Južnoameriška država, ki se kar šestnajst let ni uvrstila na svetovno prvenstvo, je na letošnjem mundialu zablestela, se prebila do četrtfinala, tam pa malce nesrečno izpadla proti gostiteljici Braziliji. Kljub velikem uspehu pa ta, talenta polna generacija, na čelu katere sta fantastična James Rodriguez in Radamel Falcao, v deželi kave ne velja za najboljšo vseh časov.
Ta oznaka pripada njihovim predhodnikom, generaciji, ki bi morala leta 1994 doživeti vrhunec na svetovnem prvenstvu v ZDA, a je tam povsem pogorela, njen neuspeh pa je zaradi dogodkov, ki so sledili, odmeval po vsem svetu.
Morda celo najboljši nogometaš vseh časov, brazilski virtuoz Pele, je pred mundialom v ZDA napovedal, da bo Kolumbija postala svetovna prvakinja. Res je sicer, da je nekdaj odlični napadalec v letih po končani karieri izjavil marsikatero neumnost in v svojih napovedih pogosto ustrelil čisto mimo, a njegovi naboji v letu 1994 niso bili slepi. Nikakor ne. Kakor na žalost niso bili slepi niti naboji, s katerimi je nekaj mesecev pozneje (domnevno) Humberto Castro Munoz šestkrat ustrelil Andresa Escobarja, branilca kolumbijske reprezentance.
PRED POROKO IN PODPISOM SANJSKE POGODBE
Andres Escobar je bil umorjen le mesec dni prej, preden bi se moral poročiti s svojo zaročenko, Pamelo Cascardo. "Počutila sem se, kot da je nekdo iztrgal velik del iz mojega telesa. En dan imaš ljubezen svojega življenja, z njo načrtuješ poroko in ustvarjanje družine, naslednji dan vse to izgine. Moje življenje ni šlo naprej. Ustavilo se je," je po smrti svojega zaročenca razlagala Pamela Cascardo. Ni pa bil poročni list edini papir, na katerega bi moral svoj podpis dati Andres. Na mizi je imel tudi sanjsko pogodbo takrat fantastičnega Milana in Escobar bi se moral preseliti k rdeče-črnim. "Pred začetkom svetovnega prvenstva je Andres govoril o svoji prihodnosti v Italiji. Želel si je, da bi vse počitnice preživela pri njem v Milanu. To so bile čudovite sanje," je dejala njegova sestra Maria.
Carlos Valderrama, Faustino Asprilla, Freddy Rincon, Alexis Garcia in Rene Higuita so le nekatera izmed imen takratne kolumbijske izbrane vrste, v katere je upe polagala vsa Kolumbija. Odštekani, samosvoji, a vsi po vrsti odlični nogometaši bi morali Kolumbijcem, ki so živeli v izjemno težkih razmerah – takrat je bila njihova domovina dežela z najvišjo stopnjo kriminala na svetu, mesti Medellin in Cali sta bili najnevarnejši na planetu Zemlja, obračunavanja med tolpami, napadi, umori in razpečevanje z drogami pa so bili najnormalnejše stvari –, narisati nasmehe na obraze in domov prinesti prestižni pokal za naslov svetovnega prvaka.
Upi Južnoameričanov niso bili iz trte izviti, še več, bili so povsem logična posledica sijajnih iger njihovih ljubljencev v kvalifikacijah. Kolumbijska reprezentanca je bila takrat skoraj nepremagljiva. Varovanci Francisca Maturana so igrali napadalen, atraktiven, za oko prelep nogomet in svoje nasprotnike premagovali kot za šalo. Na šestindvajsetih tekmah so doživeli samo en poraz, najboljšo predstavo pa so pokazali na gostovanju v Buenos Airesu.
Izbrane vrste Argentine niso samo premagali, ponižali so jo tako, kot je ni še nikoli nihče pred niti po tej famozni tekmi. Razigrani "kofetkarji" so Argentincem zabili kar pet golov in prisilili šokirane argentinske navijače, da vstanejo iz svojih sedežev in gostom namenijo stoječe ovacije in aplavz, kakršnega nobena reprezentanca ni doživela nikdar prej niti pozneje.
KRALJ KOKAINA MECEN NOGOMETAŠEV
A kolumbijska reprezentanca je vse uspehe doživljala z eno lepotno napako. Imela je mecena, ki je bil po vsem svetu znan kot morda celo največji kriminalec. Pablo Escobar, kralj kokaina, je bil – tako kot praktično vsi Južnoameričani – znan kot fanatičen ljubitelj nogometa, do ušes zaljubljen v brcanje okroglega usnja.
Za razvijanje najbolj priljubljene igre na svetu v Kolumbiji je zmetal na milijone dolarjev, gradil je igrišča za revne, obenem pa financiral tudi lokalni klub Atletico Nacional. Seveda pa ljubezen do te prelepe igre ni bila edini razlog za ogromna vlaganja, prek nogometa je lahko namreč tudi opral številne milijone, zaslužene s preprodajo droge. Escobar naj bi na svoj gromozanski ranč vabil tudi številne svetovne nogometne superzvezdnike, ki so se med seboj merili na ekshibicijskih tekmah, na katere so mafijski kralji stavili ogromne vsote denarja.
Veliko zelencev je podelil tudi med kolumbijske reprezentante, predvsem tiste, ki so igrali za Atletico Nacional, ki je prav zaradi Escobarjevih vlaganj leta 1989 osvojil celo copo Americo, južnoameriško različico nam bolj znane lige prvakov. "Naslov smo takrat osvojili zaradi dveh stvari. Prva, imeli smo fantastične igralce, druga, imeli smo denar, da smo lahko zadržali te igralce. Vnos mamilarskega denarja v nogomet nam je omogočil, da smo v klub pripeljali odlične tuje igralce. Živeli smo v nasilnih časih, v državi, prežeti s prevarami in socialnimi problemi, ki niso mogli biti ločeni od nogometa," je dejal takratni trener Nacionala Francisco Maturano – ki je leta 1994 vodil Kolumbijo na svetovnem prvenstvu –, kluba, v katerem je takrat igral še en Escobar.
Andres, ki s Pablom ni bil v nikakršnem sorodu, je pa v naslednjih letih zaradi dogodkov po svetovnem prvenstvu doživel vsaj takšno slavo kot mafijski kralj z enakim priimkom.
KOT IZ NAJHUJŠE NOČNE MORE
Andres Escobar Saldarriaga je bil branilec, rojen 13. marca 1967 v Medellinu, mestu, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljalo za najnevarnejše na svetu, iz katerega prihaja Atletico Nacional in v katerem je imel svoj "sedež" tudi Pablo Escobar in njegova "ekipa".
El Caballero del Futbol oziroma nogometni džentelmen, kot so klicali Andresa Escobarja, je bil v domovini izjemno priljubljen, skupaj z največjim zvezdnikom Carlosom Valderramo je bil vodja izbrane vrste in njen kapetan. Selektor Francisco Maturano je imel vanj neizmerno zaupanje, postavil ga je za komandanta obrambe in računal, da bo Escobar z odlično opravljenim delom prispeval velik delež k tako želenemu naslovu svetovnega prvaka.
"Vsi smo tukaj zaradi istega razloga – da bi našo državo naredili ponosno. Poskušamo pozabiti na nasilje doma in se osredotočiti na dobre stvari, ki sledijo. Vsak dan molim za vse nas in berem sveto pismo. Moja dva zaznamka sta fotografiji pokojne matere in moje zaročenke," je dejal Escobar ob prihodu v ZDA. Tako kot praktično vsa Kolumbija je imel tudi branilec visoka pričakovanja, tako kot praktično vsa Kolumbija je tudi on verjel, da lahko izpolni sanje in postane svetovni prvak. A namesto sanjskega prvenstva sta Escobar in druščina doživela prvenstvo kot iz najhujše nočne more.
POGREBA SE JE UDELEŽIL TUDI PREDSEDNIK
Kako zelo priljubljen je bil Andres Escobar, govorijo tudi dogodki ob njegovem pogrebu. Udeležilo se ga je kar 120 tisoč ljudi, med katerimi je bil tudi takratni predsednik Cesar Gavaria, ki je pripravil govor. "Andres Escobar bo ostal v naših srcih zapisan kot naš junak, človek z veliko moralno integriteto, družinski človek in vzoren Kolumbijec. Kolumbija ne sme dovoliti, da njeni najboljši otroci izgubljajo življenja zaradi igranja nogometa," je dejal Gavaria. Escobarjeva smrt je v kolumbijskem nogometu pustila neverjetno veliko praznino. Chonto Herrera je doživel živčni zlom, prva zvezdnika Carlos Valderrama in Faustino Asprilla pa nista več želela igrati za reprezentanco. "Veliko ljudi, ki je živelo za nogomet, je zapustilo ta šport zaradi tega, kar se je zgodilo Andresu. Zmagovanje smo zamenjali za varnost. Zdaj čistimo naše ulice in začenjamo znova graditi," je kolumbijski nogomet opisal Maturana.
Ples kroglic jih je uvrstil v ne tako atraktivno, a precej težko skupino A, v kateri so bili domačini prvenstva, pri katerih je tako imenovani "soccer" doživel pravo ekspanzijo, Romunijo, ki je imela v svojih vrstah igralce, kot so Miodrag Belodedić, Dorinel Munteanu, Dan Petrescu in seveda veliki Gheorghe Hagi – o tem kako kakovostni so bili, govori tudi njihov vzdevek, Brazilci s Karpatov –, ter zmeraj neugodno Švico, ki sta jo na igrišču vodila Ciriaco Sforza in Stephane Chapuisat, s klopi pa je vse konce niti vlekel zdajšnji selektor Anglije, Roy Hodgson.
Kljub zahtevnim tekmecem pa praktično nihče ni niti za trenutek podvomil, da se Kolumbijci ne bodo uvrstili v zaključne boje. A zgodilo se je prav to. Escobarju in soigralcem se je zalomilo že na prvi tekmi, na kateri so z 1:3 izgubili z Romunijo. Poraz, ki je v državi kave povzročil prave nerede. Vročekrvni Kolumbijci se s porazom nikakor niso želeli – ali pa mogli, kakor želite – sprijazniti, njihovi junaki, njihovo edino upanje, so jih razočarali. Nogometaši so kar prek televizijskih sprejemnikov v hotelu, v katerem so bivali, začeli dobivati grožnje s smrtjo, tako da je moral Escobar prositi svoje soigralce, da ostanejo na prvenstvu.
"Nekdo je reprogramiral naše TV-sprejemnike, kar nas je na smrt prestrašilo. Klicali smo domov in izvedeli, da so doma veliki neredi, vstaje in pravi kaos. S takšnimi informacijami smo odšli na drugo tekmo," se je dogodkov po prvem porazu na mundialu spomnil selektor Maturana, ki je moral po prvi tekmi zaradi pritiskov narkokartela, ki je grozil, da bo pobil celotno reprezentanco, iz začetne enajsterice odstraniti zelo pomembnega igralca Gabriela Barrabasa Gomeza in namesto njega vanjo uvrstiti Hernana Gavirio.
"Nisem mogel tvegati življenja svojih nogometašev. Barrabas je bil naš ključni igralec, ampak premagali so me," je dejal Maturana. Toda grožnje s smrtjo niso bile edino, s čimer so se morali kolumbijski nogometaši spoprijeti pred tekmo z ZDA. Reprezentanco je prizadela tudi novica o smrti brata Luisa Fernanda Chonta Herrere, ki je umrl v sumljivih okoliščinah v prometni nesreči.
POGUBNA 35. MINUTA
Čeprav so dobivali udarce z vseh strani, so se pogumni Kolumbijci odločili odigrati prvenstvo do konca. Ponosno, bojevito, brezkompromisno. Na obračunu drugega kroga z gostiteljico prvenstva so začeli pogumno, si pripravili lepo število priložnosti, nato pa se je zgodilo.
John Harkes je poslal predložek v sredino, pred ameriškim napadalcem je nespretno posredoval Andres Escobar, žoga se je odkotalila proti golu, vratar Oscar Cordoba je bil na napačni nogi, zato je okroglo usnje končalo v mreži. To je bil edini avtogol v Escobarjevi karieri.
Avtogol, ki je v obup spravil vso Kolumbijo. Avtogol, ki je nogometaša stal življenja. "Tekmo smo spremljali po televiziji. V trenutku, ko je padel avtogol, se je moj devetletni sin obrnil k meni in mi rekel: 'Mama, ubili bodo Andresa.' Odvrnila sem mu: 'Ne, sin, ljudi ne ubijajo zaradi napak. Vsi v Kolumbiji imajo zelo radi Andresa.'," se je leta pozneje tragičnega dogodka spomnila Escobarjeva sestra Maria.
V nadaljevanju tekme so Kolumbijci poskušali vse, da bi izid izenačili, a bili so v šoku, tako da so Američani zabili še drugič. Valencia je v 90. minuti sicer zabil zadetek za 1:2, a usoda južnoameriške izbrane vrste je bila zapečatena. Sanje so se razblinile, Kolumbija se je poslovila od svetovnega prvenstva. Poslovili so se sicer z zmago nad Švico, ki pa je za temperamentne Južnoameričane pomenila manj kot nič.
ŽIVLJENJE SE TUKAJ NE KONČA
"Življenje se tukaj ne konča. Moramo iti naprej. Življenje se ne sme tukaj končati. Ne glede na to, kako težko nam je, moramo ostati pokončni. Imamo samo dve možnosti: ali dovolimo jezi, da nas paralizira in se bo nasilje nadaljevalo, ali pa jo premagamo in naredimo vse, da pomagamo drugim. To je naša izbira. Prosim, ohranimo spoštovanje. Pošiljam najtoplejše pozdrave vsem. Zame je bila to najbolj osupljiva in nenavadna dogodivščina. Kmalu se bomo znova videli, ker življenje se tukaj ne konča," je neposredno po izpadu v pismu, ki je bilo objavljeno v El Tiempu, domačim prebivalcem napisal Escobar.
Toda živel je v zmoti, veliki zmoti. Njegovo življenje se je na žalost zanj končalo v tisti nesrečni 35. minuti obračuna z ZDA. Šest dni po zadnji tekmi Kolumbije s Švico so namreč prej tako oboževanega branilca našli mrtvega pred diskoteko v njemu tako ljubem Medellinu. "Opozarjal sem ga, da so ulice nevarne. Da se spori ne rešujejo s pestmi, temveč z nečim veliko bolj smrtonosnim. A ni me poslušal, govoril je, da se mora pokazati med ljudmi, da se ne želi skrivati," se je nasvetov Escobarju spomnil selektor Maturana.
O tem, kdo je s šestimi streli v hrbet ubil Escobarja, se pojavljajo različne teorije. Čeprav je umor priznal Humberto Castro Munoz, telesni stražar pomembnih živin kolumbijskega kartela – za kar je bil obsojen na 43 let zapora, vendar ga je zapustil po 11 letih zaradi lepega obnašanja –, so mnogi prepričani, da je bil Munoz samo žrtveno jagnje.
"TA DRUGI" ESCOBAR
Pablo Escobar je bil znan kot najbogatejši kriminalec na svetu. Svoje bogastvo je gradil na preprodaji drog, njegov kartel, lociran v Medellinu, pa je bil znan kot krvoločen, krvi in maščevanja željan skupek ljudi. Večino časa je preživel v vojni s kartelom iz Calija, s katerim je tekmoval za prevlado nad razpečevanjem narkotikov. Kljub številnim kriminalnim dejanjem je imel v Kolumbiji nekakšen status njihovega Robina Hooda, zato so ga imeli Kolumbijci radi. Pablo Escobar je ljubil nogomet, in ko je leta 1991 odšel v zasebni zapor, Katedralo, so ga tam obiskovali številni nogometaši. Igralec z istim priimkom kot Pablo, pa je to delal z največjo muko. "Nočem iti k njemu, toda nimam izbire," naj bi Andres večkrat pripovedoval sestri Marii. Med vsemi nogometaši je s Pablom najbolj prijateljeval kontroverzni vratar Rene Higuita, ki se je zaradi tega znašel celo v zaporu in leta 1994 ni mogel sodelovati na svetovnem prvenstvu. Higuita naj bi bil kaznovan samo zato, ker je obiskoval Escobarja, nekateri pa trdijo, da naj bi ta odlični vratar celo sodeloval pri eni ugrabitvi. Pablo Escobar je bil sicer ubit – v nekaterih verzijah naj bi storil samomor – 2. decembra 1993, leto in pol po tem, ko mu je uspelo pobegniti iz zapora.
Kriva naj bi bila brata Gallon, preprodajalca mamil, ki sta nekaj mesecev prej zapustila kartel takrat že mrtvega Pabla Escobarja. In razlog? Izguba ogromnih denarcev, položenih v stave, zaradi izpada Kolumbije. Sodnik naj bi sprejel tri milijone podkupnine in obsojen je bil Munoz, brata Gallon pa oproščena.
"Escobar je prišel v bar s prijatelji, kjer se je sprl z gručo ljudi zaradi avtogola. Odšel je, toda ti ljudje so mu sledili in ga še naprej provocirali. Vznemiril se je, poskušal jim je dopovedati, da je pač storil napako, toda prepir se je razvil v nekaj večjega in nogometaš je bil ustreljen šestkrat v hrbet," je na sodišču povedala domnevna priča, branilec Jhon Jairo Velasquez Vasquez, ki je deloval pod okriljem Pabla Escobarja, pa je v zagovoru dejal: "Andresova napaka je bila odgovarjanje tem ljudem. Ta nesrečen primer ni imel nobene zveze s stavami. Bil je prepir, to je vse."
S tem je bil primer zaključen. Prave resnice pa ne bomo izvedeli verjetno nikoli. Čeprav je bila smrt odličnega branilca tragedija svetovnih razsežnosti, je Kolumbiji na neki način – kakorkoli kruto se to sliši – prinesla veliko dobrega. Južnoameričani so se začeli zavedati, v kakšni državi živijo, in so začeli "čistiti ceste" ter vzpostavljati red in mir.
Lahko bi rekli celo, da je smrt Andresa Escobarja predramila prebivalstvo in da je prav on eden od večjih razlogov, da lahko Kolumbijci v teh letih uživajo v vragolijah Jamesa Rodrigueza in druščine.
