Še prej je nase opozoril z odličnimi predstavami v Unionu Olimpiji in seveda z znamenitim zabijanjem čez avto. Tudi sicer so različna atraktivna zabijanja postala kar njegov zaščitni znak.
Sedemintridesetletni Kranjčan, ki si je domovanje sicer uredil v Ljubljani, je po pustolovščini v nekaj košarkarsko izjemno razvitih evropskih državah pred dvema letoma sprejel nov izziv.
MARKO MILIĆ
rojen: 7. maj 1977
država: Kuvajt (Kuwait City)
šport: košarka
klub: Al Kuwait
Odpravil se je na Bližnji vzhod, kjer je s svojimi potezami najprej navduševal ljubitelje igre z oranžno žogo v Iranu, nato pa se je odločil preseliti še v Kuvajt, kjer je od lanske sezone član Al Kuwaita.
Kako je sploh prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Kuvajtu?
Najprej sem šel v Iran, v Teheran, kamor me je povabil Memi Bečirović. Takrat sem bil brez kluba, Memi pa mi je povedal, da se tam igra dobra košarka. Seveda sem imel precej pomislekov pred odhodom, ne zaradi košarke, temveč s povsem življenjskega vidika. Za vse pa so krivi stereotipi o teh državah. Človek takoj pomisli, da tam ni varno, da ima vsaka druga družina terorista in podobno. Po prvih štirinajstih dneh v Teheranu me je bilo prav sram, ko sem videl, kako dobri ljudje so Iranci. Negativni stereotipi, ki jih imamo, so povsem zgrešeni. Ljudje so res kulturni, prijazni, dobri po srcu. Rekel sem si, tja grem za deset dni na počitnice, nato pa sem ostal vso sezono. Dosegal sem po 20 točk na tekmo in bil najboljši skakalec lige, tako da so me spoznali tudi v drugih državah Perzijskega zaliva. Tako se je začela moja kuvajtska zgodba.
Kako ste se navadili na življenje v Kuvajtu?
Življenje je precej drugačno od tega, ki ga živimo tukaj. Če bi vedeli, kako dobro živimo, ne bi toliko jokali. Treba bi bilo organizirati kakšne ekskurzije v druge dele sveta, da bi videli, koliko ljudje delajo, v kakšnih pogojih živijo in za kakšne stvari so hvaležni. Po svetu hodim z odprtim srcem in odprte glave. Normalno je, da greš zaslužit in igrat dobro košarko, ampak po drugi strani se v popolnosti razdajaš ekipi, tudi ob terenu. Ko ti ne gre, se moraš truditi po najboljših močeh, tja nisem šel samo po plačo, zato se mi nikoli ni bilo težko vključiti v tamkajšnje življenje. Včasih mi je bilo res težko kam iti, ampak po tem, ko sem se poslavljal od določenega kraja in ljudi, s katerimi sem bil tam, mi je bilo težko. Ta poznanstva in prijateljstva so prav gotovo najbolj zaznamovala mojo kariero.
Po prvih štirinajstih dneh v Teheranu me je bilo prav sram, ko sem videl, kako dobri ljudje so Iranci. Negativni stereotipi, ki jih imamo, so povsem zgrešeni.
Do zdaj ste igrali v ZDA, Turčiji, Španiji, Italiji, Franciji, Iranu in Kuvajtu. Kje ste se najbolje počutili?
Odlično sem se počutil v Italiji, kjer sem se tudi najdlje zadržal. Res velika stvar je bil Madrid. Tam sem bil z Aleksandrom Đorđevićem, ki je bil velika zvezda, bila sva cimra, on me je vpeljal v špansko ligo in glamur Real Madrida. To je bila še večja stvar kot liga NBA. Najbolje pa sem se počutil v Italiji. Italijani živijo za šport, v kombinaciji z dobrim, lagodnim življenjem, dobro hrano, bližino doma, sem se imel tam res lepo. V Italiji sem razen Bologne večinoma živel v provincah, kjer ni takega kaosa, vse je bolj umirjeno.
Ste imeli v Kuvajtu kaj težav s komunikacijo?
Vsi govorijo angleško. Zelo so povezani z ZDA, kamor odhajajo na študij. Američani omogočijo šolnino skoraj vsem Kuvajtčanom. Arabščina je uraden jezik, ampak v državi je več kot 70 odstotkov tujcev, tako da komunikacija v veliki meri poteka v angleščini.
Koliko arabščine že govorite?
Tako kot v vsakem jeziku sem se najprej naučil kletvic. (smeh) Je pa izjemno težak jezik, ni neke logične povezave z ostalimi, nam znanimi in bolj domačimi jeziki.
Nogomet je najbrž tudi v Kuvajtu najbolj priljubljen šport.
Tako je, Kuvajtčani v veliki meri spremljajo nogometne velikane, eni so za Real, drugi za Barcelono. Naš šejk vsako leto pripelje eno od velikih ekip. Lani je pripeljal Real. Naš stadion je v zelo slabem stanju, malo spominja na bežigrajskega. In to je bilo treba pripraviti v treh dneh. Real je zmagal z 2:1 ali 2:0 in Kuvajtčani so bili navdušeni. Nato je šejk svojega sina vprašal, koga bi pa gledali drugo leto, in tako je pred tremi, štirimi meseci v Kuvajtu gostoval Bayern. Nemci niso bili tako »prijazni« in so zmagali z 8:0. Njih gotovo ne bodo več klicali. (smeh)
Kakšno mesto je Kuwait City?
Ves Kuvajt je puščava, vse pa se dogaja le v Kuwait Cityju. Po velikosti je podoben Beogradu, sicer pa gre za hiper moderno mesto, polno visokih stolpnic, avenij, velikih nakupovalnih središč, podobno ameriškim velemestom. Po koncu konflikta pred skoraj tridesetimi leti so mesto postavili praktično iz nič, tako da je v njem malo tradicionalnih stvari. Vse je moderno.
Kuwait City je po velikosti podoben Beogradu, sicer pa gre za hiper moderno mesto, polno visokih stolpnic, avenij, velikih nakupovalnih središč, podobno ameriškim velemestom.
Gre za muslimansko državo, na kakšen način ste to najbolj občutili v vsakodnevnem življenju?
Pri nas je vera bolj osebna stvar, tam je to malo drugače. Nekajkrat na dan se ustavijo zaradi molitve, nič ni bolj pomembno od tega. Ko pride čas molitve, se včasih ustavijo tudi med tekmo. Med polčasom molijo, obe ekipi skupaj.
Vendar pa Kuvajt velja za najbolj prijazno državo do žensk na Bližnjem vzhodu, povsem drugače kot na primer Savdska Arabija.
Žena je družinski zaklad in uživa vse udobje. Ima varuške za otroke, ni ji treba delati, od države dobi dovolj denarja. Je pa vse strogo ločeno. Na primer na zabavi so sami moški, posebej so ženske. Na tekme na primer pridejo samo moški.
V katerem delu mesta živite?
Živim v stanovanju v 12. nadstropju stolpnice v marini. Sonce imamo vse leto, 24 ur na dan imam svojega človeka, zraven sta bazen in fitnes. Dokler te potrebujejo, imaš udobje. (smeh)
Vam ga je priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Te stvari gredo prek kluba.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko približno dvesto kvadratnih metrov. Najemnina je zelo visoka. Tudi sicer na primer za dela, ki so pri nas ovrednotena z 800 evri, v Kuvajtu prejmejo plačo približno 3500 dolarjev. Vendar pa je življenje zelo drago in je ta vsota približno taka, kot bi v Sloveniji dobil tisoč ali 1200 evrov. Hrana je zelo draga. Za primerjavo lahko povem, da je v Iranu ravno nasprotno. Tam lahko v odlični restavraciji ješ na primer škampe za šest, sedem evrov. Kuvajt pa je zelo drag.
Ali sosedi vedo, da ste košarkar?
Ne, kvaliteta življenja za tujce ni na visoki ravni. Pri meni je drugače, treniram dve uri in sem nato ves dan prost. Ostali pa dobro služijo, vendar delajo tudi po 14 ur dnevno, tako da nimajo veliko od življenja in niti ne vedo, kaj se dogaja okoli njih. Veliko se zasluži, a se tudi zelo veliko dela. Dobra stvar za kratek čas.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Malo so me začeli prepoznavati, ampak imajo malo več distance. Pri njih je glavna stvar religija, ostalo je drugotnega pomena, so povsem nevsiljivi.
Imate na voljo klubski avto?
Da.
Kakšni vozniki so Kuvajtčani?
Na cesti vlada organiziran kaos. Na petpasovni cesti te prehitevajo z leve in desne. Če se zaletiš v Kuvajtčana, si ti kriv. Oni so nedotakljivi. (smeh) Vendar če preveč paziš, te ne spustijo v promet. Vedno gledaš tistega pred sabo. Po enem tednu sem dobil avto in sem se moral znajti na cesti. (smeh)
Žena je družinski zaklad in uživa vse udobje.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Ustavili so me, čeprav nisem naredil prekrška. Vendar pri sebi nisem imel dokumentov, kar bi bila lahko težava. Ampak sem bil na srečo oblečen v klubska oblačila, tako da je bilo vse v redu.
Kakšen je vozni park v Kuvajtu?
Vozni park je izjemen, vidiš vse najboljše avtomobile, na drugi strani pa imaš velike reveže.
Je bencin zastonj?
Da, popolnoma. (smeh) Zato pa je voda toliko dražja. Njihova normalna voda je razsoljena morska voda. Uvožena ustekleničena voda stane tudi okoli pet evrov za stekleničko.
Kako Kuvajtčani poznajo Slovenijo?
Ne poznajo, za Evropo še vedo, kje je. (smeh)
Včasih je tam delalo veliko Jugoslovanov.
Povedali so mi, da je tam delalo 200 tisoč Jugoslovanov, ki so gradili ceste. Bili so zelo cenjeni delavci, saj so delali dobro in kvalitetno. Kuvajtčani so jih plačevali, dokler so jih potrebovali. Plačali so jih okoli 2500 dolarjev. Med delom so jih opazovali in mislili, da bodo potem kar sami sposobni narediti enako kakovostne stvari, tako da so potem raje vzeli cenejšo delovno silo, Indijce in Pakistance, ki so jim plačevali po na primer 300 dolarjev. In tudi delo je bilo temu primerno opravljeno.
Ste se v Kuvajtu morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
V Kuvajtu nič, v Teheranu še manj, čeprav tam živi 15 milijonov ljudi. Tam je neverjeten red. S tem je povezana tudi anekdota. Pogovarjali smo se o tem, da ne morejo kar obesiti človeka. Pa so nam rekli, da je ubil vso družino in so ga obesili z razlogom, v poduk ostalim 80 milijonom ljudem. Da se ne sme delati takih stvari, treba je biti dober in pošten. Potem pa so nas oni vprašali, kaj pa tisti Norvežan, ki je ubil 80 ljudi. Spraševali so se, kako je mogoče, da je sploh še živ. To so stvari, ki v človeku sprožijo marsikatera vprašanja. Težko je biti pameten, kaj je bolj prav.
Pogovarjali smo se o tem, da ne morejo kar obesiti človeka. Pa so nam rekli, da je ubil vso družino in so ga obesili z razlogom, v poduk ostalim 80 milijonom ljudem.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Ne, čisto nič. Če v Kuvajt prideš kot tujec, moraš imeti delovni vizum in službo, sicer ne moreš priti v državo. Za domačine pa poskrbi država, ni stroškov elektrike, vode. Sociala je taka, da vsi normalno živijo. Ko se poročiš, je normalno, da ti država da hišo. Ženska ne dela, dobi 2000 dolarjev mesečno. Tujci pa pridejo delat in morajo sami poskrbeti zase. Drugače so tam tudi revni ljudje, saj obstajajo velike razlike med bogataši in reveži.
Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Prehrano sem si uredil sam. Zelo mi je všeč libanonska hrana. Veliko je humusov, solat, namazov, ki jih ješ s kruhom v obliki palačinke. Okusno je, prav nič pikantno, zelo primerno tudi za nas, ki smo sicer navajeni na drugačno hrano. Za glavno jed pa prinesejo meso. Svinjine ni, tako da je veliko piščanca, jagnjetine. To so čisti kosi z grila, narezani. Nad hrano sem bil čisto navdušen.
Ste se kaj zredili?
Sem. Čez leto sem pridobil osem kilogramov, malo zaradi hrane, malo zaradi slabšega treninga in malo zaradi lagodnejšega življenja. (smeh) Šejk je bil kar malo jezen in mi je prek neke agencije uredil, da so se ukvarjali z mojim hujšanjem. Neki Indijec mi je tako zadnja dva meseca vsako jutro prinesel pet obrokov. Vse je bilo sveže pripravljeno, le pogrel sem v mikrovalovni pečici. Takrat sem shujšal devet kilogramov. Tako nisem bil pripravljen niti v svojih najboljših časih. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovine so odprte 24 ur na dan.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Da. Ko sem hujšal, so mi prinesli dodatek k prehrani z Viča. (smeh) Sicer pa imajo tudi eno balkansko trgovino, kjer se dobi artikle s tega področja.
Čez leto sem pridobil osem kilogramov, malo zaradi hrane, malo zaradi slabšega treninga in malo zaradi lagodnejšega življenja. (smeh)
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V Kuvajtu je precej drago, sicer se da dobiti tudi cenejše indijske in pakistanske stvari, vendar moraš biti na te zadeve navajen. Torej, dobi se tako zelo poceni izdelke kot tudi zelo drage, na voljo je na primer barvna lestvica jabolk, avokada z vsega sveta. Razpon je zelo velik. Kar zadeva restavracije, njihova domača hrana ni ravno draga, uvožena pa zelo. Pica na primer stane okoli 15 evrov, kava je pet evrov, njihov čaj pa se dobi za pol evra.
Če nekdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Prvih nekaj dni so vsi navdušeni nad soncem, puščavo, prostranostjo, modrino neba in suho vročino, ko termometer kaže 45 stopinj Celzija. Kuvajt je zelo amerikaniziran, tako da jim teh stvari ne kažem, ker je enako, kot če bi bili nekje v Miamiju. Raje jim pokažem bazar, eno redkih njihovih pristnih zadev. Potem je tu nekaj domačih restavracij, v katerih se kadi šiša, in podobno.
Kakšno je nočno življenje v Kuwait Cityju?
Nočno življenje je zelo slabo. Zunaj se niti ne družijo, vse, kar se dogaja v tem smislu, je bolj zasebno.
Se družite tudi z ljudmi zunaj košarkarskih krogov?
Da, vendar sem se s takimi ljudmi več družil v Iranu. V Kuvajtu je kar nekaj ljudi z Balkana in skupaj preživimo več časa. Zanimivo je, da je poklic lepotnega kirurga med najbolj priznanimi. Če vemo, da gre za bolj konservativno državo, boste presenečeni, da gredo ženske na operacijo nosu skoraj tako, kot gremo tu k frizerju. (smeh)
Morda poslušate kuvajtsko glasbo?
Meni je všeč, tam prav paše. Poskusil sem jo poslušati doma, ampak tu nima tistega pravega čara.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? Ali imajo Kuvajtčani filme opremljene s podnapisi?
Televizijo gledam zelo malo. Prebral sem veliko knjig. Tam je zelo priljubljen Bollywood, v glavnem so filmi v angleščini. Gre za neke vrste muzikale, ljudje pa kar ploskajo pred televizijo. (smeh) Bil sem v kinu, filmi so v angleščini. Vendar je tudi kino razdeljen na družinski, moški in ženski del.
Kako bi opisali Kuvajtčane?
Imajo srečo, ker so rojeni v tem delu sveta. Ponosni Arabci, za nas so mogoče malo preveč samozadostni. Ničesar ne pogrešajo, v svoji državi so več od ostalih. Navajeni so tega, da živijo v sozvočju s 70 odstotki tujcev, vendar pričakujejo, da tujci za to manjšino delajo, in to je treba spoštovati.
Družina, pripadnost in prijatelji so stvari, ki me vlečejo domov.
Kakšne so Kuvajtčanke?
Ženske v Iranu so res lepe, v Kuvajtu pa so precej zakrite.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Kuvajtu?
Vse leto je od 30 do 35 stopinj. Ko imaš enkrat tako vreme, to pozitivno vpliva tudi na druge stvari. Po eni strani je veliko manj družabnega življenja, po drugi strani pa si zaradi podnebja ves čas nasmejan. Od aprila do septembra pa je res vroče.
Je kaj takega, kar vas tam moti, ali morda pogrešate?
Moti me dosti stvari, ampak tam sem gost in se prilagodim. Večplastna družba, od revščine do bogatije, kar ti dajo vedeti na vsakem koraku. Dokler opravljaš svoje delo, si za to plačan, varen in nič ogrožen.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Kuvajtu?
Čudnih dogodkov je bilo veliko, vendar so v glavnem povezani z njihovo kulturo, ki se precej razlikuje od naše, in to spoštujem.
Ste mogoče kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri mogoče živeli v kateri od držav, v katerih ste igrali?
Ne, preveč sem navezan na domače okolje, čeprav sem dobro živel, dobro jedel. V Italiji sem bil še najbližje temu, ampak družina, pripadnost, prijatelji, te stvari me vlečejo domov.
