Ker vemo, da ste bili nekdaj nogometni vratar, lahko že vnaprej domnevamo, da vam šport v življenju pomeni veliko. Je še vedno del vašega vsakdana?
Je. Pri moji službi je pomembno, da sem v dobri kondiciji, nastopi zahtevajo dobro telesno pripravo. Zadnja leta nogometa ne igram več veliko, si pa vsako jutro vzamem eno uro zase in združim prijetno s koristnim, saj peljem psa na sprehod oziroma tek. Tek mi zbistri glavo. Rad tudi kolesarim. Še vedno sem dovolj gibčen. Še zdaj naredim špago, tudi kolo (smeh).
Kot otrok, najstnik, mladenič ste bili nogometni vratar. Kako je prišlo do tega?
Začel sem na Iliriji, saj sem tu blizu živel. Dolga leta sem igral, 13 let, za praktično vse selekcije. Govorili so, da sem zelo talentiran, čeprav nisem bil idealno visok, a sem imel vse ostale preddispozicije. Blazno sem bil eksploziven, elastičen, imel sem odličen odriv, reflekse, s čimer sem kompenziral manko centimetrov. Moj trener Zdenko Verdenik je nekdaj rekel, da sem eden najbolj nadarjenih vratarjev, kar jih je do takrat treniral. Ko sem zaigral med člani, sem imel celo nekaj ponudb, tudi iz druge avstrijske lige, a v tistem času je glasba zmagala. Pel sem že tako in tako od malega, nato sem začel še pisati pesmi, prvo ploščo sem prodal v platinasti nakladi, in to je bilo odločilno. Nastopov je bilo vedno več, in sicer ob vikendih, ko potekajo tekme.
Vam je kdaj žal, da ste se odločili za glasbo, in ne nogomet?
Da, včasih mi je. Po tolikih letih še vedno srečam ljudi, ki se me spomnijo po mojih paradah v golu, ki mi rečejo, da je škoda, da nisem ostal zvest nogometu. Verjamem, da bi lahko naredil kariero v nogometu, a vsega se ne da.
Ste se ob nogometu kdaj srečali še s kakšnim drugim športom?
Bil sem strašno gibčen in elastičen, s šestimi leti sem se preizkusil tudi v gimnastiki. A ni bilo tako velike želje. Sem športni tip in vse, česar sem se lotil, mi je šlo dobro od rok.
Mateja Svet je bila največji dragulj slovenskega smučanja, še vedno sem jezen na ljudi, ki so delali z njo, da so ji lahko pustili pri 21 letih končati kariero.
Ko ste začeli igrati nogomet, ste bili že od vsega začetka vratar?
Da, od prvega dne sem bil vratar in vse življenje je bilo tako. Povsem sem se specializiral. Užival sem, ko sem se vrgel za žogo, vrgel sem se pod noge, tudi z glavo naprej pod kopačke, ko je prišlo do protinapadov. Bil sem hraber. Rekli so mi, da sem malo nor. Za vratarje je to tako in tako pravilo (smeh).
Ste imeli kakšnega vzornika?
Moj idol, zaradi njega sem postal vratar, oboževal sem ga, je bil Enver Marić, vratar Veleža in jugoslovanske reprezentance. Njegove parade, tekel je izven gola, kako je branil na sploh. Kot otrok, ko je bil SP 1994 v Nemčiji, sem bil navdušen nad njim. Po vsaki tekmi sem vzel žogo, šel na dvorišče in se metal za žogo. Mami sem celo uničil njene najboljše damske usnjene rokavice. Imela jih je za posebne dogodke, a vseeno sem jih vzel iz njenega predala in jih povsem uničil. Naslednjič so mi že kupili prave vratarske (smeh).
Je kdo iz vaše generacije v nogometu naredil vidno kariero?
Da, Srečko Katanec, v mladih letih sva bila tekmeca, čeprav je bil malenkost mlajši od mene. Neizmerno sem bil srečen, da se je vrnil v slovensko reprezentanco. Res ima posebno karizmo, zna dvigniti fante, jih motivirati. Srečko je bil velik igralec, predvsem pa velik borec, pravi bojevnik, in to zna prenesti na varovance, česar je sposoben redkokdo. Ravno zaradi tega je najbolj primeren za to delo, ker ima to v sebi. Talent je 30, 40 odstotkov celote, ostalo je delo, garanje. Če imaš to v sebi, lahko veliko narediš.
Včasih, ko se je igrala jugoslovanska liga, sem vse glavne klube podrobno spremljal. Ni bilo nedelje, da ne bi šel na tekmo na bežigrajski stadion.
Kako pa sicer spremljate šport? Ste na tekočem z dogodki?
Da, sem. Zadnja leta sem malo bolj zaposlen, a za nogomet se vedno najde čas. Veselim se že svetovnega prvenstva v nogometu, žal mi je, ker naših ne bo v Braziliji. Liga prvakov, liga Europa, vse evropske lige, to spremljam. Tenis obožujem, pozimi alpsko smučanje, pa hokej. Včasih pogledam tekme Anžeta Kopitarja, čeprav je težko, ker potekajo ponoči, kar mi ne odgovarja preveč. Če bi bil mlajši, bi bilo drugače (smeh). Košarka, rokomet, tudi vaterpolo. V bistvu vse športe, ki se igrajo z žogo ali ploščkom. To so moji športi. Avtomobilizem pa me recimo nikoli ni privlačil, je preveč enoličen.
Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Si urnik mogoče kdaj priredite temu, kar vas res zanima?
Kadar so pomembni dogodki, vedno. Zdaj, ko bo SP, bom gotovo prilagodil svoj urnik. Tudi na preteklih olimpijskih igrah sem dopoldne, ko je recimo smučala Tina Maze, prestavil kakšno snemanje. Za glavne dogodke si vzamem čas, imam tudi to srečo, da imam zelo prilagodljiv delovnik.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo? Imate čas za to?
Včasih sem. Moram reči, da naše nogometne lige več ne spremljam redno. Podpiram jo, seveda derbijev med Mariborom in Olimpijo ne zamudim, zaradi adrenalina, ta boj ima poseben čar. Bil sem tudi na nekaj tekmah v Ljudskem vrtu. Včasih, ko se je igrala jugoslovanska liga, sem vse glavne klube podrobno spremljal. Ni bilo nedelje, da ne bi šel na tekmo na bežigrajski stadion. Za rezultate vem, pogledam si posnetke zadetkov pri poročilih, toliko da sem na tekočem.
Kakšen ste kot navijač?
Zelo strasten. Mogoče z leti strast malo popušča, zdaj sem šel že prek abrahama (smeh). Včasih pa sem se izredno vznemirjal. Zaradi nogometa, tenisa. Pri nogometu je bilo tako, da sem kar igral zraven (smeh). Ali v golu ali v napadu. Še vedno zelo doživeto spremljam tekme. Še posebej ko igra naša reprezentanca. Sem pristaš adrenalina, sem zelo čustven, temperamenten, nikoli ne skrivam svojih občutkov.
Govorili so, da sem zelo talentiran, čeprav nisem bil idealno visok, a sem imel vse ostale preddispozicije. Blazno sem bil eksploziven, elastičen, imel sem odličen odriv, reflekse, s čimer sem kompenziral manko centimetrov.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Omenil sem že Enverja Marića. Potem je bil Bojan Križaj. Vedno, ko je tekmoval, sem manjkal v šoli (smeh). Bil sem bolan. Zaradi njega sem vzljubil alpsko smučanje. Zdaj je to, kar je bil Križaj takrat, seveda Tina Maze. Navduševala me je tudi Mateja Svet, zanjo mi je najbolj žal, da je nehala. Ona je bila največji dragulj slovenskega smučanja, še vedno sem jezen na ljudi, ki so delali z njo, da so ji lahko pustili pri 21 letih končati kariero. Bila je največji talent, kar sem jih kdaj videl. Vse športnike, ki so nekaj naredili, občudujem, pa ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi tega, kar pokažejo zunaj igrišč. Novak Đoković je eden takih, kako je human, kako velik športnik in velik človek je.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Ogledal bi si finale SP v Braziliji. Imam občutek, da bodo Brazilci v finalu. Šel bi malo na izlet, pa še na tekmo.
Ali v vaših očeh obstaja športni dogodek, ki vam je obstal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Seveda. Kar nekaj jih je, ki bi jih rad še enkrat doživel, a hkrati tudi spremenil njihov potek. Če bi imel moč, bi v Lake Placidu Bojanu Križaju prestavil vratca, ki jih je zgrešil (smeh). Premaknil bi jih, da bi zavil v tista vrata in jih ne bi zgrešil. Potem je tu SP leta 1990 v Italiji, ko je Jugoslavija proti Argentini v četrtfinalu izpadla po streljanju enajstmetrovk. Tomislav Ivković je obranil kazenski strel Diegu Maradoni, a žal so naši kot po tekočem traku grešili na drugi strani igrišča. To sem doživljal zelo čustveno. Potem je tu še tretji dogodek. To je teniški obračun Gorana Ivaniševića, ko je zmagal v Wimbledonu. To je bil neverjeten meč, ne vem, če je bil kateri drug tak ali če še kdaj bo kakšen tak. Toliko preobratov, čustev. Kako smo mu zmago vsi privoščili, še posebej ker je na turnirju igral s posebnim povabilom. Tako in tako me vedno najbolj navdušujejo oziroma navijam za športnike, ki pridejo iz ozadja, ki so avtsajderji. Zelo rad bi doživel tekmo v Bukarešti, ko so se naši nogometaši prvič uvrstili na svetovno prvenstvo. Kako smo skakali in noreli!
Kako je z igranjem za slovensko reprezentanco glasbenikov? Je to še aktualno?
Pred leti smo več igrali, zadnja leta jaz malo manj. Bilo pa je vedno zanimivo. Nekaj je bilo res odličnih nogometašev. Magnifico, Benč sta res izstopala. Marko Vozelj, Tone Košmrlj, Vili Resnik, Pero Lovšin. Vsi znajo dobro igrati. Spomnim se naših derbijev s hrvaško reprezentanco glasbenikov. To je bilo vedno nekaj posebnega. Nekoč smo z njimi igrali pred derbijem Maribora in Olimpije v Ljudskem vrtu. Za Hrvate so igrali Vlado Kalember, Jasmin Stavros, Toni Cetinski itd. Mojster nogometa pa je Boris Novković, on je strašno dober nogometaš. To so bile zelo enakovredne tekme, nekako pol jih je pripadla nam, pol pa njim.
