Sam verjame, da vsak izziv – maraton ali Ironman – človeka nekaj nauči. Lekcija pa je za vsakega drugačna. Kako sodelavec za analitiko v podjetju GEN-I, d.o.o., vidi oba svetova, si lahko preberete v spodnjem intervjuju.
Kako bi opisali razliko v vzdušju med velikimi svetovnimi maratoni, kot so New York, Berlin in Sydney?
Veliki maratoni so edinstven dogodek, ki ni zgolj maratonski dan. V dnevih pred maratonom so mesta že napolnjena s tekači in vse kipi od vznemirjenja. Kar se tiče samega maratona, ima vsak svoj karakter in stvari, ki ga delajo posebnega. Do sedaj sem pretekel Berlin, New York in Sydney. Berlin je s hitro progo priljubljen za lovljenje rekordov. V New Yorku se čuti, da ljudje ta dogodek spoštujejo in imajo tekače za svoje heroje, kar povejo tudi v jutranjem nagovoru. Zaradi celotnega doživetja ni mogoče, da bi se maraton zaključil z razočaranjem. Sydney je pa spet zgodba zase, kjer se lahko čuti, da imajo ljudje radi šport in z veseljem sprejmejo maratonce medse. Skratka vsak ima nekaj, kar ga dela unikatnega in drugačnega od ostalih. Po maratonskem dnevu pa sledi še Medal Monday, ko se tekači z medaljami sprehajajo po mestu in iščejo lokalne časopise, kjer so objavljeni rezultati vseh sodelujočih. Skratka tiste dni celo mesto živi za tek in za maraton.
Maraton v New Yorku je znan po množici in trasi skozi pet mestnih četrti — kaj je vam tam najbolj ostalo v spominu?
Celotna izkušnja maratona v New Yorku mi je ostala nepozabna. Dan se začne že zgodaj, saj moraš priti do starta na Staten Island. Tekači imajo organiziran prevoz s trajektom z Manhattna na Staten Island in tu je že prvi čaroben trenutek dneva, saj vožnja poteka ravno v času sončnega vzhoda. Sledi vožnja z njihovimi rumenimi avtobusi do starta na Verrzzano Bridge. Tam sledi nagovor, ki je kot ponavadi čustven, in že se podaš skozi ostala okrožja New Yorka. Sledi Brooklyn, ki ima izjemno energijo navijačev. Nadaljuješ skozi okrožje Queens in znano Judovsko četrt. Čez Quensboro Bridge prideš na Manhattan, kjer te čaka kar nekaj kilometrov vzpona po Prvi Aveniji do okrožja Bronx. Iz Bronxa zaviješ nazaj na Peto Avenijo in proti Centralnemu parku. Maraton običajno poteka prvi vikend v novembru, tako da te zadnje kilometre po Centralnem parku spremlja prijetna jesenska kulisa. Najtežji del newyorkškega maratona sledi, ko prečkaš cilj – prehoditi moraš namreč dva kilometra po razgibanem terenu Centralnega parka do izhoda iz ciljnega prostora (smeh).
Kako pa bi opisali maraton v Sydneyu?
Sydneyski maraton je bil letos prvič v skupini velikih maratonov in glede na izkušnjo se mi zdi, da si to vsekakor zasluži. Maraton se je začel že zgodaj zjutraj, in sicer v severnem delu Sydneya. Od tam smo tekli proti Harbour Bridgeu, kjer nas je pričakal razgled na Sydneysko opero v sončnem vzhodu. Sledil je tek skozi poslovni del mesta in krog skozi vse večje parke. Ciljni prostor je bil pod stopnicami Sydneyske opere, kar je bilo pa tudi nekaj posebnega. Je bil pa maraton precej zahteven, saj skoraj ni bilo ravnega dela, namreč proga se je ves čas vzpenjala ali spuščala. Avstralci so, kot sem doživel v preostanku potovanja po Avstraliji, precej športen narod in tudi veliko tečejo. To se je občutilo tudi na progi, saj so bili vsi parki in pa odročnejši deli napolnjeni z glasno množico in transparenti.
Katera od teh tekem vam je bila po duši najbližja in zakaj?
Če bi moral izbrati, bi trenutno rekel, da mi je bil Sydney najljubši maraton do sedaj. Izbral bi ga predvsem zato, ker mi je že mesto bilo res super. Četudi rezultat ni bil to, kar sem imel v mislih pred odhodom, sta vzdušje in sam utrip mesta odtehtala sladko grenke priokuse med tekom. Je pa težko primerjati sploh večje maratone med seboj, saj ima vsak svojo zgodbo, ki ga dela posebnega.
Če bi morali enega od teh maratonov priporočiti nekomu, ki bo tekel svoj prvi »veliki« maraton, katerega bi izbrali in zakaj?
Po izkušnjah, ki jih imam do sedaj, bi za prvi veliki maraton priporočil Berlin. Po izkušnjah so veliki maratoni lahko precej fizično in tudi psihično stresni. Najprej te čaka dolga pot, običajno z letalom, na lokacijo maratona. Pri tem pa imaš še časovno razliko. V primeru Sydneya – pot je trajala 25 ur, v Sydney pa smo prispeli v četrtek zvečer. Start maratona pa je bil že v nedeljo ob 6.30 zjutraj. Tako se moraš v dveh dneh povsem pripraviti na maraton, prevzeti startne pakete in se še spopasti s časovno razliko, kar ni najbolj enostavno. V primeru New Yorka je moja pot od hotela do starta maratona trajala 3 ure in pol, pri čemer smo uporabili trajekt in dva avtobusa. V takem primeru prideš že na start utrujen. Berlin je glede tega precej enostaven. Trasa je krožna, torej začneš in končaš na isti točki, pred Brandenburškimi vrati. Prav tako imaš kot tekač na dan maratona zastonj javni prevoz, tako da lahko z metrojem enostavno prideš od hotela do starta maratona (in tudi nazaj, kar velikokrat pozabimo, če trasa ni krožna (smeh)). Berlin je tudi nam najbližje in logistično poleg Londona najbolj dostopen maraton. Tako da bi ga skupaj s hitro ravninsko traso absolutno priporočil za prvi veliki maraton.
Kako se po vašem razlikuje izkušnja Ironmana od maratona?
Razlika med maratonom in Ironmanom je velika. Na startu maratona premišljuješ o 42 kilometrih, ki so pred tabo, in kako se boš z njimi spopadel. Na Ironmanu je teh zadnjih 42 kilometrov ena manjših skrbi. Ker takšna tekma lahko traja tudi več kot 10 ur, moraš pozorno skrbeti za prehrano in da se v nobenem trenutku dneva ne počutiš neudobno. Prav tako je tu več dejavnikov, na katere nimaš vpliva – lahko so neugodne razmere v vodi na plavalnem delu, slabe ceste ali vreme na kolesarskem delu, možnost poškodbe kolesa, zaradi česar ne moreš nadaljevati tekme, in še kaj. Ko tako na Ironmanu končam s kolesarskim delom, si rečem, da je tekma že končana, ostane samo še maraton, ki ga sedaj dokončam brez skrbi, saj je glavnina že za mano. Zato je tudi meni tekaški del Ironmana bistveno lažji od samostojnega maratona.
Kako se lotite priprave, ko veste, da gre za tako dolgo in kompleksno tekmo – usklajevanje plavanja, kolesarjenja in teka?
Treniranje za Ironmana ni enostavno, saj moraš usklajevati tri različne športe, kar hitro nanese tudi čez 10 ur treninga na teden, pri tem pa moraš še paziti, da se ne prekuriš. Pri tem mi pomaga sodelovanje s trenerjem, ki mi prilagodi treninge in poskrbi za ustrezno razporeditev intenzivnosti znotraj tedna. Moji tedni imajo potem podobno strukturo, in sicer trikrat plavanje, običajno pred službo, trikrat kolo in trikrat tek. Dan za regeneracijo je tako kar dan, ko imam samo plavanje. Zaradi velike količine treninga in obremenitev moraš biti tudi pozoren, da se dovolj prehranjuješ, saj sicer hitro tvegaš razpad sistema. Ko treniraš za Ironmana, ne moreš preveč jesti (smeh).
Kaj vam da Ironman, česar vam maraton ne – in obratno?
Maraton in Ironman te naučita vztrajnosti in potrpežljivosti. Samostojni maraton se teče hitreje kot maraton na Ironmanu, zato je tudi bolj zahteven, saj daješ vse od sebe. Redko se zgodi, da v teh 42 kilometrih ne naletiš na krizo, ki jo je potrebno premagati, in to ti da največji občutek zmage. Da nisi odnehal, ko je bilo hudo. Na Ironmanu je pa to drugače, saj gre za celodnevno preizkušnjo. Bolj kot vztrajnosti te nauči potrpežljivosti, saj ne smeš hiteti in se preveč prepustiti toku. Stalno moraš misliti na prehrano, hidracijo, počutje, da lahko dan izpelješ do konca tako, kot si si ga zadal. Kriza, ki te doleti na Ironmanu, izhaja iz fizične utrujenosti in je neprimerljiva z maratonsko krizo. Ko zaključiš z dogodkom, imaš tako občutek osebne zmage nad dnem, pa tudi poplačano trdo delo in odrekanje, ki je pripeljalo do zaključenega Ironmana. Kljub temu da gre za dva vzdržljivostna dogodka, so tako lekcije, ki te jih naučita, drugačne in to ju tudi dela posebna.
