Pred izredno zanimivim potovanjem slovenske izbrane vrste v Južno Ameriko, kjer se bodo varovanci Srečka Katanca pomerili tako z Urugvajem kot Argentino, bi težko našli primernejšega sogovornika, kot je skoraj triindvajsetletni napadalec s polnim imenom Sasha Alexander Aneff Medrano Rosso.
Odraščal je namreč v urugvajski prestolnici Montevideo, po očetovi strani se po njem pretaka bolgarska, po mamini pa argentinska kri. A čeprav je nogomet v južnoameriških državah skoraj kot religija, Sasha v otroških letih ni razmišljal kot večina njegovih vrstnikov, saj ni sanjal o tem, da bi postal nogometaš. "Predvsem sem hodil v šolo in se družil s prijatelji, seveda sem igral nogomet, toda le v šoli. Šele pri enajstih oziroma dvanajstih letih sem začel igrati v klubu in redno trenirati. Defensor Sporting je bil klub, pri katerem sem igral v vseh mlajših in kasneje tudi v članski kategoriji. Na žalost nisem veliko igral, sem pa dobil toliko več priložnosti v reprezentanci do dvajset let," je o svojih nogometnih začetkih povedal Sasha, ki ga je potem pot zanesla v Evropo.
Res pogrešam dober zrezek, ki ga je skoraj nemogoče dobiti, če pa ga že najdem, je izjemno drag.
Za družino je bilo to nekaj povsem novega, saj prej ni bilo nobenega, ki bi se tako resno in profesionalno ukvarjal s športom. "V Urugvaju je povsem normalno, da otroci začnejo igrati, ko so stari tri oziroma štiri leta, da jih očetje spodbujajo in vztrajajo pri tem, da igrajo. Velikokrat se zgodi tudi to, da že mladi nogometaši s tem preživljajo svoje družine oziroma nudijo neki dodaten zaslužek," nam je zaupal mlad nogometaš, ki pa se je znašel v drugačni situaciji: "Moj oče je arhitekt, mama pa psihologinja in nikoli nismo imeli težav z denarjem. Igram, ker res obožujem ta šport. Ko sem bil v Urugvaju, sem se vpisal na študij arhitekture, ki sem ga obiskoval leto dni, vendar sem ugotovil, da mi ni preveč pisan na kožo, zato sem ga zamenjal za marketing," je dodal starejši od obeh otrok v družini, ima namreč še petnajstletno sestro: "Najin odnos je res super. Tudi ona, tako kot sem jaz, obiskuje nemško šolo, kjer je velik poudarek na športu. Izbrati si moraš na primer dva ali tri športe, s katerimi se nato med šolskim letom ukvarjaš."
BREZ SEDLA NA TLA
Ko je beseda nanesla na njegovo otroštvo in njegove najlepše spomine, se je zgolj nasmehnil, saj je bilo kar nekaj lumparij, ki jih je v tistem obdobju ušpičil in tako svojim staršem kdaj povzročal skrbi. "Mogoče res nisem bil popoln učenec, saj sem imel kdaj pa kdaj težave (smeh). Velik del svojega otroštva sem preživel na igrišču, družina pa ima tudi vikend, ki je uro oddaljen od Montevidea. Tam sem rad preživljal svoj čas, imeli smo namreč živali, zraven je bila tudi plaža. Seveda se je to spremenilo, ko sem postal nogometaš, saj ob koncih tedna nisem več mogel iti, prav tako sem moral izpustiti veliko rojstnodnevno zabavo svoje dobre prijateljice," nam je še nekaj zanimivosti zaupal Sasha.
BREZ SEDLA NA TLA
Ko je beseda nanesla na njegovo otroštvo in njegove najlepše spomine, se je zgolj nasmehnil, saj je bilo kar nekaj lumparij, ki jih je v tistem obdobju ušpičil in tako svojim staršem kdaj povzročal skrbi. "Mogoče res nisem bil popoln učenec, saj sem imel kdaj pa kdaj težave (smeh). Velik del svojega otroštva sem preživel na igrišču, družina pa ima tudi vikend, ki je uro oddaljen od Montevidea. Tam sem rad preživljal svoj čas, imeli smo namreč živali, zraven je bila tudi plaža. Seveda se je to spremenilo, ko sem postal nogometaš, saj ob koncih tedna nisem več mogel iti, prav tako sem moral izpustiti veliko rojstnodnevno zabavo svoje dobre prijateljice," nam je še nekaj zanimivosti zaupal Sasha.
Tako babica kot dedek sta bila Bolgara, vendar prej nista vedela drug za drugega. Dedek se je v času vojne preselil v Urugvaj, babica pa z družino v Brazilijo, vendar se je kasneje odločila za študij arhitekture v Urugvaju, kjer sta se tudi spoznala, poročila in dobila dva sinova.
Od vseh anekdot, ki so se mu pripetile v otroških letih, se je spomnil takšne, zaradi katere pozneje nekaj časa ni smel in mogel igrati nogometa. "Na vikendu smo med drugim imeli tudi konje, ki sem jih zelo rad jahal. Na dan zelo pomembne finalne tekme sem se odločil, da bom konja zajahal kar brez sedla. Seveda sem padel in se poškodoval, tako da tiste tekme nisem odigral," je v smehu povedal Sasha in priznal, da v mlajših letih ni tako zrelo gledal na nogomet kot sedaj. Takrat mu je bilo veliko pomembnejše druženje s prijatelji kot treningi, zaradi tega je imel večkrat težave s trenerji. "Tudi v šolo sem hodil predvsem zato, da sem se lahko družil s prijatelji. Zdaj zelo pogrešam te trenutke, saj sem trenutno sam v tujini. Če bom ostal tukaj, kar je velika verjetnost, je mogoče, da bo z mano živel še kakšen prijatelj ali dva iz Urugvaja."
V šoli je imel najraje matematiko in fiziko, saj je, kot sam pravi, dober s številkami, na drugi strani pa nikoli ni maral branja. "Nikoli nisem maral zgodovine in podobnih predmetov. Od tujih jezikov sem se v šoli naučil nemško, tudi angleško znam kar dobro. To je zdaj, ko sem v Evropi, več kot dobrodošlo. Če bi govoril samo špansko, se v Sloveniji ne bi mogel sporazumevati z nikomer, tu pa imam vsaj to srečo, da večina dobro govori angleško. V Bolgariji je bilo povsem drugače, saj so tam le mlajši znali nekaj angleščine."
NAKLJUČNO SREČANJE IN VELIKA LJUBEZEN
Od nekdaj je njegov veliki vzornik Diego Forlan. Pa ne le zaradi sloga igranja, temveč tudi zaradi delovnih navad, zaradi katerih se je v karieri prebil zelo visoko. "Treniral je več kot ostali igralci. Vem, da je imel osebnega trenerja, s katerim je treniral še pred začetkom jutranjega treninga. Tudi jaz se zgledujem po tem, v Urugvaju sem imel svojega trenerja, s katerim sem tudi zdaj v stiku. Čeprav ni enako, mi pošilja dodatne vaje, ki jih izvajam v prostem času. To je zelo pozitivno, saj v Sloveniji mogoče res nimam veliko za početi, čas izkoristim, da dobro počivam, da poskrbim za prehrano. Mogoče je moje življenje tu malo dolgočasno, toda zato več treniram," je predstavil svojo filozofijo.
Prav tako zanimive so njegove družinske vezi. Urugvajsko-bolgarsko-argentinska mešanica ni tako zelo vsakdanja, zgodba njegovih starih staršev po očetovi strani pa je dokaz srečnih naključij. "Tako babica kot dedek sta bila Bolgara, vendar prej nista vedela drug za drugega. Dedek se je v času vojne preselil v Urugvaj, babica pa z družino v Brazilijo, vendar se je kasneje odločila za študij arhitekture v Urugvaju, kjer sta se tudi spoznala, poročila in dobila dva sinova," je z veliko ljubezni govoril o svoji družini.
RES SE TRUDI
Prav tako je bilo veliko naključje to, da je bila njegova prva ponudba za tujino prav v Bolgariji, zato se je tja odpravil še z večjim veseljem, videti je želel, od kje prihajajo njegovi predniki, nekaj oddaljenih družinskih članov pa je imel priložnost tudi spoznati. Pot ga je potem odnesla v Slovenijo, natančneje v Domžale, in čeprav ni točno vedel, v kaj se podaja, je sprejel izziv, saj se je želel dokazati v Evropi. Zdaj se v tej majhni deželi zelo dobro počuti. "Spoznal sem že večino mest, priznati pa moram, da mi je od vseh najbolj všeč Koper, najpogosteje pa seveda obiščem Ljubljano, saj je v Domžalah včasih kar malo dolgočasno (smeh). Center Ljubljane mi je zdaj spomladi zelo všeč, veliko je ljudi, tudi s soigralci se včasih skupaj odpravimo na kavo," je povedal Sasha, ki mu slovenski jezik še ne gre tako zelo dobro.
"Poskušam, res se trudim (smeh). Predvsem, ko trener razlaga, skušam razumeti, kaj govori, je pa zelo zahteven jezik. Če bom ostal še nekaj časa, bom mogoče že znal kaj povedati, toda ne želim se temeljito učiti, saj bi me ob vseh ostalih jezikih začela boleti glava (smeh)."
FINALE: BRAZILIJA IN URUGVAJ
Seveda nismo mogli niti mimo hitro približujočega se svetovnega prvenstva, na katerem bo eno od glavnih vlog igral tudi Urugvaj. "Če bom po naključju v Urugvaju, si bom tekme nedvomno ogledal s prijatelji, če ne, potem bom vse skupaj spremljal po televiziji. Ker igra reprezentanca skupaj z Anglijo, iz katere je moj soigralec Josh Parker, bova seveda kaj stavila. Z velikim zanimanjem pa si bom ogledal tudi prijateljsko tekmo s Slovenijo," je dodal naš sogovornik, ki ocenjuje, da ima Urugvaj v Braziliji zelo dobre možnosti. "Reprezentanca ima kar nekaj odličnih nogometašev, ki so trenutno v odlični formi, od Suareza, Godina do Cavanija. Na zadnjem svetovnem prvenstvu smo bili četrti, osvojili smo tudi Copa Americo, kar govori o kakovosti reprezentance. Zavedam se, da ne bo lahko, saj imamo zelo zahtevno skupino, toda mislim, da če se uspemo uvrstiti v osmino finala, so naše možnosti velike," je optimističen.
In kdo bo po njegovem mnenju zmagovalec? "Upam na finale med Brazilijo in Urugvajem (smeh). Mislim, da bodo to leto v ospredju tri južnoameriške reprezentance, poleg že omenjenih še Argentina, tudi Nemčija je zelo kakovostna."
Z VELIKO DRUŽINO NA PLAŽI
Prosti čas skoraj triindvajsetletni nogometaš posveča predvsem počitku, priznal je tudi, da je v času, odkar je prišel v Slovenijo, pogledal že preveč filmov, zato se trudi čim več družiti tudi z ostalimi soigralci. "Imamo srečo, da je v klubu organizirano kosilo, saj prej nikoli v življenju nisem kuhal, prav tako sem se moral navaditi, da čistim in pospravljam (smeh). Mislim, da mi bo ta izkušnja dobro dela, tako se najlažje naučiš samostojnosti."
In kaj v Sloveniji najbolj pogreša? "Res pogrešam dober zrezek, ki ga je skoraj nemogoče dobiti, če pa ga že najdem, je izjemno drag. Prav tako pogrešam plažo, saj jo imajo v Kopru, toda ni enaka, kot jo imamo v Urugvaju v mestu Punta del Este. Tam je pozimi sicer izjemno mirno, poleti pa se vanj zgrnejo turisti iz celotne Južne Amerike."
Ko smo ga prosili, da se opiše v nekaj besedah, je povedal: "Mislim, da je moja prednost ta, da sem zelo odprt, nimam težav z navezovanjem stikov z ljudmi, rad se pogovarjam. Prav tako bi rekel, da imam zelo dober odnos z družino, saj skoraj ves čas komuniciramo med sabo."
Za konec pa nam je razkril še, kje se vidi čez trideset let: "Hm, takrat bom star nekaj čez petdeset (smeh). Vidim se v Urugvaju, trenutno sem sicer samski, vendar zelo upam, da bo takrat okrog mene velika družina (smeh) in da bomo veliko potovali, kot sem tudi jaz."
V šoli je imel najraje matematiko in fiziko, saj je, kot sam pravi, dober s številkami, na drugi strani pa nikoli ni maral branja. "Nikoli nisem maral zgodovine in podobnih predmetov. Od tujih jezikov sem se v šoli naučil nemško, tudi angleško znam kar dobro. To je zdaj, ko sem v Evropi, več kot dobrodošlo. Če bi govoril samo špansko, se v Sloveniji ne bi mogel sporazumevati z nikomer, tu pa imam vsaj to srečo, da večina dobro govori angleško. V Bolgariji je bilo povsem drugače, saj so tam le mlajši znali nekaj angleščine."
NAKLJUČNO SREČANJE IN VELIKA LJUBEZEN
Od nekdaj je njegov veliki vzornik Diego Forlan. Pa ne le zaradi sloga igranja, temveč tudi zaradi delovnih navad, zaradi katerih se je v karieri prebil zelo visoko. "Treniral je več kot ostali igralci. Vem, da je imel osebnega trenerja, s katerim je treniral še pred začetkom jutranjega treninga. Tudi jaz se zgledujem po tem, v Urugvaju sem imel svojega trenerja, s katerim sem tudi zdaj v stiku. Čeprav ni enako, mi pošilja dodatne vaje, ki jih izvajam v prostem času. To je zelo pozitivno, saj v Sloveniji mogoče res nimam veliko za početi, čas izkoristim, da dobro počivam, da poskrbim za prehrano. Mogoče je moje življenje tu malo dolgočasno, toda zato več treniram," je predstavil svojo filozofijo.
Prav tako zanimive so njegove družinske vezi. Urugvajsko-bolgarsko-argentinska mešanica ni tako zelo vsakdanja, zgodba njegovih starih staršev po očetovi strani pa je dokaz srečnih naključij. "Tako babica kot dedek sta bila Bolgara, vendar prej nista vedela drug za drugega. Dedek se je v času vojne preselil v Urugvaj, babica pa z družino v Brazilijo, vendar se je kasneje odločila za študij arhitekture v Urugvaju, kjer sta se tudi spoznala, poročila in dobila dva sinova," je z veliko ljubezni govoril o svoji družini.
RES SE TRUDI
Prav tako je bilo veliko naključje to, da je bila njegova prva ponudba za tujino prav v Bolgariji, zato se je tja odpravil še z večjim veseljem, videti je želel, od kje prihajajo njegovi predniki, nekaj oddaljenih družinskih članov pa je imel priložnost tudi spoznati. Pot ga je potem odnesla v Slovenijo, natančneje v Domžale, in čeprav ni točno vedel, v kaj se podaja, je sprejel izziv, saj se je želel dokazati v Evropi. Zdaj se v tej majhni deželi zelo dobro počuti. "Spoznal sem že večino mest, priznati pa moram, da mi je od vseh najbolj všeč Koper, najpogosteje pa seveda obiščem Ljubljano, saj je v Domžalah včasih kar malo dolgočasno (smeh). Center Ljubljane mi je zdaj spomladi zelo všeč, veliko je ljudi, tudi s soigralci se včasih skupaj odpravimo na kavo," je povedal Sasha, ki mu slovenski jezik še ne gre tako zelo dobro.
"Poskušam, res se trudim (smeh). Predvsem, ko trener razlaga, skušam razumeti, kaj govori, je pa zelo zahteven jezik. Če bom ostal še nekaj časa, bom mogoče že znal kaj povedati, toda ne želim se temeljito učiti, saj bi me ob vseh ostalih jezikih začela boleti glava (smeh)."
FINALE: BRAZILIJA IN URUGVAJ
Seveda nismo mogli niti mimo hitro približujočega se svetovnega prvenstva, na katerem bo eno od glavnih vlog igral tudi Urugvaj. "Če bom po naključju v Urugvaju, si bom tekme nedvomno ogledal s prijatelji, če ne, potem bom vse skupaj spremljal po televiziji. Ker igra reprezentanca skupaj z Anglijo, iz katere je moj soigralec Josh Parker, bova seveda kaj stavila. Z velikim zanimanjem pa si bom ogledal tudi prijateljsko tekmo s Slovenijo," je dodal naš sogovornik, ki ocenjuje, da ima Urugvaj v Braziliji zelo dobre možnosti. "Reprezentanca ima kar nekaj odličnih nogometašev, ki so trenutno v odlični formi, od Suareza, Godina do Cavanija. Na zadnjem svetovnem prvenstvu smo bili četrti, osvojili smo tudi Copa Americo, kar govori o kakovosti reprezentance. Zavedam se, da ne bo lahko, saj imamo zelo zahtevno skupino, toda mislim, da če se uspemo uvrstiti v osmino finala, so naše možnosti velike," je optimističen.
In kdo bo po njegovem mnenju zmagovalec? "Upam na finale med Brazilijo in Urugvajem (smeh). Mislim, da bodo to leto v ospredju tri južnoameriške reprezentance, poleg že omenjenih še Argentina, tudi Nemčija je zelo kakovostna."
Z VELIKO DRUŽINO NA PLAŽI
Prosti čas skoraj triindvajsetletni nogometaš posveča predvsem počitku, priznal je tudi, da je v času, odkar je prišel v Slovenijo, pogledal že preveč filmov, zato se trudi čim več družiti tudi z ostalimi soigralci. "Imamo srečo, da je v klubu organizirano kosilo, saj prej nikoli v življenju nisem kuhal, prav tako sem se moral navaditi, da čistim in pospravljam (smeh). Mislim, da mi bo ta izkušnja dobro dela, tako se najlažje naučiš samostojnosti."
In kaj v Sloveniji najbolj pogreša? "Res pogrešam dober zrezek, ki ga je skoraj nemogoče dobiti, če pa ga že najdem, je izjemno drag. Prav tako pogrešam plažo, saj jo imajo v Kopru, toda ni enaka, kot jo imamo v Urugvaju v mestu Punta del Este. Tam je pozimi sicer izjemno mirno, poleti pa se vanj zgrnejo turisti iz celotne Južne Amerike."
Ko smo ga prosili, da se opiše v nekaj besedah, je povedal: "Mislim, da je moja prednost ta, da sem zelo odprt, nimam težav z navezovanjem stikov z ljudmi, rad se pogovarjam. Prav tako bi rekel, da imam zelo dober odnos z družino, saj skoraj ves čas komuniciramo med sabo."
Za konec pa nam je razkril še, kje se vidi čez trideset let: "Hm, takrat bom star nekaj čez petdeset (smeh). Vidim se v Urugvaju, trenutno sem sicer samski, vendar zelo upam, da bo takrat okrog mene velika družina (smeh) in da bomo veliko potovali, kot sem tudi jaz."
