Vreme je letos sodelovalo. Ni bilo poletno toplo, a je bilo suho in popoldne tudi sončno. Idealno za najtežji šprint na 400 metrov na svetu. Kar 1047 tekmovalcev iz 22 držav se je prijavilo na tekmovanje, le nekaj manj pa jih je tudi stalo ne štartnih črtah. Da je sobota resnično dober dan za tek se je pokazalo že v kvalifikacijah, kjer so padali osebni rekordi. Prepričanje, da je na tej tekmi doseči vrh skoraj nadčloveško naporno, danes sploh ni dobilo stoodstotne podpore, zato ne gre zameriti niti uradnemu govorcu, ki je za zmagovalko na vrhu finalnega teka ocenil, da izgleda utrujena. “Čudno, a ne,” je izjavo komentiral gledalec, pa ga je kolega hitro popravil: “Saj so tako dobri, da eni res niso več čisto uničeni v cilju.”
Barbara je bila seveda upravičeno utrujena. Ni namreč za veliko zgrešila ženskega rekorda, ki ga od leta 2016 drži Italijanka Valentini Belotti (6:20). Že v kvalifikacijah je bila odlična, v finalu pa je dosegla čas 6 minut in 28 sekund. Druga pri dekletih je bila prav tako Slovenka Ana Čufer (6:54), tretja pa Avstrijka Marlies Penker (7:05).
Dekleta so poskrbela za še en “prvič” kar na podelitvi nagrad, ko so vse tri na stopničke prišle s svojimi pasjimi spremljevalci.
Pri fantih so bile v kategoriji posameznikov stopničke prvič, odkar se v Planici teče po letalnici, rezervirane le za Slovence. No, pravzaprav niso bile rezervirane, saj so se morali za njih pošteno namučiti, a prvi tuji tekmovalec je bil vendarle šele na osmem mestu (Davide Vuerich iz Italije). Luka Kovačič (4:59), Nejc Kuhar (5:12) in Luka Mihelič (5:17) so imeli konkurente ves čas blizu za petami. Andrej Koželj je za tretjim mestom namreč zaostal le 3 sekunde, na petem mestu pa je bil legendarni borec s tekem Red Bull 400, Matjaž Mikloša, le 2 sekundi za četrtim.
Kot vedno v Planici do sedaj, so tekmovale tudi štafete, v moški, mešani in poklicni (uniformirani) kategoriji. Slednje so bile do lani le gasilske, v formatu 8x50 metrov, letos pa so kategorijo razširili na vse uniforme, z ekipami štirih, torej 4x100 metrov. Pri moških ekipah je bila najboljša ekipa Kasice, pri mešanih Laufarji, pri poklicnih pa prostovoljni gasilci iz Zagradca.
Na tekmovanju kot je Red Bull 400 so seveda zmagovalci vsi, ki pritečejo do vrha in pri tem premagajo legendarnih 400 metrov v dolžino in 202 metra v višino. Vsako leto več jih je in vsako leto bolje so pripravljeni. Vračajo se tako tisti, ki stojijo na stopničkah, kot tisti, ki na tekmi tekmujejo le s seboj. Ena takšnih je tudi Urška Ahac, ki se danes ni uspela uvrstiti v finale, a je bila z nastopom zadovoljna: “Vsakdo ima svoje razloge. Jaz se vračam in se še bom, ker le tu že po nekaj sekundah teka doživiš tisto, do česar na običajnem teku ne moreš ali pa traja zelo dolgo, da do tega prideš – spoznavanje svojih meja.”
Barbara Trunkelj, zmagovalka: “Letos sem v teku uživala bolj kot lani, ko sem tu tekmovala prvič. Vreme je bilo ravno pravo, tudi temperature. Sicer sama največ tečem po terenu in gorsko, torej dolge teke, a sem pred to tekmo šla letalnico preizkusiti in v svoj trening umestila tudi nekaj intervalnih vadb. S tem sem se malo bolje pripravila na intenzivni napor v Planici. Najtežje mi je bilo danes proti koncu, so mi pa pomagali navijači, ki so me vzpodbujali. Naslednje leto se vrnem in grem seveda spet na zmago.”
Luka Kovačič, zmagovalec: “Verjetno se niti še ne zavedam, kaj mi je uspelo danes, zmagati na najtežji Red Bull 400 preizkušnji nas svetu in še z rekordom. Zjutraj so padale stave, ali bo šlo pod 5 minut ali ne. No, šlo je za las, ampak pokazal sem, da se da. Sem seveda super zadovoljen. Mislim, da je kakšna sekunda za izboljšanje še mogoča, ampak ne bi nič napovedoval. Pustimo se presenetiti.“
