Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili kariero nadaljevati na Poljskem?
Moj status v Mariboru ni bil več tak, kot bi si želel. Nisem dobil želene minutaže, zato sem se odločil za to potezo in moram povedati, da mi za zdaj sploh ni žal. Moja prva izkušnja v tujini se trenutno razpleta res dobro in to bi si lahko želel samo v sanjah.
Ste imeli takrat še kaj ponudb?
Imel sem nekaj ponudb, vendar se mi je zdela ta najboljša. Tudi klub je k meni pristopil tako, da se ni bilo težko odločiti; zdaj vidim, da sem zadel v polno.
Pred tem ste bili pet let član Maribora; kako gledate na to obdobje?
Kot povsod so bile tudi tu dobre in slabe stvari, toda v Mariboru je bilo veliko več dobrih. Igrali smo ligo Europa, dvakrat ligo prvakov, bili prvaki, pokalni prvaki, tako da se je res nabralo lovorik. Teh pet let je bilo čudovitih in ne bi jih zamenjal za nič na svetu.
V prvi ligi ste debitirali pri 19 letih, v tujino ste odšli pri 26. Vam je kaj žal, da niste šli že prej, je bilo kaj možnosti za to?
Mislim, da je v redu, da sem se v Sloveniji igralsko razvil. Z leti tudi drugače sprejmeš tujino in mislim, da mi je zaradi tega lažje. Kot sem rekel, petih let v Mariboru ne bi zamenjal in zato mi ni nič žal. Vesel sem, da sem priložnost za odhod v tujino dobil malo pozneje, saj sem tako odšel kot zrel človek, močnejši v glavi; zdaj me praktično nobena stvar ne more spodnesti. Mislim, da je do tega prišlo ob pravem času.
Ste imeli pred odhodom na Poljsko kaj pomislekov?
Seveda sem jih imel, to je bilo zame nekaj novega. Vse je prišlo na hitro, psihično še nisem bil povsem pripravljen za odhod v tujino, a sem vedel, da moram iti. Nisem bil zadovoljen z minutažo in s tem sem se preprosto sprijaznil. Usedel sem se v avto, šel na pot in tako se je začela moja pustolovščina v tujini.
Redno igrate, mesto v prvi postavi ste si izborili dokaj hitro.
V klubu so mi dali nekaj časa, da se prilagodim. Maksimalno sem ga izkoristil in zdaj igram redno. Sredi sezone smo zamenjali trenerja in vse se je izšlo; gre za odličnega strokovnjaka, ki mi zaupa in je veliko pripomogel k temu, da sem na tej ravni.
Kakšen nogomet se igra v poljski ligi, če ga primerjate s slovensko prvo?
V ospredju je telesna moč, tako da so priprave zelo naporne. Treba se je dobro pripraviti, da lahko zdržiš njihov tempo. Prihaja veliko tujih trenerjev, ki se bolj posvečajo taktiki, kar se vidi v igri določenih ekip.
Kakšen klub je Zaglebie Lubin? Pohvali se lahko z dvema naslovoma prvaka (1991, 2007) in tremi pokalnimi (1985, 1989, 2015).
Odlično je organiziran, to ni pretiravanje, imamo najboljši trening center na Poljskem; pet igrišč z naravno travo in dve z umetno. Ustroj kluba je res dober, zelo dobro je organiziran. Ne zgolj po finančni plati, temveč na splošno in zagotovo spada v zgornjo polovico poljske prve lige.
Koliko ljudi imate v povprečju na tekmah?
Na začetku prvenstva okoli osem, devet tisoč, na obisk pa je vplival niz slabih rezultatov in gledalci so izgubili zaupanje v nas, tako da si ga je bilo težko povrniti. Rekord je okoli 11 tisoč, največkrat pa jih je bilo med tri in pet tisoč.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Na začetku me niso, po pol sezone, ko smo začeli dobro igrati, pa se že vsak obrne. (smeh) To sem malo pogrešal; v Mariboru me je res vsak poznal, tu pa je bilo na to očitno treba počakati pol leta.
S Poljaki igramo v kvalifikacijah za Euro; kako gledajo na slovenski nogomet?
Kar malo zviška. Slovenske lige nihče od njih ne pozna in dvomim, da so kdaj videli kakšno tekmo naše lige.
Vseeno pa na Poljskem igra veliko Slovencev.
Kar precej nas je. Očitno nekateri agenti in trenerji gledajo našo ligo, soigralci pa zagotovo ne.
Kako ste se navadili na življenje na Poljskem, se kaj razlikuje od tega v Sloveniji?
Ne čutim razlike; hrana je podobna, cene v trgovinah pa celo precej nižje. Počutim se kot doma, tu imam ženo, drugega pa niti ne potrebujem. (smeh)
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?
Na začetku jih je bilo nekaj, a sem hitro ugotovil, da bom ta jezik osvojil, in zdaj že veliko govorim po poljsko. Intervjujev sicer še ne dajem, a do konca sezone bom obvladal tudi to. Angleško razumejo, vendar se v angleščini nočejo pogovarjati. Na začetku me je to motilo, a če pogledam nazaj, mi je pravzaprav koristilo; prišel sem v njihovo državo in to moram spoštovati, sprejeti – jaz se moram naučiti njihovega jezika, ne oni mojega. Tako si deležen tudi veliko večjega spoštovanja.
Kakšno mesto je Lubin?
Ima okoli 80 tisoč prebivalcev in je zelo čisto. Kot so mi povedali, se je začelo razvijati pred kratkim. Veliko se gradi, obnavljajo se ceste, železnica in lepo je gledati, kako mesto napreduje. Ena najpomembnejših tukajšnjih stvari pa je rudnik, saj je v njem zaposlena skoraj polovica mesta. Podjetje, ki ga ima v lasti, financira naš klub.
Včasih je prevladoval stereotip, da Poljska caplja za nami, da je nerazvita.
Podobno sem mislil tudi sam, vendar jo med gostovanji po državi spoznavam in moram reči, da to ne drži.
V katerem delu mesta živite?
Na obrobju, ker ne maram gneče, zato mi življenje v središču ne bi ustrezalo; raje imam življenje na samem. Tu imam mir, lahko grem v park, kjer tečem, in podobno.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Imam stanovanje v bloku.
Ste si stanovanje našli sami ali vam ga je našel klub?
Klub mi je na izbiro ponudil pet, šest stanovanj in med temi sem ga izbral.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je res lepo, veliko 70 kvadratnih metrov, najemnina skupaj s stroški pa znaša 500 evrov.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, to mogoče malo pogrešam, a to je še najmanj od vsega, kar se lahko zgodi.
Kaj se dogaja na cestah?
V Sloveniji je dogajanje na cestah veliko bolj urejeno, tu pa včasih pride do kar velikega kaosa, saj vsak vozi malo po svoje, a se tudi na to navadiš in si pač previdnejši.
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko?
Mislim, da sem jih doslej videl samo trikrat. Ne vem, ali se ravno 'križamo', da se ne srečamo, saj jih nisem videval, niti jih nisem potreboval. Upam, da bo tako ostalo, in bomo najboljši prijatelji. (smeh)
Kako Poljaki poznajo Slovenijo?
Mislim, da jo spoznajo le, ko se skoznjo peljejo na dopust na Hrvaško.
Ste se na Poljskem morda srečali s kriminalom ali doživeli kakšno neprijetno izkušnjo?
Ne, nič takega nisem zasledil. Mesto je mirno, ponoči se lahko sprehajaš brez težav. Tu se počutim varnega, verjetno se več dogaja v velikih mestih.
Kakšno je nočno življenje v Lubinu?
Ponoči niti nisem bil veliko zunaj, nisem pa zasledil, da bi se kaj dogajalo. Povedali so mi, da je v mestu diskoteka, vendar mislim, da se ljudje bolj zadržujejo doma.
Kako vam je všeč poljska kuhinja?
Poljska kuhinja je dobra, v karanteni z veseljem jem njihov hrano, saj je okusna in glede tega ni bilo nobenih težav. Drugače pa doma kuha žena, kar je najboljše.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne spomnim se, da bi našel kaj slovenskega. Večinoma imajo svoje proizvode, zato so tudi cene nižje. Če vprašate mene, bi moralo biti tako vsepovsod, da bi v glavnem prodajali svojo robo.
Ali gledate poljsko televizijo?
Razen nogometnih tekem njihove televizije niti ne gledam, ker me moti, da imajo vse sinhronizirano. Imam slovenske programe in tudi zaradi tega se počutim kot doma.
Kako bi opisali Poljake?
Kot sem omenil prej, so samosvoji, vsekakor pa so nepopustljivi. Kolikor vidim po mestu, zelo radi kaj spijejo. (smeh) Videti je, da imajo zelo radi pivo, ampak tako to je. Z njimi nimam nobene slabe izkušnje in upam, da bo tako ostalo. Izpostavil bi še, da so zelo verni; tako tudi pred vsako tekmo v klub pride župnik.
Kakšne so pa Poljakinje?
Ko se uredijo, so res zelo lepe ženske. Podobno je tudi s Slovenkami, ampak Poljska je večja država, zato jih je tudi več.
Kaj vas je na Poljskem najbolj navdušilo?
Glede nogometa je name največji vtis naredila medijska pokritost lige. Navdušen sem, na tekmi je ogromno kamer, povsod te spremljajo, kar me je res presenetilo. Verjetno so to 'vzeli' od Nemcev.
Je kaj takega, kar vas tam moti?
Ne, nič takega ni, da bi me res motilo.
Ali imajo Poljaki mogoče kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Čudno je, da najprej pojedo glavno jed, potem sledi juha. Na začetku so se mi zaradi tega smejali; najprej nisem vedel, zakaj, pa so mi razložili, vendar še naprej delam tako, kot sem navajen. (smeh)
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Poljskem.
Ko sem prišel, sem ob krstu zapel V dolini tihi. Tako ali tako niso ničesar razumeli, zato je bilo vseeno, kaj pojem. (smeh)
Stari ste 27 let, kakšne načrte imate za prihodnost?
Najpomembnejše je, da sem zdrav. Samemu sebi sem že večkrat dokazal, da zmorem in da lahko še napredujem, tako da k temu stremim vsak dan. Najpomembnejše je zdravje, vse drugo pa bo že prišlo.
Ste član reprezentance, vrnili ste se z novim selektorjem Matjažem Kekom.
Zelo sem vesel, da je prepoznal moje trenutne rezultate, poleg tega mi je v Izraelu dal priložnost za igro in moram reči, da sem bil kar presenečen. Tega nisem pričakoval, čeprav sem si močno želel. Upam, da bom tudi v prihodnje dobil kakšne minute, saj je to dobro zame in to bom poskušal čim bolje izkoristiti.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Poljskem?
Za zdaj je cilj, da bi po karieri živel v Prekmurju. Mislim, da bo pri tem kar ostalo; težko bi se zgodilo kaj takega, da ne bi živel tam.
