej vpraša, ali mi v podobnem položaju tega ne bi storili. Zelo verjetno bi, in to bi bilo tudi edino pametno, čeprav se ti taka stvar prej ali slej vrne kot bumerang (naključno je to orodje avstralskih domorodcev). Sicer pa smo imeli mi vse v svojih rokah in bi morali v zadnjih desetih minutah doseči samo še štiri točke več in bi se izognili reprezentanci ZDA. Sami smo zapravili vse.

Predvsem pa je neokusno, da direktor piše take stvari, in to ne glede na to, kakšno je njegovo mnenje. Za take stvari ima mednarodna zveza svoje organe, in če direktor misli, da je bilo kaj narobe, naj Avstralijo prijavi častnemu razsodišču. Potem pa bo ono ukrepalo. Predvsem pa se je treba ukvarjati s seboj, in ne z drugimi. Malce me je razočaral tudi Goran Dragić, ki je na twitterju pred tekmo z Litvo objavil, da so Avstralci prepustili zmago tekmecem. Take stvari te ne smejo zanimati in moraš biti osredotočen na svojo igro. In kot je pokazal končni rezultat tekme z Litvo, nismo bili dovolj zbrani.

Aja, pa še nekaj. Slišala sem, da naj bi se v ekipo aMaze vrnila fizioterapevtka Nežka Poljanšek, vendar šele po novem letu.

Pa lupčka do prihodnjič.