mirko_kaja13 Odkrito.si

Znanemu voditelju po ločitvi ukradla srce ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 17 .decembra

Maxresdefault-1_starclan Petisvet.si

Astro nasveti: od 17.12. do 23.12. 2018

novo srce4 Svet24.si

Dejan je pri 14 letih zaživel z novim srcem

nigella lawson Svet24.si

Nigella Lawson Američanom ne pusti, da se ...

NIck JOnas Najstnica.si

Nick Jonas priznal, da si želi otroka

Franko, veselje, kmetja Njena.si

Kako je Franko proslavil zmago?

Primož Salmič
Primož Salmič
0 16.06.2015 14:56:58

Ekskluzivna izpoved Marka Tuška: Če je treba, grem tudi v zapor

Iva Mandić/Dnevne novine
Razgaljena duša. Ni ga bilo treba spodbujati. Besede so kar vrele iz njega. Kot bi komaj čakal na to, da kdo iz Slovenije stopi v stik z njim, da si olajša dušo. Bil je iskren do konca. Hrastniški orjak, znamenita levica pod obroči. Marko Tušek.

Že nekaj let živite v Črni gori, a ste do letos redno prihajali v Slovenijo. Zakaj tega pogovora ni bilo mogoče opraviti kje v Ljubljani ali Hrastniku, ampak prek telefona? Zakaj niste v Sloveniji?
Rad bi povedal celotno zgodbo. Nekdanja žena me "vlači" po sodiščih zaradi preživnine. Leta 2005, ko sem se ločil, sem ji pustil praktično vse. Stanovanje, vse, kar sem zaslužil do svojega 28., 29. leta, je pripadalo njej. Takrat mi je celo vzela ves denar z računa, okrog 100.000 evrov, ne da bi sploh vedel za to. Sam sem zgolj hotel stran, ker stvari med nama niso več funkcionirale. Morda kdo misli, da sem se od prve žene ločil zaradi druge soproge. Nikakor, zadeve v zakonu že prej nekaj časa niso bile v redu. Mama mi je vedno govorila, da ne smem sedeti na dveh stolih, in tega sem se držal. Ko sem se ločil, sem šel v zvezo z zdajšnjo ženo. S prvo ženo imava otroka in na začetku po ločitvi je bilo vse v redu, plačeval sem preživnino, imel sem stike z njim v Sloveniji. Dokler je šlo, dokler je bil denar, je bilo vse v redu. A zdaj ga že nekaj let nisem videl, ker mi je nekdanja žena začela kratiti pravico do stikov, pa še prijavila me je, zato ne morem priti v Slovenijo. Če bi prišel, bi me zaprli.

MARKO TUŠEK
rojen: 17. julij 1975 
višina: 204 cm 
kariera: Triglav Kranj (1991/93), Union Olimpija (1993–98), Rimini (Ita, 1998–2000), Scavolini (Ita, 2000–2002), Virtus Roma (Ita, 2002–2006), AJ Milano (Ita, 2006/07), Unicaja (Špa, 2006/07), ViveMenorca (Špa, 2007), Unics Kazan (Rus, 2007/08), Avellino (Ita, 2008/09), Varese (Ita, 2009/10), Jesi (Ita, 2010/11), Caserta (Ita, 2011), Cremona (Ita, 2011/12), Zeta (ČG, 2015) 
reprezentanca: 63 nastopov (8. mesto), 491 točk (11. mesto)

Ker ne plačujete preživnine?
Da. Že tri, štiri leta sem brezposeln. Živim zelo skromno. Sem v položaju, v katerem si kot vrhunski športnik nikoli nisem mislil, da bom. Malo sem zgrešil v poslu, denar sem vlagal tja, kamor ga ne bi smel. Vsak pač skuša narediti nekaj, da bi po končani karieri imel kaj od tega. Vlagal sem v nepremičnine, zdravstvo, a se ni obneslo, kot sem mislil. Ko plačam račune, nam ostane 300, 400 evrov, s katerimi shajamo čez mesec.

Kako težko je, ker ne vidite prvega sina?
Seveda je težko. Če bi bilo vse normalno, bi se videvala, to bi bilo tudi v njegovo dobro. Moram povedati, da ga ne videvata tudi moja starša, njegova babica in dedek. Družina Tušek nikoli ni bila dobrodošla pri družini bivše žene. Če nekdo ni za skupaj, niso krivi drugi. Kaj ima moja mama s tem? Zakaj ne bi babica videla vnuka? Vedno je pošiljala čestitke, darila, a jih nikoli niso dvignili na pošti, ko so videli, čigava so. Včasih, ko sem še pomagal njeni družini, dajal denar, kupoval avtomobile, opremljal stanovanja, je bilo vse v redu, takrat je bilo vse v redu. Ko pa se je pipica zaprla, se je tudi odnos povsem spremenil. Zdaj sem v težavah, a vem, da se bom izvlekel in spet prišel na neko višjo stopnico. A tudi če sem v takem položaju, sem vesel, zadovoljen. Imam drugega otroka, ki je star 15 mesecev. Žal pa mi je za Marka, ki je star 13 let in bi lahko prišel k meni na obisk, pa ne sme. Škoda, da nekateri počnejo take stvari.

ŽIVIM S 400 EVRI NA MESEC
Torej ste preživnino zanj nekaj časa plačevali, potem pa nehali, ker niste več imeli denarja?
Na začetku sem plačeval preživnino, če se ne motim, je bila najvišja v Sloveniji, nihče ni plačeval toliko. A vse življenje ne morem plačevati tako velikega zneska. Ko sem imel podpisane visoke pogodbe, je bilo še vse v redu, potem ko so bile nižje, pa se je zataknilo. Zadnja leta sem igral za tak denar, kot je morda malo boljša plača v Sloveniji. To niso bile več pogodbe, vredne 200, 300 tisoč evrov.

tusek
Iva Mandić/Dnevne novine

Kako se bo to rešilo, kdaj vas bomo spet videli v Sloveniji?
Ne vem, težko rečem. Imam informacije, da me je prijavila in me iščejo. Otroka nikoli ne bom pozabil, vedno sem in bom pripravljen zanj dati največ, kar lahko. A trenutno živim s 300, 400 evri na mesec. Zelo mi je težko in, kot sem že dejal, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi lahko prišel v tak položaj. Nisem pa edini, poznam dosti športnikov, ki so veliko zaslužili v karieri, a ostali brez vsega.

Menda ste precej denarja pustili tudi v igralnicah, že med kariero se je o vas veliko govorilo v povezavi s kockanjem.
Res je. Dostikrat sem šel v igralnico, to ni nobena skrivnost. Tam sem gotovo izgubil dosti denarja. V igralnici ga tako ali tako ne moreš dobiti, lahko le izgubiš. V tem trenutku si kockanja ne morem več privoščiti, že veliko let ne zahajam tja, ker nimam denarja in je to stran vržen denar.

Rekli ste, da vas iščejo. Se v Črni gori skrivate?
Ne, saj se nimam kam skriti. Tu sem prijavljen, v Črni gori živim že 11 let, vsi vedo, kje stanujem. Ne bom se skrival. Če me bodo hoteli poiskati, me bodo našli. Če me bo kdo poklical, se bom javil na telefon. Če bom moral kam priti, bom prišel. Tu sploh ni težav. Prijatelji iz Slovenije so mi povedali, da sem na seznamu, in ob morebitnem obisku bi me prijeli.

IMAM AVTO, NIMAM ZA REGISTRACIJO
Torej je bil finančni motiv tisti, zaradi katerega smo po kar nekaj časa letos februarja spet slišali za Marka Tuška v košarki, ko ste zaigrali za Zeto?
Mogoče res. Skušal sem se vrniti v košarko, tudi z igranjem, da bi morda dodatno kaj zaslužil. A tu v Črni gori tudi ni denarja, plačan nisem bil nič, kriza je velika. V Črni gori ima denar le Budućnost, ostali komaj shajajo. V Zeti so mislili, da tako ali tako imam denar in mi ni treba ničesar dati. Saj niti nisem pričakoval veliko, bolj sem se hotel pripraviti, da bi se po nekaj letih vrnil in potem šel v Iran ali kaj podobnega, nekam v Azijo, kot recimo Marko Milić, in bi še nekaj zaslužil. Toda imel sem zdravstvene težave, spet se mi je pojavila aritmija tako kot že leta 2005, ko sem se ločil. Takrat sem bil na tem, da prekinem kariero, a se je na koncu vse srečno končalo. Takrat, zdaj je malo drugače.

V Olimpiji sem šele zadnji dve leti dobil več denarja, prej pa sem igral za 800 mark mesečno. Zadnji dve sezoni pa sem prejemal 8000 mark, torej desetkrat več. Takrat je bilo resnici na ljubo tudi 800 mark za mladega fanta kar velik denar, nekje povprečna slovenska plača.

Nameravate še trenirati ali celo igrati v Zeti?
Ne, tu sem končal. Zdravniki so mi zaradi težav z aritmijo odsvetovali večje telesne napore, zato ne morem več igrati. Poskusil bi se v trenerskem ali menedžerskem poslu. Klical sem vse tiste, ki bi mi morda lahko pomagali dobiti kakšno delo, saj imam tudi trenersko licenco, a je kriza velika, nihče ni nič potreboval. Če bi bil kje pomočnik, pa bi dobil nekaj sto evrov, s tem v tujini ne moreš preživeti.

945-19-tusek
Iva Mandić/Dnevne novine

Če ni skrivnost, od česa sploh živite?
Soproga dela, živimo z njeno plačo. Jaz sem "bejbisiter", čuvam otroka. Mislil sem, da bom vsaj zdaj, ko sem igral v Zeti, domov prinesel kakšen dinar, a se to ni zgodilo. Obljubljali so, a tega niso izpolnili. Ko sem še imel denar, sem tu v Črni gori kupil tri nepremičnine, dve stanovanji in poslovni prostor, a jih ne moram prodati ali dati v najem, ker preprosto ni interesa, ni nikogar, ki bi se zanimal za to. Imam celo kliniko za zdravljenje hemoroidov, s tem zaslužim okrog 500 evrov mesečno, da plačam račune, ostane nam ženin denar, da shajamo čez mesec. Imam avto, a nimam denarja za registracijo. Pomaga mi sestra, če ne finančno, z oblačili za otroka, enako počne brat. Ne bi pa se spustil na tako raven, da bi koga prosil za pomoč. Raje bi šel na ulico. Iz te krize želim izplavati sam. Smo v težkih časih, ta kriza je umetno narejena. Enkrat mora priti konec temu in upam, da bo to kmalu.

TRIGLAV PREHITEL OLIMPIJO
Omenili ste Milića. Se slišite z njim ali s katerim od nekdanjih soigralcev?
Z Markom sva skupaj igrala v Cremoni leta 2012, nazadnje pa sem se z njim slišal lani poleti, ko mi je čestital ob rojstvu drugega otroka.

Z Milićem sta skupaj igrala že tako v Triglavu kot Olimpiji. Kako ste sploh iz Hrastnika prišli v Kranj?
Takrat sta v Hrastnik prišla Rado Lorbek in še nekdo, želela sta, da pridem v Olimpijo. A jaz sem že teden prej obljubil Martinu Gorencu, da grem v Triglav, in obljubo sem držal. Tam sem zelo dobro delal, z menoj je vadil Lojze Milosavljević, imela sva individualne treninge. V tistih časih je bilo bolje, da gre igralec iz kraja, kot je Hrastnik, v manjši klub, ne pa takoj v Ljubljano, ki te lahko "poje". Predvsem mladega igralca, ki mu je potem zelo težko uspeti. Če pri 14 letih, ko sem sam odšel od doma, nimaš prave podpore in nekoga, ki te usmerja, je zelo težko. V Kranju sem bil dve leti, tam sta bila tudi Roman Horvat in Gregor Fučka, potem pa sem šel v Olimpijo. Vmes sem imel še enomesečno epizodo v Postojni, ki je naredila dobro ekipo, trener je bil Peđa Milović, a je hitro propadla, ker je bilo preveč obljub. S 16 leti sem tako podpisal prvo triletno pogodbo z Olimpijo.

Takoj ste prišli v prvo moštvo?
Da, sem edini igralec celo v Evropi, ki je osvojil pet lovorik v enem letu. Leta 1994 sem bil državni prvak z mladinci, s člani pa sem osvojil ligo USB, ki jo je takrat igrala Olimpija, prvenstvo, pokal in še evropski pokal.

Takrat ste bili v finalu s Taugresom v Lozani vrženi v vodo, ko je Žarko Djurišić hitro dobil peto osebno napako. 

Zmago Sagadin mi je dal priložnost in najboljše mogoče sem jo izkoristil.

Kakšne spomine imate na tisti finale in boje z Američanom Bannistrom?
Zelo lepe, to je bil ogromen dosežek za Olimpijo. Gotovo je bilo težko boriti se z Bannistrom, a se mu nisem dal. Dobil sem nekaj udarcev, a sem se hotel dokazati proti takemu igralcu, bil sem tudi dosti močan, dovolj fizično razvit, da sem se lahko boril z njim.

945-20-tusek3
Iva Mandić/Dnevne novine

PO 1000 MARK ZA VEČERJO
Sagadin je v Olimpiji igralce držal zelo "na kratko". Kako ste takrat doživljali tiste treninge, način življenja z bolj malo prostega časa?
Naporno se je treniralo, danes se gotovo ne več tako. A za razvoj mladega igralca je to najboljše. Tak igralec mora biti samo v dvorani in trenirati. Saj ne rečem, bilo je tudi veliko uživanja, hodil sem ven do jutranjih ur in potem šel na trening. A pri tistih letih sem to lahko vzdržal, bil sem v polnem treningu, pokal sem od moči. Delali pa smo res veliko. Gledali smo kasete, tekli, bili v fitnesu, individualno trenirali. Tudi po osem, devet, celo deset ur smo ostajali v dvorani. Našel pa se je tudi čas, da smo šli ven. Takrat je bila znana diskoteka Eldorado in tam sem bil včasih do ranih jutranjih ur. Včasih sem kar v avtu spal dve, tri ure in potem šel na trening. Toda tam sem bil zmeraj najboljši, ker sem hotel napredovati in uspeti. 

Sagadin je gotovo vedel za vaše nočne izlete. Je zamižal na eno oko?
Seveda je vedel in imela sva tudi razprave glede tega. Bili pa smo uspešni, imeli smo dobre rezultate tudi v evroligi ali evropskem pokalu, zato se najbrž ni toliko ukvarjal s tem. Če ne bi na treningih dajal maksimuma in dobro treniral, bi bila zgodba verjetno drugačna.

V Olimpiji ste verjetno dobili tudi prvi večji denar. Kako ste se kot mlad fant spoprijemali s tem, da imate naenkrat v rokah večje zneske?
V Olimpiji sem šele zadnji dve leti dobil več denarja, prej pa sem igral za 800 mark mesečno. Zadnji dve sezoni pa sem prejemal 8000 mark, torej desetkrat več. Takrat je bilo resnici na ljubo tudi 800 mark za mladega fanta kar velik denar, nekje povprečna slovenska plača.

Ste denar dajali na stran ali ste živeli na veliki nogi?
Od tistega denarja nisem nič privarčeval, vse sem zapravil. Takrat sem dosti začel zahajati v igralnice, tam sem pustil veliko denarja. Nikoli nisem bil skopuh, vedno sem plačeval, če sem imel. Včasih smo šli na večerjo, bilo nas je deset, 15, in ko je bilo treba plačati, so ostali hoteli deliti znesek, jaz pa sem vsega poravnal sam, bilo je tudi po tisoč mark. Bil sem pač dobrodušen in radodaren.

Moram povedati, da ga ne videvata tudi moja starša, njegova babica in dedek. Družina Tušek nikoli ni bila dobrodošla pri družini bivše žene. Če nekdo ni za skupaj, niso krivi drugi. Kaj ima moja mama s tem?

KARIERO ŽELEL ZAKLJUČITI V OLIMPIJI
Iz Olimpije ste šli v Italijo in tam ostali vrsto let.
Najprej sem šel poleti leta 1998 še v ZDA na prednabor. Takrat bi celo ostal tam, če ne bi po dolgem času prišlo do lockouta. Nekaj ekip me je vabilo, naj pridem k njim, a se tudi pozneje nikoli nisem odločil za to. Nato sem odšel v Italijo, prva postaja je bil Rimini. Imel sem nižjo pogodbo, ker sem plačal precej visoko odškodnino Olimpiji, 200.000 dolarjev. Moral sem plačati tako kot vsak mlad igralec, ki je takrat šel iz Olimpije. To je bil velik denar, ker pa sem hotel v boljšo ligo, sem pristal na to in manjšo pogodbo v Riminiju.

Ste se z Olimpijo razšli korektno?
Olimpija mi iz tistih časov še vedno dolguje 80, 90 tisoč mark, to mi je potrdil tudi Radovan Lorbek. Nikoli nisem terjal tega zneska, najemal odvetnikov, da bi mi plačali, ampak sem vse skupaj pustil. Lorbek mi je sam dejal, da sem bil zelo korekten.

Je bila kdaj pozneje možnost, da bi se vrnili v Olimpijo? So vas kdaj vabili nazaj?
Ne, nikoli. Želja je bila velika, predvsem na koncu kariere sem si želel, da bi se vrnil v klub, v katerem sem preživel najlepša leta, da bi tu nehal igrati. A nihče me ni klical.

V Italiji ste zamenjali nekaj postaj. Ko ste bili v Romi, ste igrali tudi z Olimpijo in v Rimu zadeli prosti met za zmago praktično že po izteku igralnega časa. Znana sta vaš skok na zapisnikarsko mizo in veliko veselje ob zmagi. Je bilo to še potencirano, ker je bila nasproti ravno Olimpija?
Ne, nikakor. To je bilo samo iskreno veselje. Še ko sem bil v Pesaru, sem imel dober stik z občinstvom in vsi so me imeli radi, tako je bilo, kjerkoli sem igral. Enako je bilo v Španiji, v Malagi je vsa dvorana vstala in mi ploskala na predstavitvi, kar se sicer ni dogajalo. Z navijači sem imel drugačen odnos od drugih. Vedno sem govoril, da so naš šesti igralec, nikoli nisem imel sporov z njimi. So mi pa zato žvižgali navijači tekmecev. Recimo v Bologni, tudi zato ker sem igral za Scavollini, velikega tekmeca tamkajšnjih ekip.

Pa veste, da tisto veselje v Sloveniji ni naletelo na dober sprejem?
Ne vem. Nikoli se nisem s tem ubadal. Povsod, kjer sem bil, sem igral s srcem, naj bo to Olimpija, Rimini ali Virtus. Vedno sem dajal maksimum, kar bi moral delati vsak igralec, ne le posamezniki. Če so navijači Olimpije to tako sprejeli, je to njihova stvar in pravica. Lahko trdim, da je bilo veselje zaradi zmage, in ne zato, ker smo premagali Olimpijo. Kakšen podoben posnetek bi lahko našli tudi ob zmagi nad drugim moštvom. V Rimu ali Pesaru sem po končani tekmi v primeru zmage vzel mikrofon in pel: "Kdor ne skače, je iz Bologne".

SPOR S PEŠIĆEM, NEZADOVOLJSTVO PRI ĐORĐEVIĆU
Kje v tujini ste se najbolje počutili?
V Rimu, tam sem imel najlepša leta kariere v tujini. Rim je lepo mesto za živeti, Virtus je bil takrat v vzponu, tam so bili zelo dobri igralci. Preživel sem štiri leta nepozabnega življenja.

Ko je selektor postal Jure Zdovc, je bil direktor izbrane vrste Mario Kraljević, on me je poklical in me vprašal, ali bi bil pripravljen igrati. "Zakaj ne?" sem mu dejal, "Vedno sem bil pripravljen igrati za izbrano vrsto." A rekel sem mu, naj me pokliče tudi Zdovc, pa nisem prejel nobenega klica. Nihče me ni nikoli več klical, čeprav sem vedno imel željo.

Zakaj ste precej menjali klube?
V Riminiju sem bil dve sezoni, šel v večji klub Scavollini in spet ostal dve sezoni. Ponujali so mi podaljšanje, toda hkrati so zmanjšali proračun, zato sem šel v Rim in ostal štiri leta. V tistem času sem imel zadnje leto pod vodstvom Svetislava Pešića manjši spor z njim. Predsednik je rekel, da imam precej manjšo plačo od Pešića in da bo zato ostal on, jaz pa moram stran. Šel sem v Milano, a le za nekaj mesecev, čeprav sem podpisal triletno pogodbo. Prišlo je do spora, ker sem hotel rezultat, zmage. Trener je bil Saša Đorđević, jaz pa edini igralec s prostora nekdanje Jugoslavije, ob petih Američanih in dveh naturaliziranih igralcih. Na začetku sem zelo dobro igral, a so se ostali tujci potožili Đorđeviću, zakaj mi namenja toliko igralnega časa. Saša me je dal na klop, nekajkrat sploh nisem stopil na parket. Ko smo začeli izgubljati, sem ga vprašal, zakaj ne igram, on pa mi je odvrnil, da je moje ime Marko Tušek, da mi bo, ko bo postal direktor, podaljšal pogodbo še za tri leta in se bom v Milanu igralsko upokojil. Odvrnil sem mu, da me to ne zanima, želim pa zmagovati. Imeli smo ekipo za naslov prvaka. Ker nisem igral, sem bil vse bolj nezadovoljen, zato sem na polovici sezone odšel. Šel sem v Malago in tam so se mi spet začele dogajati dobre stvari. Unicaja bo težko še kdaj dosegla tak rezultat kot takrat, ko smo bili na zaključnem turnirju evrolige.

Je v Milanu že takrat na tekme hodil modni guru Giorgio Armani?
Da, ravno tisto leto je Armani prevzel klub. Hodili smo tudi na večerje v njegov suši lokal, velikokrat smo bili njegovi gostje.

Okusili ste tudi igranje v Rusiji.
Da, tam sem imel največji zaslužek v karieri. To je bilo nekaj novega, pred odhodom me je bilo malo strah, kam se podajam, razmišljal sem, ali mi je tega sploh treba. Z Virtusom sem enkrat prej že igral proti Unicsu, takrat je bil Kazan še pravo staro komunistično mesto. A v dveh letih do mojega prihoda se je močno spremenilo, zgradili so veliko novih, modernih stavb, ker so se pripravljali na univerzijado. Imeli smo dobro ekipo, dobro so plačevali, tudi življenje je bilo super.

PIPAN ME NI ŽELEL V REPREZENTANCI
Kakšne spomine imate na reprezentančna leta?
Lahko rečem lepa, pa tudi malo manj lepa. Kar nekajkrat sem bil razočaran. Leta 1999 recimo sploh nisem igral, pa ne zato, ker ne bi bil dovolj dober za reprezentanco, ampak zaradi interesov. V reprezentanci so bili trenerji, ki so hoteli svoje igralce, to vem. Nikomur ne zamerim, pač so bili taki interesi, to je vsa zgodba. Tudi v današnjem času se dela tako, pa ne le v Sloveniji, ampak tudi drugje po Evropi in svetu. Trenerji izbranih vrst dajejo prednost svojim igralcem, zato pa tudi prihaja do tega, da dosti igralcev noče igrati, se ne odziva na vabila. Včasih, ko sem bil še v Olimpiji, je bila ta vedno jedro reprezentance, v kvalifikacijah smo vedno igrali igralci, ki smo dajali svoj maksimum, potem pa so prišla evropska prvenstva in v ospredje so prišli nekateri drugi. Zame nezasluženo in zdi se mi, da zato tudi nikoli ni bilo nobenega večjega rezultata. V reprezentanci bi morali vedno igrati fantje, ki puščajo srce na parketu za Slovenijo, ne pa, da se nekateri dokazujejo na njen račun. Dokler bo tako, da bodo posamezniki gledali na to, da zaradi reprezentance dobijo boljši klub, rezultata ne bo nikoli. Največjo krivico za to pa nosijo trenerji.

945-22-tusek (obrez)
Iva Mandić/Dnevne novine

Ali pravkar povedano leti na Borisa Zrinskega, ki je bil selektor leta 1999, ko niste igrali na EP v Franciji?
Njegov pomočnik je bil Aleš Pipan in mislim, da je bila njegova želja, da ne igram v reprezentanci. V njej sem bil nazadnje leta 2004 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo naslednje leto. Odigral sem zelo dobro, bil sem najboljši igralec in takrat sem celo mislil, da bom po toliko letih v reprezentanci, v kateri sem bil zraven vse od leta 1993, postal kapetan. Bil sem pripravljen prevzeti odgovornost, da se z izkušnjami, ki sem jih imel, po najboljših močeh potrudim, da bomo kot ena družina, prava ekipa, ki bi naredila dober rezultat. Potem sem izvedel, da je bil kapetanski trak obljubljen nekomu drugemu, da bi ta zaradi tega sploh igral za reprezentanco, mene pa Pipan, ki je bil takrat selektor, niti ni povabil vanjo. Takrat sem bil v najboljših letih, a nisem bil nikoli več del reprezentance. Ko je selektor postal Jure Zdovc, je bil direktor izbrane vrste Mario Kraljević, on me je poklical in me vprašal, ali bi bil pripravljen igrati. "Zakaj ne?" sem mu dejal, "Vedno sem bil pripravljen igrati za izbrano vrsto." A rekel sem mu, naj me pokliče tudi Zdovc, pa nisem prejel nobenega klica. Nihče me ni nikoli več klical, čeprav sem vedno imel željo. Kot Slovenec imam veliko srce za reprezentanco, zmeraj sem si želel narediti velik rezultat, vedno sem dajal vse od sebe. Z moje strani je bilo nekaj zamere do selektorjev, ker me nikoli ni nihče poklical, me kaj vprašal, čeprav sem še vedno igral v klubih, ki so nekaj pomenili, in imel pomembno vlogo. Ko bi lahko največ dal reprezentanci, ni bilo nobenega telefonskega klica, nobenega vabila.

S Pipanom očitno nista bila na isti valovni dolžini. S katerim trenerjem pa ste se najbolje razumeli oziroma sta vam bila najbolj všeč njegova filozofija in način dela?
V Italiji me je dosti naučil Piero Bucchi, s katerim sem preživel nekaj sezon, najprej v Riminiju, potem še v Rimu, kamor me je poklical. Učil me je tega, da se kot štirica potegnem izpod obroča, začel sem metati trojke. Seveda je tu Zmago Sagadin pa Lojze Milosavljevič, s katerim sem še kot 14-letnik v Kranju delal individualno pred šolo in po njej.

Z GORENCEM SE NISVA TEPLA
Je že čas, da iz prve roke izvemo, kaj natanko se je zgodilo med EuroBasketom leta 2003 v hotelu v Luleu, ko ste imeli incident z Borisom Gorencem?
Nič takega. Bilo je nekaj napetosti, ker smo pred tem izgubili tekmo, pred nami je bil odločilni dvoboj z Izraelom. Bili smo na kosilu, z Borisom sva se sporekla, rekel sem mu, da z menoj ne bo tako govoril. Vstal je in takrat se je po meni polila steklenica kokakole, prišlo je do verbalnega konflikta, mogoče sva se malo prijela. Nisva pa se tepla, tega ni bilo, praktično nič omembe vrednega. Z Borisom sva se pozneje normalno pozdravljala, ko sva se videla. Ljudje so malo napihnili zgodbo.

V Italijo sem veliko klical svoje nekdanje trenerje in v klube, kjer sem igral. Toda trenutno ni nobenega odziva. Morda sem naredil napako, ker sem se preselil v Črno goro. Če bi živel v Sloveniji, bi mogoče lahko tudi zaradi imena že prej postal trener. V Črni gori me poznajo nekateri, večina pa ne, tudi tisti, ki so sami igrali košarko.

Kakšni pa so bili na splošno odnosi med igralci v reprezentanci?
Vedno sem bil za zafrkancijo, za to, da kaj ušpičimo, novince smo krstili. Želel sem dobro vzdušje, pravo ozračje v reprezentanci, mislim, da je to potrebno. V izbrano vrsto morajo fantje priti sproščeni, da vedo, da se tam ne služi denar, ampak pušča srce. Nekateri igralci se tega nikoli niso zavedali. Dokler ne bo takega vzdušja, nikoli ne bo rezultatov. Ne verjamem, da je povsod tako vzdušje, kot bi ga hotel jaz, imajo pa nekatere druge reprezentance vrhunske igralce. Tudi Španci najbrž niso imeli vedno super vzdušja in bili tako kolektivno povezani tudi ob terenu, a imajo super kvaliteto. Prednost nas Slovencev v primerjavi z velesilami je lahko prav ta, da smo vsi kot eden, da dihamo drug z drugim.

Ste lahko konkretni z imeni pri igralcih, ki niso razmišljali tako, kot bi po vaše morali, ampak so bolj gledali na osebne interese?
Nikogar ne bi poimenoval, moral bi jih našteti kar nekaj. Bilo je precej takih, ki po mojem niso dajali maksimuma za slovensko reprezentanco, ampak so gledali nase.

Vam je bilo hudo, ker od leta 2005 niste bili več v reprezentanci?
Seveda, ob vsakem velikem tekmovanju mi je bilo hudo. Menim, da bi še danes lahko odigral bolje kot kdo drug, dal več. Zdaj res nisem več rosno mlad, letos bom star 40 let, a še vedno bi lahko dal veliko v 10, 15 minutah, če bi bil telesno pripravljen. Vedno sem upal, da me bodo poklicali, a taka je bila želja trenerjev oziroma tistih, ki so odločali. Je pa igralcu, ki je za Slovenijo vedno dajal vse, normalno hudo. Bom pa zmeraj največji navijač Slovenije.

V HRASTNIKU NI BILO INTERESA
Koliko pa spremljate slovensko košarko?
Dosti. Vem, da je prvak Tajfun, kar zame ni nobeno presenečenje. Olimpija je še v letih, ko sem bil jaz tam, naredila toliko napak, da je moralo priti do tega, kar se dogaja zdaj. V Krki je bilo nekaj časa dobro, a so morda zaspali. Tajfun je letos imel urejene finančne zadeve, v ekipi je bilo pravo vzdušje. Zato pa je prvak.

Ste v Podgorici kdaj šli na tekmo, ko sta gostovali Olimpija in Krka?
Sem, grem na tekmo, ko prideta slovenski ekipi. Še vedno navijam predvsem za Olimpijo, kjer sem preživel svoja najlepša leta, tam sem postal pravi profesionalec.

Ne želim si tega, da bi mi z neba padel denar. Želim pa si, da bi morda dobil kakšno delo kot trener, saj mislim, da lahko postanem zelo dober, vrhunski trener. In seveda si želim zdravja, sebi, družini, prijateljem, tudi vsem tistim, ki mi ne želijo dobro.

Spremljate tudi "svoj" Hrastnik v drugi ligi in brata Tadeja?
Spremljam, s Hrastnikom sem imel tudi načrt, ki pa ga nisem izpeljal. Lani sem se hotel preseliti nazaj v Slovenijo in v Hrastniku postati trener ter še eno leto igrati. Toda ni bilo nobenega odziva. Hotel sem celo združiti mlade fante iz Zasavja, Zagorja, Hrastnika in Trbovelj, da bi kvalitetno delali z njimi, veliko individualno trenirali. Po končani letošnji sezoni sem želel narediti poslovilno tekmo v Hrastniku, pogovarjal sem se z župani vseh treh mest, predvsem s hrastniškim, a ni bilo pravega interesa. Vem, da je v Hrastniku nekaj podjetij, ki so uspešna, in lahko bi se naredila neka prava zgodba. Saj ni treba milijonov, lahko bi šli v nekajletni projekt, da bi Zasavje v prihodnosti imelo standardno prvoligaško ekipo. Toda želje so nekaj, realnost pa je drugačna.

KO NI DENARJA, NI NIKOGAR BLIZU
Prej ste omenjali, da ste na več koncih skušali izkoristiti zveze, da bi prišli do trenerskega angažmaja, dela. Vas je kdo pustil na cedilu, ste bili nad kom razočarani, ker bi morda lahko pomagal, pa ni?
Sem malo razočaran. V Italijo sem veliko klical svoje nekdanje trenerje in v klube, kjer sem igral. Toda trenutno ni nobenega odziva. Morda sem naredil napako, ker sem se preselil v Črno goro. Če bi živel v Sloveniji, bi mogoče lahko tudi zaradi imena že prej postal trener. V Črni gori me poznajo nekateri, večina pa ne, tudi tisti, ki so sami igrali košarko.

Kako se sicer počutite v Črni gori, kakšno je življenje?
Je kar v redu, življenje je drugačno, lažje se preživi z manj denarja kot v Sloveniji. Nekaj pa je enako: dokler imaš denar, se vsi vrtijo okrog tebe. Tako je tu v Črni gori, tako je bilo v Sloveniji, tako je povsod. Ko pa ga enkrat ni, ni nikogar več blizu in gledajo te, kot da si največji klošar na ulici.

Kmalu boste praznovali 40. rojstni dan. Kaj si boste zaželeli?
Ne želim si tega, da bi mi z neba padel denar. Želim pa si, da bi morda dobil kakšno delo kot trener, saj mislim, da lahko postanem zelo dober, vrhunski trener. In seveda si želim zdravja, sebi, družini, prijateljem, tudi vsem tistim, ki mi ne želijo dobro. Žal sem v takšnem položaju, da ne morem priti v Slovenijo. Pa ne, da ne bi hotel ali da bi se skrival. Če bo treba, sem pripravljen priti. Ker nimam denarja za plačevanje preživnine, sem, pošteno povedano, pripravljen iti tudi v zapor.

Galerija

Članki iz rubrike