Kako je prišlo do odločitve, da boste kariero nadaljevali v Ukrajini?
Agent mi je predstavil to možnost, saj ga je klical hrvaški trener Mladen Bartulović, ki v Ukrajini živi že od leta 2006. To je bil prvi stik, on je bil tudi prevajalec v pogovorih med mano, agentom in direktorjem kluba. Zatem so kontaktirali Muro in stvari so se hitro razrešile.
Ste čutili, da je bil po dokazovanju pri Bravu in Muri v prvi ligi čas za korak naprej, v tujino?
Ja, moj cilj, moja velika želja je bila, da grem v tujino, saj je v Sloveniji stanje, kakršno pač je.
Vseeno pa verjetno zaradi trenutne situacije odločitev za odhod v Ukrajino ni bila najlažja? Ste imeli kakšne dvome ali pomisleke?
Glede vojne in situacije tam? Ne, niti malo. To je bila res zadnja stvar, na katero sem pomislil. Če pogledamo geografsko, se ta odvija 500 kilometrov stran od Kijiva, torej kot če bi igral nogomet v Ljubljani, vojna pa bi bila v Münchnu. Bi ljudje v tem primeru še igrali nogomet v Ljubljani? Če bi vojna resno eskalirala, imamo dovolj časa, da se umaknemo na varno. To zame res ni bil faktor pri odločitvi, o tem nisem razmišljal.
Kako pa so odločitev sprejeli vaši bližnji, jih je skrbelo za vas?
Ni jih skrbelo. Edina nerodna stvar pri vsem skupaj je pot do tja, saj se ne da leteti v Kijiv, tako potrebujem cel dan, da grem domov, saj moram z vlakom ali avtobusom.
Kaj vas je prepričalo, da se preselite v Ukrajino?
Predvsem boljša liga v primerjavi s slovensko.
Kakšno je življenje v Ukrajini, kako ste se prilagodili nanj, ste imeli pri tem kakšne težave?
Ni bilo najlažje s komunikacijo, ker večina ljudi tu ne govori angleško – to me je presenetilo. Vseeno pa sta mi tu precej pomagala trener Bartulović in soigralec Petar Mičin, saj govorita tekoče ukrajinsko in rusko. Razen tega s prilagoditvijo nisem imel nobenih težav.
Kako pa bi življenje tam primerjali s tem v Sloveniji, se pozna vpliv vojne?
Razlika je predvsem v tem, da je tu precej več revnih ljudi. To je bil moj prvi vtis, ki pa ga potrjujejo tudi statistike. Poleg tega je tako; če bi običajnega človeka postavil v center Kijiva, ta ne bi mogel vedeti, da je država v vojni. V soboto popoldne bodo lokali in trgovine polni, življenje je normalno, vseeno pa ga ne morem primerjati z Ljubljano, ki je le Ljubljana.
Še zdaj je Kijiv tudi tarča ruskih napadov, ali vas je bilo na kakšni točki strah za varnost?
Velika večina napadov je izpeljanih ponoči, ko spimo, tako da jih niti ne slišimo. Redko se podnevi zgodi, da slišimo sirene. Tako ali tako pa je njihov zvok za nas postal nekaj običajnega, na to se navadiš. Statistično gledano smo precej varni, od 50 ruskih raket jih razstrelijo 48, območje, na katerega padeta tisti dve, pa je res veliko. Zato res ne živim v strahu.
