To pa vendarle ni njegov zadnji klub, za katerega je zaigral. V letih 2008 in 2009 je nekaj tekem odigral tudi v dresu ekipe Limbuš Pekre, takrat članice 1. MNZ Maribor.
Največji zvezdnik slovenskega nogometa po osamosvojitvi se je že leta 2007 zaposlil kot športni direktor vijoličastih, najbrž pa niste vedeli, da je bil vmes nekaj časa znova aktiven kot igralec. Resda ne najvišji ravni, ampak vendar ...
Po ogledu ene od tekem mlajših selekcij, v kateri je zaigral njegov sin Luka, je navezal stik s predsednikom NK Limbuš Pekre, tedaj člana 1. MNZ Maribor, Tonetom Grašičem, in takratnim trenerjem tega kluba Milanom Škerjancem. Na 23. seji registracijske komisije MNZ Maribor je bil tako 17. julija 2008 kot edina okrepitev tega kluba uradno registriran za Limbuš Pekre.
Prvo tekmo za svoj novi klub je Zlatko odigral v prvem krogu novega prvenstva ob gostovanju pri NK Pobrežje. Njegova nova ekipa je slavila z 2:0, Zlatko je igral le v prvem polčasu, med strelce pa se ni vpisal.
Prvič je zadel v polno že v naslednjem krogu, ko je v Limbušu gostoval Brunšvik, domačini so slavili s 5:1. Po en gol je zabil tudi na naslednjih petih tekmah, na katerih je zaigral, nazadnje pa je bil v ekipi v 11. krogu ob zmagi z 1:0 nad Korotanom, ob koncu sezone zmagovalcem lige.
Njegov soigralec je bil med drugimi tudi Marinko Šarkezi, član prve enajsterice Maribora, ko je ta leta 1999 zaigral v ligi prvakov. Skupno je na osmih odigranih tekmah dosegel šest zadetkov, spomladi pa zaradi obveznosti pri NK Maribor ni več zaigral. Ekipa iz Limbuša, ki je v nadaljevanju sezone dobila pokrovitelja Marles Hiše in nato tekmovala pod tem imenom, je prvenstvo končala na devetem mestu s 30 osvojenimi točkami.
Pred začetkom nove sezone 2009/10 so pri klubu Zlatka uspeli prepričati, naj jim pomaga še na kakšni tekmi. To je najbolj učinkovito storil v drugem krogu, ko je bil prvi gost njegove ekipe tako kot sezono prej prav Brunšvik.
Marles Hiše so zmagale s kar 10:1, razpoloženi Zlatko pa je zabil šest golov, tudi prve štiri za vodstvo s 4:0. Do konca jesenskega dela je nato odigral le še dve domači tekmi v 13. in 14. krogu z Duplekom in Slivnico, kjer pa se med strelce ni vpisal.
Tekma s Slivnico, na kateri je njegova ekipa zmagala s 3:2, Zlatko pa je v igro vstopil kot rezerva v 38. minuti, je bila tudi zadnja, ki jo je odigral za klub iz Limbuša. Ta se je ob koncu sezone ob enakem številu točk kot Železničar, a boljšo razliko v golih, prebil v štajersko ligo, v kateri še vedno igra.
GRAŠIČ: DOGOVOR V PETIH MINUTAH
Predsednik kluba iz Peker Tone Grašič, ki to vlogo še vedno opravlja, je rade volje opisal, kako je vzpostavil stik s slovenskim nogometašem, ki ga v tujini še zdaj pozna največ ljudi: "Ena od mlajših selekcij MNZ Maribor, za katero je igral njegov sin Luka, je v Limbušu imela trening. Takrat sva z Zlatkom navezala stik in povedal mi je, da mu je všeč naša črno-bela barva, saj se je v takšnih barvah uveljavil pri Partizanu. Beseda je dala besedo in v petih minutah sva se dogovorila o vsem, tudi o tem, da bo zaigral za naš klub."
ZAHOVIĆEVI NASTOPI V DRESU LIMBUŠA PEKER
- sezona 2008/09
Pobrežje – Limbuš P. 0:2
Limbuš P. – Brunšvik 5:1 (1 gol)
Limbuš P. – Dobrovce 5:0 (1 gol)
Limbuš P. – Starše 5:0 (gol z 11-m)
Jurovski Dol – Limbuš P. 2:1 (gol za 1:1)
Železničar – Limbuš P. 3:1 (gol za 0:1)
Limbuš P. – Lenart 3:4 (gol za 1:1)
Limbuš P. – Koroške Gradnje 1:0
- sezona 2009/10
Marles Hiše – Brunšvik 10:1 (6 golov)
Marles Hiše – Duplek 2:1
Marles Hiše – Slivnica 3:2
Čeprav je klubu pomagal le pol sezone, je bil predsednik z njegovim učinkom več kot zadovoljen: "Nekatere tekme je odigral v celoti, spet druge le polovico. Nanje je prihajal, kolikor mu je dopuščal čas, na treningih ga seveda ni bilo. Če kdaj na tekmo ni prišel pravočasno, je bil potem le na klopi. Za daljše sodelovanje se nismo dogovorili, v to ga niti nismo silili. Res smo upali, da bo z nami ostal kaj dlje, a je bilo vse odvisno od njega. Vseeno je njegova kakovost hitro prišla do izraza. Ko smo se uvrstili v štajersko ligo, bi moral pred sezono za novo registracijo opraviti zdravniški pregled, za katerega pa ni imel časa. Njegove obveznosti v vlogi športnega direktorja pri NK Maribor so pač opravile svoje. Pozneje je nekaj tekem odigral še za veterane, za katere je igral tudi Ante Šimundža."
Zlatko je takrat za ligo pomenil določeno atrakcijo, zaradi česar se je na tekmah kluba iz Limbuša povečalo število gledalcev. "Obisk se je res povečal, a je zadeva trajala premalo časa, da bi pustila dolgoročne posledice. Vzdušje na domačih tekmah je bilo super, medtem ko je na gostovanjih prišla do izraza slovenska miselnost, ko so ga kdaj obdelovali tudi z žaljivkami," je še dodal Tone Grašič.
ŠKERJANEC: VSELEJ POŠTEN IN KOREKTEN
V času Zahovićevega igranja v Limbušu je bil trener tega kluba Milan Škerjanec, ki ima na nogometaša samo lepe spomine. Kot pravi, sta bila z Zlatkom dogovorjena, da bo prišel pomagat takrat, ko bo prost in bo imel čas: "Pred vsako tekmo sva govorila po telefonu in točno sem vedel, kdaj bo prišel in kdaj ne. Težav glede tega ni bilo, večinoma pa je igral, ko smo igrali doma. Bil je korekten in pošten ter odigral, kolikor je lahko. Fantje so se od njega lahko tudi kaj naučili. Na ekipo je vplival zelo pozitivno, ne samo kot igralec, ampak tudi kot osebnost. Tudi občinstva smo zaradi tega imeli več. To je vzel bolj za rekreacijo, da ob koncu kariere ni povsem prenehal z igranjem. Za to ligo je še vedno imel dovolj znanja in kondicije. Klub mu je bil še posebej všeč zaradi črno-belih dresov, ki so ga spominjali na Partizana."
Z Milanom občasne stike še vedno ohranjata. "V Ljudskem vrtu se večkrat vidiva in včasih tudi kakšno rečeva. Dodal bi še, da se med polčasom v slačilnici nikoli ni delal pametnega, ampak je vedno poslušal, kaj sem imel povedati igralcem. Imela pa sva dogovor, da sam pokaže, če si želi zamenjavo," je še dodal njegov trener, ki pa ni bil zadnji, saj ga je vmes zamenjal Bojan Petek.
KRTANJEK: POKAZAL, DA JE GOSPOD
Eden od tedanjih Zlatkovih soigralcev je bil tudi Nino Krtanjek. Ta je nosil dres s številko 10, ki pa ga je takrat velikodušno prepustil Njemu. Pristop slavnega soigralca je bil tisti, ki ga je tudi najbolj navdušil: "Ko je prišel v slačilnico, se je, ne glede na to, da smo vsi vedeli, kdo je, predstavil in dal vsakemu roko. S tem je pokazal, da je res pravi gospod. Na tekmah se včasih ni strinjal z določenimi sodniškimi odločitvami, a ob tem ni hotel izpasti 'frajer', ampak je dal vedeti, da je res rojen zmagovalec. Tudi v neki 'vaški' ligi je hotel zmagovati. Po tekmi se je normalno usedel z nami in spil kakšno pivo. Ko se je z nami začel pogovarjati, je takoj izginil občutek, da je zvezda. Odločitve glede taktike je prepustil trenerju, kakšen dober nasvet pa nam je vseeno rad dal. Za nas, ki smo bili navadni amaterji, je bila neke vrste nagrada, da smo lahko igrali z nekom, ki je nastopil tudi v finalu lige prvakov. Iz spoštovanja sem mu z veseljem prepustil desetico. Spomnim se tudi, da sem mu na tekmi z Brunšvikom, ko je dosegel šest zadetkov, asistiral pri treh. Še dandanes, če se kje srečamo v mestu, vsakega pozdravi in nas povpraša po karieri. Lahko bi rekel, da ima dva obraza in da ni takšen, kot bi ga včasih želeli prikazati v medijih. V privatnem življenju je daleč od naduteža," ga je pohvalil Krtanjek, ki si zdaj kakšen evro več zasluži z igranjem v eni od nižjih avstrijskih lig.
