Slovenska izbrana vrsta bo januarja v Katarju naskakovala novo vrhunsko uvrstitev na svetovnih prvenstvih, desna roka Borisa Denića pa bo tudi tokrat naš zadnji gost Povabila na kavo, ki je čudoviti svet rokometa odkril šele v petem razredu osnovne šole, ko ga je nad njim navdušil učitelj športne vzgoje.
Do takrat se je v Novi Gorici rojen trener najraje podil na igrišču s svojimi prijatelji in brcal žogo, kar mu je šlo zelo dobro od nog. "Spomnim se dne, ko smo se preselili v novejše bloke, kjer je bilo veliko otrok moje starosti in zelo hitro smo se začeli družiti. Zraven je bilo veliko zelenic in se je vedno kaj dogajalo. Kakršenkoli šport je bil po televiziji v tistem trenutku priljubljen, tistega smo igrali tudi mi," je uvodoma povedal zgovorni Primorec in dodal, da je bil že kot otrok hiperaktiven, zaradi tega so imeli starši kar nekaj težav.
"Tudi zdravnica je svetovala, da me vpišeta v kakšno športno dejavnost, in tako sem pri šestih letih začel trenirati gimnastiko in to vse do petega razreda osnovne šole. Spomnim se, da smo bili kar uspešni, nastopali smo na republiških tekmovanjih in bili tudi prvaki. A kljub temu so me športi z žogo že od nekdaj veliko bolj privlačili," je dodal naš sogovornik, ki mu je pozneje to, da se je ukvarjal z gimnastiko, prišlo še kako prav.
Na koncu je bil rokomet tisti, ki ga je povsem prevzel, in pozneje je postal pravi družinski šport. "Imam mlajšo sestro Sonjo, ki je bila prav tako rokometašica, veliko boljša kot jaz. Vedno sem ji v šali rekel, da mi ne sme delati sramote in mora zadeti več golov od mene. Izjemno sem bil vesel, da ji je uspelo," je s ponosom govoril o svoji mlajši sestri, s katero imata tudi zdaj izjemen odnos.
"Kot starejši brat sem bil po eni strani zaščitniški, po drugi pa sem ji večkrat nagajal ali po domače povedano 'težil'. Če sva se na primer kje srečala, me ni smela pozdraviti, sploh če sem bil v družbi, vedno pa sem z enim očesom pazil nanjo (smeh)."
Še vedno sta oba dejavna v svetu rokometa, a to ni tema, ki je v njuni družbi pogosto na dnevnem redu: "Čeprav mnogi ne verjamejo, se o rokometu ne pogovarjava. Tudi sicer se skušam držati tega, da doma in v družbi ne govorim le o službi."
Z ROKAMI V ŽEPU V PRVI VRSTI
Zaradi svoje hiperaktivnosti in otroške nagajivosti se je naš sogovornik velikokrat znašel v težavah, tudi v šoli. "Moja mama je bila skoraj vsak teden v šoli, pa ne zato, ker bi imel slabe ocene, temveč ker mi je bilo med poukom večkrat dolgčas in sem rad zabaval sošolce. Prišlo je tako daleč, da me je učiteljica zapisala v beležko tudi, če sem le zakašljal, ko sem bil prehlajen," je v smehu razlagal in dodal: "Nikakor me niso mogli umiriti, zato sem bil kazensko velikokrat vprašan, toda nikoli se ni zgodilo, da ne bi znal. Imel sem tudi navado, da sem, ko sem stal pred tablo, oponašal učitelje in ves razred se je valjal od smeha."
Obiskoval sem drugi ali tretji razred, ko je učiteljica glasbe po razredih iskala učence s posluhom. Takrat sem ga očitno imel, še vedno se živo spomnim, da sem zapel pesem V temnem gozdu ob tabornem ognju, učiteljica pa se je zjokala.
Se je pa kljub temu udeleževal različnih krožkov, predvsem športnih, pristal pa je tudi v pevskem zboru. "Da, to je zelo zanimiva dogodivščina. Obiskoval sem drugi ali tretji razred, ko je učiteljica glasbe po razredih iskala učence s posluhom. Takrat sem ga očitno imel, še vedno se živo spomnim, da sem zapel pesem V temnem gozdu ob tabornem ognju, učiteljica pa se je zjokala (smeh). Šli smo tudi na tekmovanje v Deskle, stal sem v prvi vrsti, ampak ne pokončno in mirno kot vsi ostali, temveč z rokami v žepu," nam je to slovito držo, ki je seveda razjezila učiteljico, naš sogovornik tudi prikazal. Po tem dogodku je še leto dni vztrajal, nato pa začel tudi namerno narobe peti in v zboru hitro ni bilo več prostora zanj.
POLN AVTOBUS NJEGOVIH DEKLET
Čeprav ga sedenje v šolskih klopeh ni najbolj veselilo in se je tudi sicer na začetku zanimive snovi hitro naveličal, pa je že v petem razredu vedel, kaj želi postati, ko bo odrasel. In to zahvaljujoč novemu učitelju športne vzgoje, ki ga je navdušil za rokomet, nekega dne je stopil do njega in ga vprašal, kako lahko postane rokometaš tudi on.
In takrat se je odločil, da bo tudi on študiral na fakulteti za šport. In prav ta učitelj je bil kriv za to, da se je kar nekaj učencev njegove generacije odločilo za rokomet. Leta 1972 je namreč jugoslovanska reprezentanca postala zlata na olimpijskih igrah v Münchnu in tudi s tem uspehom jih je uspel navdušiti. "Za šolo sem takrat že igral nogomet, kar je bil mali čudež, saj so po navadi igrali le učenci sedmega ali osmega razreda. Bil sem kar dober nogometaš, imel sem tudi ponudbe Gorice, da bi prišel trenirat, a takrat sem se navdušil nad rokometom."
Po končani gimnaziji se ni mogel takoj vpisati na fakulteto, temveč je moral na enoletno služenje vojaškega roka. Ker so ga že nekaj časa želeli v vrstah Slovana, so uredili, da je vojaški rok služil v Ljubljani, da bi lahko zraven še treniral. Toda ni se izšlo po njegovih načrtih. "V kasarni žal niso imeli nobenega razumevanja. Če si bil nogometaš, je bilo vse mogoče, ostali pa nismo imeli nobenih privilegijev, čeprav sem imel priporočila od Slovana in Rokometne zveze Slovenije," je razkril Bojan in kot najbolj pozitivno stran tistega leta izpostavil to, da so ga vsak konec tedna obiskovale sošolke.
Pred našimi treningi na Slovanu je imela rokometno uro tudi fakulteta in tam sem jo prvič videl. Ker mi je bila všeč, sem vedno prišel malo prej in se usedel pri vratih. Ko pa me je videla, je raje odšla skozi druga vrata.
"Vsak teden je prišla katera druga, se predstavila kot moje dekle in lahko si zamislite, kakšna 'faca' sem bil (smeh). Nekega dne me je presenetila tudi sestra, ki je igrala v Ajdovščini in ko se je celotna ekipa z avtobusom vračala z gostovanja, se je ustavila pred kasarno. Ko so dekleta prišla na recepcijo, so rekla, da so dekleta Bojana Čotarja. Mi smo ravnokar čakali v vrsti za večerjo in kar naenkrat je receptor zakričal, da je prišel poln avtobus mojih deklet (smeh)."
BESEDNI ZAKLAD NI TAKO POMEMBEN
Pozneje je vendarle dočakal svoj trenutek, ko je lahko zaigral v dresu Slovana, kjer je bil kar devet sezon, pri devetindvajsetih letih pa je, kot je povedal, čez noč postal star, zato je začel iskati službo in se zaposlil kot producent v športnem programu na televiziji ter še nekaj časa vztrajal v dresu Šmartnega.
"Takrat sem ugotovil, da sem po tekmah naslednji dan komaj vstal iz postelje in se odpravil v službo, zato sem odnehal. Ker pa sem imel rokomet zelo rad, sem pozneje na Slovanu začel trenirati mladince. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi postal trener, le nekatere stvari so se sestavile. Nekaj časa sem bil nato še pomočnik trenerjem, saj sem imel še redno službo in ob tem nisem želel samostojno voditi ekipe. Pozneje pa sem se vendarle odločil za ta korak, da postanem profesionalec," nam je še razkril Bojan, ki ima izkušnje tako z vodenjem fantov kot deklet.
Ko treniraš moško ekipo, besedni zaklad ni tako zelo pomemben, pri dekletih pa moraš biti glede tega bolj pazljiv. Če jim znaš predstaviti, da tak pač si, potem ni velikih težav, tudi sam sem kdaj kakšno dekle kam poslal, pa ni bilo nikakršne zamere.
"Ko treniraš moško ekipo, besedni zaklad ni tako zelo pomemben, pri dekletih pa moraš biti glede tega bolj pazljiv. Če jim znaš predstaviti, da tak pač si, potem ni velikih težav, tudi sam sem kdaj kakšno dekle kam poslal, pa ni bilo nikakršne zamere. Je pa res, da raje delam s fanti. Ženske imam preveč rad, da bi bil trener," je priznal.
NAVDUŠEN POTAPLJAČ
Še posebej tisti dve, ki ga čakata doma, žena in šestnajstletna hčerka Nika, sicer odbojkarica Vitala. "Vesel sem, da se ni odločila za rokomet. Pa ne zato, ker bi bil grob šport, temveč zato, ker bi imela le težave, če bi jo prišel kdaj pogledat na tekmo. Žena je bila košarkarica, tako da imamo doma pokrite kar tri moštvene športe," je povedal.
Svojo boljšo polovico je Bojan spoznal že na fakulteti. "Pred našimi treningi na Slovanu je imela rokometno uro tudi fakulteta in tam sem jo prvič videl. Ker mi je bila všeč, sem vedno prišel malo prej in se usedel pri vratih. Ko pa me je videla, je odšla raje skozi druga vrata (smeh). To je trajalo nekaj časa, zdaj pa sva skupaj že petindvajset let."
Tudi prosti čas v družini Čotar je športno obarvan, radi si skupaj ogledajo kakšno tekmo, še posebej če gre za velika tekmovanja, kot je bilo nedavno svetovno prvenstvo v nogometu. Naš sogovornik sicer posebnih hobijev nima, rad prebere kakšno knjigo, poleti pa se rad potaplja. "Navdušil sem se na fakulteti, kjer smo imeli tudi izpit iz potapljanja. Bili smo v Rovinju in šlo mi je zelo dobro. Vem, da smo se potopili do globine petindvajsetih metrov in bil sem navdušen, kaj vse lahko vidiš. Zdaj sicer nikoli ne grem tako globoko, ker to večinoma počnem sam in ni priporočljivo. Do neke določene globine se potopim, da vidim, če še vedno obvladam (smeh)."
Po tehtnem premisleku se je naš sogovornik ob koncu prijetnega pogovora še opisal: "Vedno sem dobro razpoložen in mogoče preveč zaupam ljudem, s katerimi delam, toda ne predstavljam si, da bi bilo drugače, čeprav zaradi tega večkrat dobim po glavi. Držim se tudi tega, da nikomur ne storim tega, česar ne želim, da bi se zgodilo meni."
