A predvsem v prvem delu sezone je imel hitronogi Brazilec nemalo težav; pestile so ga poškodbe, tudi sicer pa se je, presenetljivo tudi v strelskem smislu, znašel v senci novega soigralca, Juda Bellinghama. Bolj kot z nogometnimi vragolijami je nase opozarjal z medijskimi nastopi, na katerih je številne navijače drugih klubov obtoževal rasizma: »V Španiji se tovrstna žaljenja ponavljajo iz tekme v tekmo, vodstvo tekmovanja pa očitno meni, da je to normalno,« pravi krilni napadalec, ki na raznorazne načine vselej zelo rad izziva navijače tekmečeve ekipe. »
V primerih, ki jih navaja, ni šlo za rasizem, bi si pa ta klovn zaradi neprimernega obnašanja večkrat zaslužil klofuto,« je pred prvim el clasicom v tej sezoni zapisal tiskovni predstavnik upravnega odbora Barcelone Mikel Camps in s tem dvignil ogromno prahu. Nekateri so se zgražali nad tem komentarjem in se postavili na Brazilčevo stran, drugi so zatrjevali, da bi moral Vinicius nase opozarjati drugače kot pa z iskanjem rasizma tam, kjer navijači drugih klubov proti svojim rivalom pač uporabljajo splošno sprejete športne zbadljivke, in kjer ga torej ni.
Prav tako je težko oporekati trditvam, da bi lahko Vinicius, če bi ga torej žaljivi vzkliki, ki od časa do časa res presežejo meje zdravega okusa, resnično tako prizadeli, enostavno prenehal z izzivanjem tujega občinstva. Ker pa to počne vsakič, ko se pojavi priložnost, obstaja utemeljen sum, da ni v nobeni stiski, temveč da s tem le lovi dodatno pozornost. Vendar pa sam seveda zatrjuje, da je bil večkrat zelo prizadet ter da žaljenju težko kljubuje: »Resno sem razmišljal, da bi zapustil državo, a sem prišel do sklepa, da bi v tem primeru vsi ti rasisti dobili to, kar želijo. Selitev zato ne pride v poštev, ostal bom v najboljšem klubu na svetu in z njim še naprej osvajal lovorike, tako bodo primitivci moj obraz videvali še pogosteje,« je marca letos zatrdil Vinicius in dodal: »Resnično si želim le uživati v nogometu!« In se mu nato res v popolnosti posvetil ter zablestel v polnem sijaju; bil je najzaslužnejši za to, da se je beli balet prebil v finale lige prvakov.
Pred obračunom na Wembleyju so vsi člani kraljevega kluba opozarjali na nevarnost in kakovost nasprotnika, domišljija njegovih navijačev pa je že nekaj dni prej zavila na šampionsko pot in tudi v ugibanja, kdo od njihovih ljubljencev bo dobil zlato žogo. Seveda so se zavedali, da bo precej odvisno tudi od razpleta dveh bližajočih se reprezentančnih turnirjev, njihova favorita pa sta v prvi vrsti bila bivši nogometaš Borussie Jude Bellingham in Toni Kroos, ki je nekaj dni pred potjo v London oznanil upokojitev. Manjkalo pa ni niti takšnih, ki so v ospredje potiskali Viniciusa, kar je pri številnih nevtralnih nogometnih ljubiteljih sprožilo velik odpor. Jasno tudi zato, ker jim je Vinicius zaradi svojih provokacij in nezrelega vedenja precej antipatičen, poleg tega pa obstaja še en razlog, da ga mnogi ne uvrščajo na najožji seznam najboljših na svetu. Tako kot je prvi vtis zelo pomemben v poslovnem svetu, tako so začetne ocene in opažanja pomembne tudi v športu.
Vinicius je na najsvetlejše odre prišel kot neizdelan nogometaš z mnogimi taktičnimi hibami in s povsem napačno tehniko strela, zaradi česar smo videli ogromno njegovih slabih izvedb, posledično pa se ga je prijel sloves precenjenega in preplačanega igralca, ki se zmede v vsakem primeru, ko pride do soočenja z nasprotnikovim vratarjem. In ko si nekdo ustvari sliko, začetno mnenje zelo težko spremeni. Prepričanega je pač težko prepričati, zaradi takšne narave človeške psihologije pa bo moral Brazilec dolgo izpirati črne madeže, ki jih je pridobil še kot golobradi mladenič, ko se je njegova zvezda šele dobro začela vzpenjati.
Za razliko od preostalih največjih globalnih zvezdnikov se je v povezavi z njim izražalo ogromno dvomov, toda 23-letnik je že zdavnaj storil dovolj, da bi jih morali vsi izvzeti iz enačbe. Njegov meteorski vzpon se je začel prav s prihodom Carla Ancelottija, ki o njegovi kakovosti nikoli ni dvomil. »Po mojem mnenju je Vinicius najboljši nogometaš na svetu, Bellingham je na drugem mestu,« je bil po enem izmed letošnjih dvobojev jasen in nevsakdanje konkreten italijanski strokovnjak. In ko je krilni napadalec, ki je odraščal v eni izmed favel v predmestju Ria de Janeira, na zadnji stopnički pred vrati raja podvojil prednost galaktikov in tako poteptal upe Dortmundčanov, so mnogi začeli vsaj nekoliko razumeti mišljenje najboljšega stratega v zgodovini najelitnejšega tekmovanja, hkrati pa so Vinija stavnice začele označevati za glavnega favorita v boju za najbolj prestižno individualno nagrado. Dejstvo, da žoge ob strelu niti približno ni zadel, kot si je zamislil, je hitro utonilo v pozabo, zgodovina ima pri določenih stvareh pač zelo kratek spomin.
»Zlata žoga je njegova,« bo povedal njegov rojak Neymar. Ob odsotnosti zadnjega omenjenega bo Vinicius mel še toliko večjo odgovornost na Copa Americi, ki se bo čez slaba dva tedna začela v ZDA. In če bo uspešno vlekel voz Selecaa in ga morda celo popeljal do jubilejne desete kontinentalne zvezdice, mu najbolj opevano individualno priznanje ne bi smelo uiti. In ker je v pravem okolju ter na res dobro začrtani poti, se zdi, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da bi lahko ob koncu kariere imel tako dobro razmerje med lovorikami največjega globalnega odmeva in individualnih presežkov, da bi ga, kljub vsej nedovzetnosti za spreminjanje stališč, morali jemati kot enega izmed najboljših vseh časov.
