V roke je vzel mikrofon in navijačem zastavil vprašanji, ki ju je njemu vso sezono po tekmah postavljal najzvestejši izmed šentjurskih privržencev: katera ekipa je najboljša v Sloveniji in kdo igra najlepšo košarko v Sloveniji? Obakrat je seveda iz vseh grl v dvorani zadonelo "Šentjur".
Kraj na Kozjanskem je slavil prvake, košarkarje Tajfuna, ki so dosegli zgodovinski uspeh in kot četrta ekipa v zgodovini Slovenije postali najboljši v državi. Čeprav vedno in na vsakem koraku izpostavljajo ekipo, tudi Šentjurčani priznavajo posebno vlogo Droletu, ki jih je vodil skozi vso sezono in najboljše prihranil za finale, v katerem je bil izbran za najkoristnejšega igralca serije. Včeraj smo se z njim še enkrat spomnili na nepozabno sezono.
- Vzgojno sem želel tepsti soigralce
- Tajfun slavi naslov prvaka! (foto)
- Tajfun ima dva tedna časa
- Niso boljši od nas
Kako se počutite jutro po velikem uspehu?
Vse me boli, kot bi me povozil tovornjak. Ampak saj bo. Pred seboj imam vse poletje, da se regeneriram in sestavim.
Kako to, da ste po koncu tekme najprej šli k igralcem Rogaške?
Zmeraj moraš pozdraviti nasprotnika. Če želiš, da spoštujejo tebe, moraš tudi ti spoštovati vsakogar, s komer igraš. Ni pomembno, ali je to ekipa iz šeste lige ali pa Rogaška, odnos mora biti vedno enak.
V vsem tem slavju ste delovali zelo mirno, niste bili evforični.
Morda nisem bil zato, ker je že tako ali tako vso končnico prevladovala evforija. Sam pri sebi premlevam stvari in na vse skupaj gledam z umirjenega zornega kota. Vsa tista vznesenost kar nekako mine, sploh če stojiš na trdnih tleh in na stvari gledaš realno. Bil pa sem tudi preutrujen, da bi bil lahko zelo evforičen. Seveda sem bil zelo vesel, srečen, še posebej ko so nas pred občino pozdravili navijači. Mislim, da se je tam zbral ves Šentjur, to doživetje je bilo res nekaj neverjetnega. Vesel sem bil, da sem del tega. To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v karieri. Bil pa sem res tako utrujen, da nisem mogel skakati po odru, čeprav bi z velikim veseljem.
Kako se je sploh začela vaša zgodba s Tajfunom? Brez zamere, a lani jeseni je bilo videti tako, kot da vam ni uspelo najti nobenega drugega kluba in ste v zadnjem trenutku sprejeli ponudbo Šentjurčanov.
Saj tako je v bistvu tudi bilo. Z Olimpijo smo se menili, a avgusta še nisem vedel, ali bom ostal ali ne. Potem nismo našli skupnega jezika in osredotočil sem se na to, da grem v tujino. Videl sem, da tukaj nimam kaj iskati. Poklical me je Simon Petrov in mi ponudil treninge s Slovanom, da ostanem v ritmu, kar sem sprejel. Potem me je vabil tudi k igranju, dokler ne grem drugam, a mi ni imel ničesar ponuditi. Zahvalil sem se mu, rekoč, če že igram, moram vsaj nekaj dobiti. Slovan je v takem stanju, v kakršnem pač je. Potem me je poklical Dejan Mihevc in vprašal, ali me zanima sodelovanje z njimi. Odgovoril sem mu, da se lahko dogovorimo, a da imam vedno odprto možnost odhoda v tujino. Prišel sem v Šentjur in potem je vse steklo spontano.
Ste Mihevca poznali od prej?
Trenerja Mihevca sem poznal prek skupnih prijateljev, a nisem vedel, kakšen trener je. Nisem poznal njegovega dela.ž
Zakaj z Olimpijo niste prišli skupaj?
Finančno, pa še drugi vzroki so bili. Po eni strani sem jim hvaležen, da me niso hoteli. Rekli so, da me ne vidijo v ekipi, in zdaj vidim, da če bi ostal, bi bil verjetno nesrečen, ker bi se dogajale podobne stvari, kot so se lani. Denarja ni nikjer, prideš, oddelaš trening in vidiš, da če se še tako trudiš za ekipo, ni praktično nobenega učinka. Popolno nasprotje kot v Šenjurju. Pa ne govorim o denarju, ampak o tem, da prideš na trening z nasmehom na licu, ker vidiš, da so fantje pripravljeni delati, poslušati trenerja, zavedajo se, da sem jim prišel pomagat in jim nisem konkurent, kot sem včasih dobil občutek v Olimpiji, češ, kaj spet ta pametuje. Tu so bili pripravljeni poslušati, ker so vedeli, da si želim, da bi bili boljši kot ekipa. Zahvalil bi se trenerju Mihevcu, ki je od prvega dne mojega prihoda igralcem dal vedeti, zakaj me je pripeljal. Ne bom rekel, da sem prevzel nadzor nad ekipo. Vsakega trenerja, s katerim sem delal, sem spoštoval. Tudi zdaj, ko sem se prvič v življenju znašel v takšnem položaju, da sem bil starejši od vsega strokovnega štaba, sem dal vedeti, da hierarhija mora obstajati in da je trenerjeva beseda zmeraj zadnja. Sem pa bil tu, da sem poskušal izpeljati trenerjeve ideje na igrišču. Drugače je, ko igralec razlaga soigralcu, saj je trenerjeva vizija lahko super, je pa še posebej tistim, ki niso igrali košarke na visoki ravni, včasih težko vse razložiti. V karieri pa sem vedno rad videl, da mi nekdo, če mi že nekaj razlaga, natančno pove, zakaj je tako. Tu je bila ta moja vloga, da sem jim pokazal, kaj trener želi od nas, zakaj nekaj tako in ne drugače, kaj hočemo doseči. Trener Mihevc je verjel, da mu pri tem lahko veliko prinesem, in mislim, da sem svoje delo opravil konkretno in korektno.
Posebej v finalu.
V finalu tega še ni bilo toliko. Ko so bili padci, sem držal moralo, spodbujal. V polfinalu so me soigralci res presenetili, ko smo v eni četrtini ostali brez dveh članov prve peterke. Takrat smo res stopili skupaj in videl sem, da smo vsak posamezno in kot ekipa zelo samozavestni, da nam je samozavest med sezono močno zrasla. Tudi v finalu smo verjeli, sam pa sem jim le govoril iz izkušenj, ker sem že bil v takem položaju. Dejal sem jim, da bomo zelo utrujeni, a če vzdržimo in najdemo dodatno moč, ki jo vsak pri sebi tudi ima, bo na koncu trud poplačan in postali bomo prvaki. Skrbel sem, da ekipa ostane psihično močna, da ne pademo.
Kakšni so bili prvi občutki, ko ste se lani spoznali z ekipo? Kaj ste razmišljali, kje je vaš domet, kaj lahko naredite?
Z izjemo bratov Sebič nisem poznal nikogar. Po nekaj treningih pa sem uvidel, da ekipa ima potencial, da nekaj naredi. Tudi ko sem se pogovarjal s trenerjem Mihevcem po nekaj tednih treninga, sem mu rekel, da z malo sreče, in če se nam vse "poklopi", lahko pridemo daleč. Nisem seveda mislil na naslov, moj končni domet je bil recimo polfinale, če bi imeli nekaj sreče. Strinjal se je z menoj.
Kaj vas je navdajalo s takimi upi?
Videl sem potencial v Domnu Bratožu, ki so ga mnogi odpisali. Lani je bil pri Slovanu, nihče ni računal nanj. Ogromno sva se pogovarjala sama, k meni je hodil po nasvete in me poslušal, čeprav je res zelo naporno delati z njim, ker je zelo svojeglav. Že na začetku sem ga vprašal, ali si želi živeti od košarke. Rekel je, da si, a sem mu takoj odvrnil, da bo moral potem spremeniti svoj odnos in prioritete. Je na najbolj odgovornem položaju, zato mora biti tak tudi on, pravi vodja, da se ve, da je žoga pri njem na varnem. Verjel sem, da fant lahko veliko da. Velikokrat sem ga kritiziral in mu takrat, ko je igral pod svojo ravnijo, odkrito govoril, da je bil spet šesti igralec nasprotne ekipe. Vidi pa se, da si želi. Nekajkrat v sezoni je res blestel, druga polfinalna tekma s Krko je bila njegova tekma kariere, odigral je fenomenalno. Celotno končnico je bil tak, kot sem od njega pričakoval. Pri Đorđu Leliću sem se spraševal, kaj je fant delal štiri leta v Elektri, da ga nihče ni vzel in delal z njim. Ima potencial, če bi bil že prej pri pravih trenerjih, pa bi lahko kazal še veliko boljše igre. Emirja Zimića so označili za visokega centra z zelo omejenim znanjem. A hitro sem videl, da je zelo dober, še posebej v obrambi, in da je lahko z naskokom najboljši center slovenske lige. Problem pa je bil v glavi, samozavesti ni imel, lani so mu jo ubili. Na treningih sem mu vseskozi govoril, da ne sme podati, ko dobi žogo pod košem, ker je visok, ima tehniko in mora zaključiti sam. Vso sezono je pridobival samozavest in bil eden naših nosilcev. Ivo Držić je strelec, ki samo potrebuje nekoga, da ga usmerja in mu pove, da verjame v sistem. V svoji karieri je imel navado, da je vsakič, ko je dobil žogo, vrgel, ni spoštoval pravil, ničesar, razen svoje statistike. Med pogovorom na treningih sem mu dopovedoval, da še vedno lahko dosega svoje točke, če bo verjel v sistem, ki ga imamo. Tega je trener Mihevc postavil zelo dobro, v napadu nismo iskali le enega igralca, kot Krka z Armsteadom ali Rogaška s Čebularjem, ampak prostega moža. Ivu sem rekel, da mora biti potrpežljiv, naj igra akcijo do konca in potem se mu bodo stvari odpirale. Tudi on nas je velikokrat rešil, bil glavni faktor pri zmagah, najbolj pa mi je bilo všeč, da je napredoval, in tudi ko je bil v napadalni krizi, še vedno verjel v delo z ekipo. Dobiti Američana z univerz, ki sta pripravljena delati, ki se želita učiti, pomeni ogromno. Tu sta brata Sebič, ki zame nista izkoristila potenciala v svojih karierah. Ali sta kriva sama ali kdo drug, ne vem, lahko pa bi dosegla več. Oba sta letos napredovala, tako kot smo vsi drugi, tako individualno kot ekipno. Vsaka zmaga nam je dajala samozavest, ki smo jo potrebovali.
Za marsikoga je bil veliko presenečenje finala Aco Tomić.
Aco je prišel k nam okrog novega leta. Ni mogel verjeti, da je osvojil naslov, pred manj kot enim letom pa je ležal v bolnišnici in ni vedel, ali bo sploh še lahko igral. Mihevc ga pozna iz mlajših reprezentančnih selekcij in menil je, da si zasluži priložnost. Videl sem, da je Acu težko, ker je bil izven forme, počasi se je vračal. Stalno sem mu govoril, naj vztraja, naj to sezono izkoristi, da se vrne, in bo v naslednji tisti pravi. Je pravi karakter. Na koncu je bil prijetno presenečenje finala. Pred začetkom tega sem zbral fante in jim povedal, da je po mojih izkušnjah junak nekdo, na katerega se ne računa. Igralec, ki mu nasprotnik ne posveča pozornosti, ker ne igra veliko. Nosilci naredijo svoje, a ti niso pravi junaki, ampak so to tisti, ki igrajo postransko vlogo. Želel sem motivirati vse soigralce, jim govoril, da si lahko junak z eno ukradeno žogo, dobro podajo, skokom v ključnem trenutku. Zame je Aco Tomić junak finala. Naredil je izjemno delo v obrambi na Čebularju. To je tisto, kar sem hotel povedati igralcem. Odigral je vrhunsko.
Prej ste dejali, da ste že po nekaj tednih videli, da bi lahko veliko naredili s to ekipo. Pa ste že med sezono kdaj pomislili tudi, da bi šli lahko do konca?
Sem v pokalu, v eni tekmi se ti lahko 'poklopi', tam je ogromno odvisno od dnevne forme. Verjel sem, da če bomo pravi, gremo lahko do konca. V prvenstvu pa je ritem tako naporen, da do izraza pride kvaliteta oziroma širši nabor igralcev, tu sta bili Krka in Olimpija v prednosti in sem ju tudi jaz prepričljivo pričakoval v finalu.
Ste naslov osvojili v drugi tekmi in zmagi po dveh podaljških?
Tisto je ogromno pomenilo. Ni toliko vplivalo na našo samozavest kot na to, da so jo Slatinčani izgubili, da jim je močno udarilo na psiho. Ne bom rekel, da bi bilo konec, če bi zmagali oni, bili pa bi v velikih problemih. Kot sem govoril pred finalom, Rogaška igra napadalno, zmaguje z visokim številom točk. Če jih uspeš spustiti na nizko število točk, imaš veliko možnosti za zmago. Vedel sem, da bo prvi dve tekmi kar naporno, ker bodo imeli energijo, moč v nogah, vedel pa sem tudi, da jih moramo izčrpavati, siliti, da se nagarajo, da bodo utrujeni. Mislim, da je bil to razlog, da je Rogaška padla. S karakterjem, ki smo ga pokazali, tudi v primeru poraza na drugem srečanju še ne bi bilo konec, samo še bolj fanatično bi morali igrati na tretji tekmi. Strinjam pa se, da je Lelićev met od table psihično ubil Slatinčane.
Zdelo se je, ne le zaradi druge tekme, da ste psihično močnejši. Morda je Rogaški manjkal prav tak Drobnjak ...
Kaj jim je manjkalo, je bil to Drole, ne vem. Na tiskovni konferenci pred finalom sem dejal, da v finalih ni nikoli lepe košarke, ker sta ekipi že tako utrujeni, in odloča le boj pod košem, skok, nikogaršnje žoge, želja. Zadnja leta veliko gledam skozi oči trenerja. Že Džile (Aleksandar Džikić, op. p.) mi je v Krki pred petimi leti dejal, da preveč razmišljam in naj se prepustim igri, ne pa da imam računalnik v glavi prižgan vseh 24 ur. A tak sem, vedno analiziram, zakaj, kako, kje napasti, kako se ubraniti. V Rogaški je preveč vse slonelo na enem igralcu. Saj so Helios na tretji tekmi premagali brez učinka Čebularja, a vseeno je on ta, ki ima največ žogo v rokah, na katerem ogromno sloni igra. Mislim, da take ekipe na koncu prvenstva težko zmagajo. Težava je tudi, če pride do poškodbe, potem si takoj v velikih težavah, ker je igra podrejena enemu. Videl sem, da ne smemo podcenjevati drugih, a da še veliko več garamo v obrambi na Čebularju, pri katerem bo prej ali slej prišlo do utrujenosti. Že na tretji tekmi v Rogaški Slatini ni bil na pravi ravni, v četrtek je proti koncu zgrešil veliko odprtih metov, to je gotovo posledica fizične in psihične utrujenosti.
Boste po koncu kariere trener?
Ne vem. Vse poti me vodijo v to smer. Tudi trenerji, ki jih cenim in s katerimi sem delal, so mi govorili: 'Drole, ti moraš biti trener. Imaš občutek, soigralci te poslušajo, najhitreje od vseh igralcev razumeš trenerjevo vizijo.' Edino, kar me odbija od tega, je to, da vem, kakšen sem. Če bom trener, bom hotel biti najboljši, kar sem lahko. Vem pa, kako nehvaležno delo je to, nimaš časa za družino. Že kot igralec sem veliko odsoten in pogrešam svoje tri angelčke in ženo, če bi šel v trenerske vode, pa bi bil 24 ur na dan v košarki. Zdi se mi, da sem v tem zelo podoben Sašu Filipovskemu, ki je zame najboljši slovenski trener. On je nonstop v košarki, in če hočeš biti uspešen, je to tudi edini način. Igralci imamo to srečo, da po treningu lahko damo možgane na pašo, gremo k družinam, dekletom ali smo sami s seboj, trener pa pripravlja naslednji trening, gleda videoposnetke, pripravlja analizo tekmeca. Čeprav me res mika, saj vidim, da imam ob učenju potencial, me to odbija, ker bi malo preveč pogrešal družino. Želim pa si biti z njimi čim več, saj so oni smisel mojega življenja.
Pa mislite še igrati?
Vi mi povejte, kako sem videti na igrišču. Ali ne morem več spremljati igre ali lahko še kaj naredim?
Naslov MVP finala pove vse.
Ko sem prišel v Olimpijo ali zdaj v Šentjur, ni bil cilj, da pričakujem 30 minut na tekmo, da zbiram individualne lovorike. Lani v Olimpiji je bila moja vizija, da bom tu zaključil kariero, se počasi umaknil iz prvega plana in dajal veliko nasvetov soigralcem, spočil glavne nosilce. Potem sem do srede sezone imel vlogo nosilca, nato pa padel v ozadje, kar mi je bilo čisto v redu. A na koncu, ko smo nesrečno izgubili, saj še danes trdim, da smo bili v tistem finalu boljši od Krke, sem dobil občutek, da sem glavni krivec za poraz. Čeprav sem po mojem mnenju dobro opravljal vlogo, kakršno sem imel v zaključku sezone, se je zdelo, da jih veliko misli, kaj ta Drobnjak sploh dela tu. Rad bi še igral, zato ker vidim, da lahko veliko dam soigralcem. Nove generacije so povsem drugačne, kot smo bili mi, imajo druge poglede. Tako kot razmišlja ves zahodni svet, tudi ti mulci vidijo le denar. Mislijo, da bodo že po dveh dobrih tekmah padale visoke pogodbe, da bodo takoj podpisali za najboljše klube, da bodo takoj v reprezentanci. Najbrž je krivo tudi to, da padejo pod vpliv agentov. Ti zmeraj gledajo na to, da bodo izvlekli čim več denarja iz njih. Pri kakšnih so krivi tudi starši, ki jim govorijo, naj ne poslušajo trenerja, ampak dajo čim več točk. To so stvari, ki izoblikujejo igralca, da ima povsem zgrešeno vizijo, kaj je potrebno za uspeh. Jaz bi fantom rad vbil v glavo, da če nisi supertalent, se moraš zavedati, da lahko uspeš le z delom. Nekaj odigranih dobrih tekem mora biti le motiv, da boš še bolj trdo delal, ne pa da po eni tekmi, na kateri je dal 30 točk, igralec naokoli hodi, kot da ima nekaj prstanov v ligi NBA in naslovov evrolige. Moraš delati, da rasteš kot igralec in oseba. V tem vidim nekaj, kjer bi lahko kot igralec še veliko dal, zato bi rad igral naprej, kjerkoli že to bo, da bi pomagal igralcem s potencialom.
Je opcija tudi še Šentjur ali je zgodba zaključena?
Tudi. Ko me je pred ligo za prvaka klical Džile in sva bila praktično že dogovorjena, so me v Šentjurju prepričali prav z vizijo. Trener Mihevc me 'masira' že od novega leta, da ima pogodbo še za dve leti in si me želi na vsak način še toliko časa tukaj. Ko me je uprava prepričala, da ostanem, so mi dali vedeti, da si želijo sodelovanja tudi v prihodnosti, da ostanem, ker bi radi veliko več od mene. Džiletu sem se opravičil, ker sem mu dal besedo, da pridem, a tu ljudje v meni vidijo veliko več. Ne le to sezono, ampak tudi naprej, vedo, da jim lahko ogromno pomagam. Če bi prišel v Krko, bi bil lahko MVP finala, pa me takoj po koncu tekme nihče ne bi pogledal in ne bi pokazali interesa, da me obdržijo. Tja bi prišel za dva, tri mesece, in to bi bilo to. Tam me je Džile hotel na vse mogoče načine, ne pa tudi uprava, in zelo se je moral potruditi, da je prepričal ljudi iz vodstva, naj privolijo. Vem pa, da v upravi ni bilo niti odstotka možnosti za to, da bi me pripeljali.
Kam bi umestili ta naslov, imate že tri z Olimpijo in dva s Krko?
Ne smemo pozabiti tudi dveh naslovov z Oostendejem v Belgiji. Tisto je bil neverjetna zgodba v moji karieri, ki je ne bom nikoli pozabil. Pri prvem naslovu prvaka mi je človek, zadolžen za vstopnice, dejal, da bi prodali 15.000 vstopnic, če bi imeli tako dvorano, v to se je takrat nagnetlo 6000 navijačev. Pred tem je bil Charleroi štirikrat zaporedoma prvak. Po sušni dobi tiste pete tekme ne bom nikoli pozabil, vzdušje je bilo takšno, da mi gredo še zdaj dlake pokonci, ko se spomnim. Tam sem si ustvaril tudi določen ugled, z vsakim vstopom v dvorano sem dobil ovacije, česar ne bom nikoli pozabil. To morda še bolj šteje kot lovorike. Kam umestiti ta naslov? Ne bi bilo pošteno do ostalih, če bi ga dal na vrh. Ob prvi lovoriki s Krko, z Matjažem Smodišem na čelu, je bila podobna evforija kot zdaj v Šentjurju. Takrat sta bila izrazita favorita Olimpija in Laško, mi nismo niti sanjali o naslovu, čeprav smo imeli boljšo ekipo kot zdaj Šentjur. V rednem delu sezone smo izgubili vse tekme z Laškim in Olimpijo, potem pa smo dvakrat tesno premagali Olimpijo, v finalu pa igrali z močno oslabljenim Laškim, ki je ostalo brez treh nosilcev Lisice, Nachbarja in Hafnarja. Na tisto slavje v Marofu se prav tako vedno spomnim z veseljem. Takrat je zavladala neverjetna evforija, ki se je obdržala vsa štiri leta, kolikor sem ostal v Krki. Ko sem se potem vrnil, in še zdaj, ko se vračam, sem pogrešal to, prav žalostno je videti prazne tribune. Tista štiri leta pa so bila neverjetna, navijači so dihali z nami, nas ustavljali po mestu, komaj čakali tekme, tudi v slovenski ligi je bila dvorana lepo polna. Za vsakim naslovom se skriva zgodba, ob kateri bi bilo nepošteno do drugih izpostavljati kakšnega. Res pa je, da je ta zgodba zdaj neverjetna. Američani bi temu rekli Pepelkina zgodba. Če bi se to zgodilo v ZDA, bi v Hollywoodu najbrž že odkupili pravice in bi v letu dni posneli film o tem.
Zdaj sledi malo počitka, potem pa že reprezentanca ...
(smeh) Gotovo bom počival, kar zadeva reprezentanco, pa sem že povedal: če bi me poklicali ob treh zjutraj in mi rekli, naj spakiram v petih minutah in pridem nekam, bi šel. Reprezentanca je največja čast za igralca. Moramo pa gledati z realnega stališča. Svoje sem reprezentanci dal, čas je, da stopijo na sceno mladi in pokažejo svoje. Imamo lep nabor igralcev. Tudi nekaterih, o katerih javnost dvomi. Treba jim je dati priložnost. Na vsakem tekmovanju igralec raste, dobiva izkušnje. Ne strinjam se s tem, da prihodnost ni rožnata. Vedno se bo našel igralec, ki bo opozoril nase, ne glede na to, koliko je star. Slovenija bo vedno imela dovolj košarkarjev za igro na visoki ravni. Edini problem bi utegnil biti s trenerji, ki delajo z mlajšimi selekcijami v klubih. Vem, da ni denarja, a mora se najti način, da bi zanje namenili več denarja. To je pravi način, da bo Slovenija v vrhu evropske košarke. Mislim pa, da talente imamo, treba je le vložiti več truda, da jih privabimo v dvorane. Časi niso več taki kot nekoč, ni pa nemogoče. Po zadnji tekmi sem Žigi Dimcu rekel, da mi je všeč, kako je napredoval od začetka do konca sezone. Fant ima višino, izjemno telo za centra, na njem in ljudeh okrog njega je, da dobro delajo. Rekel sem mu, naj ne bo len, naj se priganja k delu, potem bo prišel daleč, v nekaj letih je lahko prvi center reprezentance. In takih igralcev je po Sloveniji veliko.
