In 16. decembra, približno ob 20. uri, bo znano, kdo bo po 23 letih nasledil Janeza Kocijančiča na čelu najpomembnejše civilne športne organizacije v naši državi. Nobenemu ne bo prav lahko, saj vemo, kakšni so časi za šport in da primanjkuje denarja tudi za druge stvari, kaj šele zanj. Šport seveda ne bi smel biti na repu prioritet vlade pri rezanju proračunskega kolača, toda finančni minister se verjetno na to ne bo prav veliko oziral. Država pač mora varčevati in denarja za šport bo v prihodnosti manj, in ne več.
Prav zato je neverjetno, da so vsi trije kandidati obljubljali spremembe zakonodaje, ki bo posledično prinesla v slovenski šport več denarja. Ljubljanski župan največ upov polaga v spremembo davčne zakonodaje, ki naj bi podjetjem pri dobičkih prinesla odpustke in bi zato vlagala v šport. Tudi srebrni olimpijec vidi v tem priložnost za več denarja v športu, predsednik judo zveze pa bi spremenil kar pet zakonov, kar bi posledično pomenilo manj denarja v državni blagajni.
Ampak lepo vas prosim. Kje pa živimo? Na drugem planetu? Včeraj so poslanci sprejeli rebalans proračuna, ki je Slovenijo zadolžil za 1,2 milijarde evrov, da bi lahko izplačevali pokojnine, mi pa bi del davkov preusmerili v šport, država naj bi iz svojega žepa plačala še več športnih delavcev, sprostili bi trg za tuje stavne hiše ... Kaj res mislite da bo država, ki se že tako mačehovsko obnaša do športa, dala liziko otroku, da se bo igral na igrišču, mama pa bo doma, ker nima službe?
Ali si kandidati v resnici predstavljajo, da bodo v parlamentu uspeli prepričati večino poslancev, da se država odreče še recimo 100 milijonom evrov? Nihče od kandidatov ni naiven in vsi so tudi tako ali drugače precej izkušeni v politiki (tudi Vehovar, ki sicer trdi, da 13 let ni imel stikov s politiko, a ve se, da je bil poleg pri volilni kampanji Boruta Pahorja).
Zakaj morajo kandidati za športno funkcijo, ki je navsezadnje častna, prepričevati ljudi o nečem, za kar tudi sami vedo, da je v naslednjih petih letih (mandat predsednika OKS traja štiri leta) neizvedljivo? O spremembi davčne zakonodaje v korist športa je bilo veliko govora že desetletje nazaj in nihče je ni upal peljati skozi parlament niti takrat, ko sta se cedila med in mleko.
Pa bo šla zdaj, ko nimamo niti za skorjo suhega kruha? Že na podlagi teh obljub o spremembi zakonodaje, ki so jo dali kandidati, bi morali volivci na skupščini OKS oddati prazne glasovnice in ne bi smeli glasovati za nobenega kandidata. Kajti obljubljanje gradov v oblakih že na začetku pomeni, da imajo vsi trije kandidati etiketo neverodostojnosti in jim ne gre zaupati.
VSI TRIJE PODOBNO
Sicer pa so bile vse programske usmeritve kandidatov zelo podobne, tako da se bodo volivci na podlagi programov težko odločili, kateri kandidat bi bil najprimernejši.
Ljubljanski župan v svoji kandidaturi največ stavi na povezavo med športom in gospodarstvom, saj ima kot verjetno drugi najmočnejši politik v državi (večji proračun od župana glavnega mesta ima v naši državi samo predsednik vlade) res velik vpliv. "V športu bleferji ne uspejo. Želim nadaljevati uspehe slovenskega športa in želim zmagovati," je dejal Janković, ki je edini od trojice menil, da je stanje v slovenskem športu slabo, razen v vrhunskem športu. "Potrebujemo šampione, da bodo mladi imeli idole, po katerih se bodo zgledovali in se umaknili s ceste," je še dejal Janković, ki naj bi ljubljanskim otrokom iz socialno ogroženih družin omogočil tudi brezplačno udejstvovanje v športu.
Tudi ta obljuba sloni na zelo trhlih temeljih, čeprav je res, da da Ljubljana veliko denarja za šport iz proračuna (okoli 17 milijonov evrov). Zanimivo je tudi, da je Ljubljana za vzgled ostalim (tako menijo vsi trije kandidati) mestom pri tem, kako pomagati športu, pa čeprav v zadnjem desetletju drastično upada število ljubljanskih športnikov v slovenskih odpravah na olimpijske igre.
Ali to pomeni, da je strategija športa v glavnem mestu napačna oziroma denar ne gre v prave roke? "Za to ne morete okriviti župana. Odgovor je večplasten. Eden od razlogov je tudi ta, da imajo mladi v Ljubljani veliko možnosti za prostočasne dejavnosti. Tu bi morali več narediti predsedniki klubov, predpogoj pa je, da se ljudi, ki svoj čas in denar v Ljubljani vlagajo v šport, ne kriminalizira. Zaradi tega bi jih morali še bolj spoštovati," je odgovoril Janković. Pravi odgovor? Morda pa bi le potrebovali globljo analizo, saj je pavšalnih ocen preveč in ne delajo dobro nikomur.
Andraž Vehovar bi postal predsednik OKS zaradi tega, da bi lahko pomagal slovenskemu športu, pravi kandidat pa je zato: "Ker imam šport v vsaki pori svojega telesa in sem že vse življenje v športu. Tako ali drugače. Moj cilj je, da bi se s športom ukvarjalo čim več otrok, olimpijski komite pa bi moral biti bolj agresiven in dejaven predvsem do države. Ne pa da najvišji športni organ v Sloveniji vedno peljejo žejnega prek vode," je dejal Andraž, ki je imel leto in pol dolgo odisejado v stranki SLS. "To je bilo pred 13 leti in potem me ni bilo več v politiki, tako da me moja politična preteklost ne bo obremenjevala," je še dodal.
Bogdan Gabrovec ima največ izkušenj z delom OKS, saj je že osem let podpredsednik, vendar pa je plesal tako, kot je želel Kocijančič. "Prisilil me je, da sem bil vodja olimpijske odprave v London. Še sam ne vem, zakaj," je govoril Gabrovec. Ali to pomeni, da težko zavzema svoje stališče in ga potem pokončno zastopa? Ali se bo potem lahko "tepel" z državnimi uradniki za prgišče evrov (čeprav mu borilne tehnike zagotovo ne manjka, saj je judoist)?
Gabrovec je tudi zagovornik tega, da se v Slovenijo spusti druge ponudnike iger na srečo. Spet sprememba zakonodaje in boj z državnimi uradniki. Bomo tako uničili našo Športno loterijo, ki da na leto 11 milijonov evrov športu (skupaj z Loterijo Slovenije)?
Kako so se odrezali kandidati za novega predsednika OKS? Osebno ne bi volil za nobenega od njih.
