aljaz kate Odkrito.si

Slovenec, ki navdušuje tudi Kate in Williama

usodna ženska Svet24.si

Patološka odvisnost od "norega odnosa"

Zlata ženska Petisvet.si

Samo za ženske: to se zgodi, ko ...

požar v mežici Svet24.si

FOTO: Ljudje so se ponoči večinoma znašli sami,...

kate Svet24.si

FOTO: Princa Charles sta zasenčili obe snahi

Ariana Grande Najstnica.si

Ariana Grande šokirala s to spremembo

sasa lendero 2 Njena.si

Saša Lendero šokirala kot črnolaska!

Iztok Lukner
Iztok Lukner
0 30.06.2016 10:01:16

Biljana Todorović: Med ljudmi so vladali panika, psihoza, strah

Gilles Durand
Čeprav je na namiznoteniškem državnem prvenstvu nazadnje nastopila leta 2008, je Biljana Todorović rekorderka po številu osvojenih naslovov na tem tekmovanju. V svoji zbirki jih ima kar 20: šest med posameznicami, osem med ženskimi in šest med mešanimi dvojicami.

Za največji uspeh šteje bronasto odličje, ki ga je leta 2005 skoraj senzacionalno z reprezentanco osvojila na evropskem prvenstvu v danskem Aarhusu.

Priljubljena Biba je danes stara 38 let, zadnjih osem let je zaposlena, vendar je kljub temu še vedno zelo dejavna v namiznem tenisu. Vse od leta 1998 igra v tujini, po nemški in hrvaški izkušnji je bila zadnjih 10 let članica petih francoskih klubov.

todorovic
vszi

BILJANA TODOROVIĆ
rojena: 15. novembra 1977
država: Francija (Strasbourg)
šport: namizni tenis
klub: S. U. S. TT

V zadnji sezoni je branila barve francoskega drugoligaška S. U. S. TT, ki domuje v Schiltigheimu, predmestju Strasbourga. Čeprav je bil pred začetkom tekmovanja cilj obstanek v ligi, je z njim celo nastopila v dodatnih kvalifikacijah za napredovanje med elito. 


Zakaj ste se pred 10 leti odločili kariero nadaljevati v Franciji?
Takrat sem bila v Zagrebu, potem pa je moja najboljša prijateljica Martina Safran odšla v Francijo, kamor so povabili še mene. Mislim, da je bila ona tam že leto pred mano. V Franciji sem zamenjala pet klubov, za Marmande, Mondeville, Quimper in Elancourt sem igrala v prvi ligi, letos pa sem članica drugoligaša S. U. S. TT. Moja soigralka je še ena Slovenka, Alex Galič, ki me je prosila, naj se ji pridružim v tem klubu.

Ste imeli pred začetkom sezone še kakšno drugo ponudbo?
V prejšnji sezoni smo z Elancourtom osvojile peto mesto v prvi ligi, toda klub se je znašel v denarnih težavah. Imela sem ponudbo še enega drugoligaša, vendar sem raje odšla k Alex v S. U. S. TT.

Kakšna je razlika v kakovosti ženskega namiznega tenisa med Francijo in Slovenijo?
Tega se sploh ne da primerjati, francoska tretja liga, ki se deli na dva dela, je močnejša od slovenske prve. Je pa treba vedeti, da je Francija v zadnjih osmih letih najmočnejša liga v Evropi. V njej igra veliko Kitajk, za katere vemo, kako kakovostne so.

V tujini ste igrali v Nemčiji, na Hrvaškem in v Franciji, kje se najbolje počutite?
Še najslabše sem se počutila v Nemčiji, ker so Nemci tako hladen narod. So zelo delavni, vse poteka strogo po predvidenem načrtu. Hrvaška je premalo profesionalna, ampak sem imela zelo dober trening, ker so bile tam Boroš, Paović, Bakula, liga pa ni bila močna. V Franciji je življenje boljše, ljudje so bolj topli, družabni, zato je nam nekako bližja. Manj je reda in discipline kot v Nemčiji, klube po navadi vodijo amaterji, entuziasti, na kar pa se je treba navaditi.

Kakšen klub je S. U. S. TT, so vse igralke profesionalke, se da živeti samo od namiznega tenisa?
Klub vodijo amaterji, vsi v njem delajo ljubiteljsko. Vse igralke smo profesionalke in lahko tudi živimo od namiznega tenisa. V Franciji dekleta, ki so na svetovni jakostni lestvici uvrščena med 150, dobijo tudi okoli 1500 evrov mesečnega dohodka. Pri njih je tako, da športne klube lahko financira občina, in če si prvoligaš, lahko od nje dobiš kar lepo vsoto denarja. Sicer to ne velja za vse občine. V Parizu oziroma Versaillesu, kjer sem bila lani, težko kaj dobiš, ker je veliko športov in klubov. V manjših mestih pa je za to več možnosti, denimo Quimper je od občine dobil 280 tisočakov.

Kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in svojimi igrami?
Z igrami malo manj, ker je za mano malo slabša sezona. Druga liga je na nekoliko drugačni ravni kot prva, v kateri sem igrala v preteklih letih, obstaja razlika v kakovosti. Lani sem bila poškodovana, tako da pol leta nisem igrala, kar se pozna, saj nisem bila v pravem tekmovalnem ritmu. To je minus, kljub izkušnjam potrebuješ določeno število tekem, da ujameš želeni ritem. Letos sem se tudi dogovorila, da bom odigrala samo polovico tekem, ne vseh.

V Franciji je nogomet šport številka ena, kje je ženski namizni tenis?
Moški je še nekako priljubljen, ženski ne toliko. Na naših tekmah se je zbralo tudi do 300 gledalcev, čeprav smo drugoligašice. V prejšnjih klubih, kjer sem bila, jih je bilo tudi do 650. Pri fantih jih je še več. Obstaja pa ena težava, liga se igra ob torkih ob pol osmih ali osmih zvečer, ko je na sporedu nogometna liga prvakov, in to seveda močno vpliva na obisk, ljudje raje spremljajo nogomet (smeh).

S klubom imate zelo zanimiv dogovor, da živite v Sloveniji in se tja vozite samo na tekme?
Pri meni je tako, da ne morem živeti v Franciji, ker imam službo, klub s tem ni imel težav in je ta pogoj sprejel. Včasih celo prestavimo tekme na soboto, ker je meni to lažje.

Deset let igrate v Franciji, koliko ste v tem času živeli v Franciji?
Da bi prav živela v Franciji, nisem. Ostajala sem med tekmami po 10 dni, dva tedna. Odvisno je bilo od tega, kako so si sledile tekme. Če je bilo med njimi tri tedne ali mesec dni časa, je bilo nesmiselno ostati. Včasih se je zgodilo, da sem v torek zjutraj prišla na tekmo in se v sredo že vrnila domov. Je pa to toliko težje, ker je treba ves čas potovati. Podobno delajo ostala dekleta. Pri fantih je bolj v navadi, da živijo pri njih, klubi to zahtevajo.

Nenehna potovanja so kar naporna in draga.
Res je. Letalske vozovnice plačuje klub. Ker iz Slovenije nimamo možnosti nizkocenovnega leta v Strasbourg, so vozovnice drage. Nekatere ekipe zato niso pripravljene vzeti slovenskega igralca, čeprav bi si po kakovosti zaslužil mesto v ekipi. Raje vzamejo Romune, Nemce, Madžare, Bolgare, ker je iz teh držav več možnosti nizkocenovnih letov.

Kako pa je videti pot do Strasbourga?
Iz Ljubljane torej ni direktnega leta v Strasbourg, tako da grem tja velikokrat iz Zagreba. Ali pa grem iz Zagreba v Frankfurt in od tam sem v dveh urah v Strasbourgu. Včasih grem iz Ljubljane v Pariz in od tam naprej. Lahko grem tudi prek Bruslja.

Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
V Strasbourgu večinoma govorijo nemško, ker je mesto blizu francosko-nemške meje, tako da sem lahko obnovila znanje tega jezika. Tudi v klubu vsi govorijo nemško, angleščina pa je manjši problem. Francozi se niti ne trudijo, da bi jo govorili, niti je ne znajo. Ko prideš, te vprašajo, ali znaš francosko, in ko rečeš ne, odvrnejo, potem pa nič (smeh). Zdi se, kot da jim je izpod časti, da bi se učili druge jezike.

Kakšno mesto je Strasbourg?
Ko sem ga prvič videla, sem se počutila, kot da bi bila v Ljubljani. Skozi mesto teče reka, prek katere je veliko mostov. Močno me spominja na Ljubljano, tako da mi je zelo všeč. Poleg tega ima mesto pomembno vlogo v Evropski uniji, zato v klubu pravijo, da imajo precej težav s sponzorji, saj gre denar za ostale stvari.

Kakšno je bilo življenje ob terorističnih napadih v Franciji?
Napadi so bili s petka na soboto, jaz pa sem iz Zagreba v Pariz priletela v soboto ob osmih zjutraj, ker bi morali imeti tekmo v Saint Denisu. Takrat je bilo vse zaprto, tako da nisem mogla z letališča. Z veliko težavami sem si uspela priboriti vozovnico, da sem se lahko vrnila. Tam je bila prava norišnica, nisem vedela, kam se obrniti. Vprašali so me, ali sem normalna, da sem prišla, toda meni so rekli, da tekma bo, in kot profesionalec se odzoveš, greš na pot. Seveda je dvoboj zaradi vsega dogajanja potem odpadel. Med ljudmi so vladali panika, psihoza, strah. Na letališču je bila popolna zmeda, recimo policisti so me takoj vprašali, zakaj stojim tam, kaj gledam, zelo neprijetno je bilo.

Se v Franciji pozna begunska kriza?
Ne, tega nisem opazila.

Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
V Strasbourgu me prepoznajo. V Parizu me ne bi, ker je vendarle prevelik, če igraš v manjših krajih, pa te zagotovo prepoznajo.

Kako Francozi poznajo Slovenijo?
Sploh je ne poznajo. Leta 2007 mi je gospa, ki je bila zaposlena na letališču, rekla, da Slovenija sploh ni v EU, čeprav smo bili v njej že tri leta. Tudi tu pri nas ne vedo nič, lahko pa rečem, da kdorkoli je bil v Sloveniji, je ne more prehvaliti (smeh). Pravijo, da je majhna, a zelo lepa.

Ste se v Franciji morda srečali s kriminalom?
Že kmalu po prihodu v Francijo so me okradli na vlaku, kjer so mi – medtem ko sem šla na stranišče – ukradli računalnik in dokumente. Okradel me je človek, ki je sedel poleg mene, a je šlo za verigo recimo 15 ljudi, ki so takrat na tistem vlaku ukradli 21 prenosnih računalnikov in še kopico drugih stvari. Vedela sem, kako je bil tat videti, zato sem na policiji preživela štiri ure, ker so delali fotorobota. Zanimivo je, da sem bila tam s kitajsko uslužbenko, saj je bila edina, ki je govorila angleško (smeh).

Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Zdaj se kar pozna, pred dvema letoma se mogoče še ni. Kar zadeva šport, ljudje na občini, ki financirajo klub, pravijo, da je precej manj denarja, kot ga je bilo prej. Da bi se ljudje pritoževali, da nimajo denarja, tega ni, pravijo pa, da so razmere za življenje slabše, kot so bile, da so cene višje in si lahko manj privoščijo.

238-28-29-todorovic (OBREZ) gd
Gilles Durand

Kakšno je nočno življenje v Strasbourgu?
Konec tedna je v redu, med tednom pa ni nič posebnega. Podobno je tudi med tednom v Parizu, kjer se lokali zaprejo ob dveh, treh zjutraj.

Francozi so znani po odlični kuhinji, ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?

Francoska hrana mi je na splošno zelo dobra, najraje pa imam sladice. Tem težko rečeš ne, lahko jih poješ veliko in kar nikoli jih ni zadosti (smeh). Kar zadeva restavracije, lahko povem, da je največji minus v Franciji, da imajo kosilo od 12 do treh, potem pa je do večerje vse zaprto, razen restavracij s hitro prehrano, in na to se je treba navaditi.

Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, nisem.

Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Restavracije so veliko dražje, normalne malice se ne dobi pod 20 evri. Na primer pica, ki je v Franciji tenka kot papir, stane 16 evrov. Kapučino stane med 4,5 in šest evri, pa sploh ni vreden tega denarja. Za njih je kapučino kava s smetano, zato raje naročim kavo z vročim mlekom, kar je še najboljši približek kapučinu (smeh). Kar zadeva cene v trgovinah, so prav tako višje, razen delikatese, jogurti in nekatere druge stvari so cenejši kot pri nas.

Ste spoznali kakšnega Slovenca v Franciji?
V Strasbourgu ne, edini Slovenec, ki sem ga spoznala, je bil stric Valterja Birse, tako se mi je predstavil. Ko sem igrala za Marmande, je prihajal na naše tekme, živi pa v bližini Bordeauxa. Govoril je malo polomljeno slovenščino.

Ali berete francoske časopise?
Preberem kakšne športne novice, napovedi pred tekmo ali poročila po tekmi.

Morda poslušate francosko glasbo?
Niti ne, od francosko govorečih pevk poslušam samo Celine Dion.

Kako bi opisali Francoze?
Lahko so zelo prijazni in te lepo pogostijo, po drugi strani pa so lahko pravi 'cigani'. Zame so umazani, doma hodijo v čevljih, nisem še videla čistega Francoza (smeh). Recimo, ko se h komu usedeš v avto, ga vprašaš, zakaj ga ni posesal, in reče, da ga je, ko ga je kupil. Koliko je pa star? Štiri leta (smeh). To je bilo, ko sem prišla v prvi klub in sem bila oblečena v bele hlače. Sploh nisem vedela, kam bi se usedla, vendar sem se zdaj na to že navadila, čeprav ni prijetno. Vse delajo počasi, pravijo, bo že, nikamor se jim ne mudi. Red in disciplina jima nista močnejša stran. Drugače pa zelo uživajo pri jedi in ob kavici. Če se je pet ur, jim je to super, znajo uživati v hrani in življenju (smeh).

Kakšni so francoski moški?
Bila sem z enim Francozom, lahko rečem, da so v vseh pogledih zelo romantični. Res te imajo za žensko, znajo ti skuhati, te presenetiti, ženska se pri njih počuti kot kraljica. Ko stvari več ne 'štimajo', pa so na koncu pravi kreteni (smeh). Takrat pokvarijo vse, kar so prej naredili dobrega.

Kaj vas je najbolj navdušilo v Franciji?
Francija je zelo lepa, tako da ponuja veliko zanimivih stvari. Pariz je recimo zelo lep, velik, ampak tam ne moreš živeti. V Bretaniji so na primer zelo lepe plaže. Obstajajo stvari, ki te navdušijo. V vsakem klubu so me imeli za svojo, bila sem kot del družine, imeli so me radi, nikoli se nisem počutila kot tujka, kar mi je prav tako všeč. Najbolj mi je všeč prav ta njihova toplina.

Je kaj takega, kar vas tam moti?
Predvsem amaterstvo v namiznem tenisu. Tekmo imamo denimo ob pol osmih in igralci imamo svoj ritem, ki se ga držimo. V dvorano želiš priti ob petih, da se počasi pripraviš. Oni pa pravijo, gremo še na kavo, saj lahko pridemo ob šestih ali pol sedmih. To so stvari, ki potem igralca zmotijo.

Ali imajo mogoče Francozi kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Ne vem, pri njih je nekaj povsem normalnega, da pred spanjem pijejo kavo (smeh).

Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Franciji?
Lahko omenim najbolj tragičen dogodek, prometno nesrečo iz leta 2009, po kateri je takratna soigralka Sandra Paović ostala invalidka. Kljub temu se še vedno ukvarja z namiznim tenisom in srčno upam, da bo letos v Riu osvojila naslov paraolimpijske prvakinje. Drugače pa je bilo veliko zanimivih trenutkov, smeha, solz, vsega je bilo dosti.

Stari ste 38 let, kakšne načrte imate za prihodnost?
Pred začetkom sezone sem premišljevala o tem, da bi končala kariero, a je potem nisem (smeh). Vem, da jo počasi zaključujem, dvakrat sem že rekla, da bom nehala, a se to ni zgodilo, zato se zdaj ne bi rada ponavljala. Zelo rada imam namizni tenis, je moja največja ljubezen, in če zdaj ne bom nič rekla, bom mogoče (smeh) ...

Ste kdaj premišljevali o tem, da bi živeli v Franciji?
Leta 2010 sem imela možnost, da bi živela v Franciji. Takrat so me želeli za trenerko, bilo je praktično že odločeno, da bom ostala v Bretaniji, a se je na koncu vse obrnilo v drugo smer. Ženska, ki je bila glavna v tem centru, je odstopila, tako da je vse padlo v vodo. Po dveh letih se je tudi tisti center zaprl, zdaj pa me ne vleče več v Francijo.

238-29-strasbourg vszi
Strasbourg
vszi

Članki iz rubrike