Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Romuniji?
Imel sem še eno ponudbo iz tujine, ampak sem na koncu vseeno izbral Romunijo.
MATEJ NASTRANKakšna je razlika med romunsko in slovensko vaterpolsko ligo?
šport: vaterpolo
klub: Steaua
država: Romunija (Bukarešta)
Največja razlika je v tem, da imajo Romuni denar, pri nas pa ga v tem trenutku ni. Poleg tega imajo en klub, ki odstopa, ter tri, ki so precej izenačeni. V ozadju so še mlade ekipe teh štirih klubov.
Do zdaj ste igrali v Španiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Izraelu in Romuniji. Kje ste se najbolje počutili?
Vsaka od držav je ponudila novo izkušnjo, iz katere sem se lahko kaj naučil. Najbolje pa sem se počutil v državah bivše Jugoslavije. Miselnost je zelo podobna, tako da je precej domače.
Ste imeli pred odhodom v Romunijo kaj pomislekov?
Nisem preveč razmišljal. Pred nekaj leti sem bil v Romuniji in sem mislil, da bo zdaj podobno, kot je bilo takrat. Vendar sem bil ob prihodu v Bukarešto zelo presenečen, mesto se je v tem času precej razvilo in je precej bolj urejeno.
Kako ste se navadili na življenje v Romuniji?
Če si prilagodljiv, se hitro navadiš. Je pa res, da potrebuješ kakšen mesec ali dva, da malo spoznaš ljudi in vse ostale stvari, potem zadeve stečejo. Pred odhodom sem mislil, da bo življenje v Romuniji slabše, kot je nato dejansko bilo.
Največja razlika je v tem, da imajo Romuni denar, pri nas pa ga v tem trenutku ni. Poleg tega imajo en klub, ki odstopa, ter tri, ki so precej izenačeni med seboj. V ozadju so še mlade ekipe teh štirih klubov.
Ste imeli na začetku kakšne težave s sporazumevanjem?
Tudi nad tem sem bil presenečen. Lahko povem, da v Bukarešti skoraj vsi obvladajo angleščino. Kamorkoli greš, zagotovo srečaš koga, ki govori angleško. Sicer ne vem, kako je drugje, ampak v Bukarešti s sporazumevanjem ni težav.
Že govorite romunsko?
Naučil sem se nekaj osnov, ne morem pa reči, da bi se lahko pogovarjal v romunščini. Seveda pa se najprej naučiš grdih besed. (smeh)
Kakšno mesto je Bukarešta?
Bukarešta je veliko mesto, veliko je nakupovalnih središč in ves čas se nekaj gradi. V mestu je mogoče najti tudi veliko parkov, tako da imaš res vse, kar si zaželiš.
Bukarešta se verjetno precej razlikuje od preostalih delov države.
Čeprav nisem veliko potoval po Romuniji, je povsem normalno, da je tako. Bukarešta je vendarle glavno mesto in je temu primerno tudi najbolj razvita, v Romuniji pa mislim, da je to še nekoliko bolj očitno. Bil sem še v Oradei, kjer ima svoje domovanje eden od klubov.
V katerem delu mesta ste živeli?
Živel sem bolj na obrobju mesta.
Ste živeli v stanovanju ali v hiši?
V stanovanju, ki mi ga je priskrbel klub.
Kako veliko je bilo stanovanje in kolikšna je bila najemnina?
Glede tega težko postrežem s konkretnimi številkami, saj je vse v zvezi z najemnino urejal klub. Vendar menim, da ni velike razlike v primerjavi s cenami v Sloveniji, vsaj tako sem slišal.
Naučil sem se nekaj osnov, ne morem pa reči, da bi se lahko pogovarjal v romunščini. Seveda pa se najprej naučiš grdih besed. (smeh)
Kakšne odnose ste imeli s sosedi in ali so vedeli, da ste vaterpolist?
S sosedi nisem imel stika, tako da ne vem, ali so vedeli, da sem vaterpolist. Je pa res, da so Romuni še vedno precej zaprti.
Kako priljubljen je vaterpolo v Bukarešti?
Vaterpolo ni preveč priljubljen. Dejstvo je, da je nogomet daleč pred vsem. Za nogometaše Steaue lahko rečem, da veljajo za prave bogove.
Ste imeli na voljo klubski avto?
Ne, v Bukarešti sem bil s svojim avtom.
Ali klub ni tako organiziran, da bi svojim igralcem priskrbel avtomobile?
Tako bom rekel, v ekipi sva bila dva tujca, poleg mene še Hrvat. Bila sva tudi prva tujca v zgodovini Steaue. V preteklosti sem sicer nekajkrat igral proti romunskim klubom, a nisem preveč spremljal njihovega vaterpola, tako da so mi letos povedali, da sva njihova prva tujca. To pomeni, da so se glede tega še malo lovili, organizacija je malo pešala, vendar se je sčasoma tudi to popravilo. Bila sva neke vrste poskusna zajčka. (smeh)
Moji soigralci se dobro spomnijo poraza s Slovenijo v dodatnih kvalifikacijah za nastop na nogometnem svetovnem prvenstvu 2002. To jim bo za vedno ostalo v spominu. (smeh)
Kakšni vozniki so Romuni?
Joj, kaj naj rečem, preden sedeš v avto, je najbolje vzeti dve tableti. (smeh) Če se hitro navadiš na njihov način vožnje, je v redu. Ker je mesto veliko, je posledično tudi na cesti velika gneča. Kar zadeva upoštevanje prometnih predpisov, ne bi mogel reči, da jih upoštevajo. Vendar pa lahko na tem mestu dodam, da imajo v Bukarešti zelo dobro organiziran javni prevoz, tako da sem ga na koncu tudi sam nekoliko bolj uporabljal, saj veliko hitreje prideš do cilja.
So vas kdaj ustavili policisti?
Ne, policisti me niso ustavili.
So kazni visoke?
Tega pa ne bi vedel.
Kakšen je vozni park v Romuniji?
Na cesti je mogoče videti različne avtomobile, od zelo dobrih pa vse do stare dacie. Videl sem tudi novega ferrarija. Vozni park v Bukarešti bi ocenil kot srednje dober.
Koliko stane liter bencina?
Na koncu je bil približno 1,4 evra, prej je bil še nekoliko cenejši.
Kako dobro Romuni poznajo Slovenijo?
Po mojem mnenju nas ne poznajo dobro. Se pa moji soigralci dobro spomnijo poraza s Slovenijo v dodatnih kvalifikacijah za nastop na nogometnem svetovnem prvenstvu 2002. To jim bo za vedno ostalo v spominu. (smeh)
Ste se v Romuniji srečali s kriminalom ali doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z vaterpolom?
Ne, nobene takšne izkušnje nisem imel. Brez težav se lahko po mestu sprehodiš tudi ponoči. Edina težava so psi na ulicah, ki hodijo v tropih, skupaj jih je po pet, šest. Nikoli ne veš, kaj ti lahko naredijo, zato se jim je bolje izogniti. Vem, da so enkrat zgrizli triletnega otroka, kar je povzročilo pravo paniko.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Na ulici je mogoče videti veliko beračev, srečaš jih skoraj na vsakem koraku. Med njimi so taki, ki resnično živijo na ulicah, in tudi taki, ki sicer imajo streho nad glavo, ampak brez beračenja ne morejo preživeti.
Kako je s prehrano? Ste imeli prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali ste morali za to poskrbeti sami?
Steaua je vojaški klub in tudi mi smo jedli v vojašnici. Kar zadeva hrano, lahko rečem, da sem bil zadovoljen.
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovine so odprte do enajste ure zvečer, samo ob nedeljah so do desetih, tako da imaš za nakupe na voljo ves dan.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, nobenega slovenskega izdelka nisem našel.
Slišal sem, da je povprečna plača v Romuniji okoli tristo evrov, tako da si lahko predstavljate, kako se tam živi.
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi? Kaj pa restavracije?
V cenah ni bistvene razlike. Seveda so stvari, ki so cenejše kot pri nas, na drugi strani pa je tudi precej takih, ki imajo približno enako ceno kot pri nas. Če povem po pravici, sem mislil, da je Romunija cenejša, ampak to gre verjetno pripisati dejstvu, da je Bukarešta glavno mesto, ta pa so povsod dražja. Cene v restavracijah so malo nižje kot v Sloveniji. Slišal sem, da je povprečna plača v Romuniji okoli tristo evrov, tako da si lahko predstavljate, kako se tam živi.
Če ste dobili obiske iz Slovenije, kaj so želeli najprej videti oziroma kaj ste jim najprej pokazali?
Najprej je treba videti Ceausescujevo palačo. Eni pravijo, da je največja, spet drugi, da je druga največja. Veliko je parkov, lahko greste tudi v živalski vrt. Arhitektura je zanimiva, socialistične zgradbe se prepletajo z modernimi.
Kaj ste delali med treningi ali ko ste imeli prosti čas?
Po treningu smo šli na kakšno pijačo, kosilo. Čez pet ur je sledil drugi trening, tako da ni bilo preveč časa. Zvečer pa smo se malo družili, včasih sem doma pogledal kakšen film. Povsem odvisno od dneva. Če smo imeli prosto ves dan in je bilo lepo vreme, smo šli malo naokoli.
Ali ste okusili nočno življenje v Bukarešti? Je mesto ponoči živahno?
Seveda smo šli malo tudi ven. (smeh) Na dveh ulicah je kopica nočnih klubov. To so res ogromni klubi, mesto živi ponoči, zunaj je veliko ljudi. Več jih je ob koncu tedna, čeprav je tudi med tednom precej živahno. Vsak dan lahko najdeš nočni lokal, kjer se lahko malo sprostiš. (smeh)
Imate prijatelje tudi izven vaterpolskih krogov?
Ne.
Ali ste na televiziji gledali romunske programe in ali ste lovili slovenske programe? Imajo filme sinhronizirane?
Imel sem samo romunske programe, na srečo so bili filmi opremljeni s podnapisi. S tem se lahko še malo naučiš jezika. Enkrat sem bil tudi v kinu, ampak smo gledali risanko. (smeh)
Ali ste brali romunske časopise?
Ne, časopisov pa nisem bral.
Ste poslušali romunsko glasbo?
Odvisno od razpoloženja.
Močno upam, da se bo položaj v Sloveniji glede našega športa popravil. Če bo šlo tako naprej, se bo vaterpolo pri nas ugasnil.
Kako bi opisali Romune?
Kot sem dejal prej, so malo nezaupljivi, kar jim je verjetno ostalo še od prejšnjega režima. To govorim o starejših, mlajši niso taki. Lahko rečem, da so fanatični, kar zadeva šport. V Bukarešti je veliko rivalstvo med Dinamom in Steauo.
Ste bili tudi na kakšni nogometni tekmi?
Bil sem na srečanju med Steauo in Chelseajem, res je bilo dobro.
Kakšne so Romunke?
Romunke so prijetne. (smeh) Mogoče so malo nižje, ampak dobre za pogledati.
Kaj vas je v Romuniji najbolj navdušilo?
Mogoče bi tu še enkrat omenil ogromne parke v Bukarešti, takih pri nas ni, zato so še toliko bolj zanimivi. V njih je vedno veliko ljudi. Tam se res lahko sprostiš, sprehajaš, kaj poješ, greš na vrtiljak.
Kaj vas je najbolj motilo oziroma kaj ste pogrešali?
Na začetku mi je šlo malo na živce to, da je na ulici deset ljudi in z avtom ne moreš mimo, tako da lahko še koga zbiješ. Prav tako mi niso všeč nakupovalna središča, ki so res prevelika.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Romuniji?
Mogoče to, da smo imeli v klubu trikrat dopinško kontrolo in so vselej izžrebali mene, čudno. To mi je bilo nelogično in na koncu že malo smešno.
Stari ste 34 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Načrt je, da bi še nekaj časa igral vaterpolo. Verjetno bom spet poskušal srečo v tujini, po drugi strani pa močno upam, da se bo položaj v Sloveniji glede našega športa popravil. Če bo šlo tako naprej, se bo vaterpolo pri nas ugasnil.
Edina težava so psi na ulicah, ki hodijo v tropih, skupaj jih je po pet, šest. Nikoli ne veš, kaj ti lahko naredijo, zato se jim je bolje izogniti. Vem, da so enkrat zgrizli triletnega otroka, kar je povzročilo pravo paniko.
Bi po končani karieri morda živeli v Romuniji?
Kamorkoli grem, so vedno možnosti. Nikoli ne veš, kje se ti bodo odprla kakšna vrata in bi potem lahko tudi ostal. Je pa res, da se moraš potem tudi prilagoditi. Zdaj je tako, da ne izbiraš ti, temveč izbere življenje.
