Dnevnik z Eura: Podnevi točaj, zvečer sin zvezde

Najbolj običajna pot, najbolj običajno vprašanje, če moraš na potrebo v času nogometne tekme, ne ravno običajen odgovor (Belgija je namreč v času lulanja zadela dvakrat in proti Madžarski povedla s 3:0), predvsem pa vse prej kot običajen mladenič. A ne zato, ker je šlo za istega fanta, ki nama je ob prihodu v taisti bar natočil pijačo ter je vmes pač očitno zaključil svojo izmeno. Bil je neobičajen ter neobičajen po vseh drugih kriterijih, in sicer tako zelo, da sem se ob takojšnjem zlaganju tehle vrstic v svoji z zlaganjem obsedeni glavi vprašal, koliko bo takšnih, ki mi sploh ne bodo verjeli.

Veste, priznati vam moram, da mi je celo lastni brat nekoč dejal, da je ob nekaj mojih dnevnikih in podobnih zgodbicah podvomil o njihovi pristnosti ter zelo resno pomislil, da je šlo v najboljšem primeru za izrazito novinarsko/potopisno predavanje. Dokler se najini življenjsko-poklicni usodi nista prepletli do te mere in sva na kar nekaj službenih potovanj odšla skupaj, je na to temo imel pomisleke. Potem pa je spoznal, da gre za nekakšno avro okoli ne ravno izstopajočega človeka, ki se brez posebne vsiljivosti nekako uspe znajti v najbolj neverjetnih položajih. Prisežem, tudi ko se jim želim izogniti in ob gneči v ostalih barih nekoliko naveličan vsesplošnega vpitja sedim v enem najbolj skritih, najbolj tihih, se pri meni vstavi nekdo, ki ga sam ne bi ogovoril v milijonu let. In začne pogovor, za katerega je tudi moj sopotnik priznal, da bi ga imel za napol izmišljenega, če mu ne bi prisostvoval z lastnimi ušesi, z lastnimi očmi, in ker naju je tisti večer čakala še dolga pot, tudi z maksimalno prisebnostjo.

"Sta bila na tekmi v Lillu?" je vprašal, kot sva izvedela pozneje, 16-letnik, ki ga dodatna belgijska zadetka nista posebej ganila in ga je precej bolj zanimalo, kaj očitno tuja gospoda (skoraj) srednjih let z akreditacijama okoli vratu počneta v Arrasu. Gre za prečudovito mesto, ki je na tej strani že nastopalo in ki je postala naša najljubša postojanka, kadar bi z vožnjo do domačega Amiensa zamudili kak del večerne tekme.

Povedala sva mu vse okrog najine službe in okrog že skoraj tradicionalnih tamkajšnjih postankov, nad vsem skupaj se je navdušil, nato pa je pripovedovati začel on in s slabo, a neustavljivo angleščino povedal ogromno o tekmah, ki jih je na tem evropskem prvenstvu videl on, o zvezdnikih, ki jih je pri tem spoznal, in o podobnih izkušnjah, ki jih ima v času klubske sezone v Parizu. Vedno znova na tribuni za pomembneže, ki je tako nazorno označena s slovito kratico VIP in ki za odraščajočega otroka ni ravno pogosta.

Z naštevanjem zavidanja vrednih doživetij, ob katerih pa je vendarle deloval simpatično in relativno ponižno, je seveda vzbudil najino zanimanje. In še bolj s podatkom, da mu je vse to dano, ker je sin znanega francoskega nogometaša portugalskih korenin. Kako znanega? Dovolj, da je zaigral za francosko reprezentanco in pustil globok pečat pri nekaj francoskih prvoligaših. Verjemite mi in verjemite nama, uganila sva njegovo ime. Oba sva se v poznih devetdesetih navduševala nad fenomenom vaškega Lensa na vrhu francoskega klubskega nogometa, oba sva si temu primerno tukaj kupila rumeno-rdeče spominke in oba se dobro spominjava Daniela Moreire.

Leta 1998 je k Lensu prišel kot velika okrepitev tedanjih državnih prvakov, osvojil pokal, v šestih letih odigral več kot 200 tekem in v tem času tudi zbral tri nastope za galske peteline. Kariero je končal leta 2010, zdaj pa je, da, z nama za mizo sedel njegov sin. Navdušen nad tem, da poznava njegovega očeta, midva pa navdušena nad tem, da je njegov oče on. Bili smo kot trije otroci, še najbolj v trenutku, ko je francosko govoreči, a za Portugalsko navijajoči Corentin prišel na idejo, da bi poklicali očeta. Iz Arrasa, kjer se je kot legenda Lensa nastanil s sinom, v Toulouse, kjer je bil na taisti tekmi Belgija – Madžarska kot predstavnik podjetja, za katerega dela.

Ob tem možakar, ki je v lokalnem okolju še vedno velika zvezda, od konca kariere tudi pomaga svojemu nekdanjemu klubu s strokovnimi nasveti in vodi lokalni golf klub. Nad klicem je bil navdušen in je z velikim spoštovanjem lepo pozdravil tudi vas, odrasle, mi trije pa smo nato še kar nekaj časa še bolj otročje čebljali in tekmovali. Kdo je srečal več znanih nogometašev, kdo jedel v družbi večjih zvezd, kdo se odpravlja na še kakšno tekmo in kdo bo bolj pravilno (pri čemer si je mali Francoz želel finala Španija –Portugalska in zmage svojih korenin) napovedal razplet Eura.