"Ne vem, kaj je bilo narobe. Res ne vem, kaj naj rečem," je zmajeval z glavo in se opravičeval, ker mu je zmanjkalo besed. Velika priložnost je bila zamujena. "Ja, res sploh ne vem, kaj bi povedal ..." Nismo več drezali vanj, pustili smo ga, naj najprej v sebi premelje grenak poraz.
Mladen Primorac je še lani nosil dres Tajfuna, letos pa mu je z Rogaško moral priznati premoč v finalu. "Na koncu je odločila ena žoga," je dejal takoj po zadnjem dvoboju, ko se je umaknil od vseh drugih. "Naslov smo izgubili na tisti drugi tekmi v Šentjurju. Po njej smo psihološko padli. Na tretjem srečanju smo bili brez energije. V četrtek smo se malo vrnili, a na koncu to ni bilo dovolj. Manjkalo je nekaj sreče, če bi tista zadnja žoga po metu Čebularja šla skozi mrežico, bi zdaj čakali peto tekmo," je razočarano ugotavljal 25-letni bosanski center.
On je bil sicer tisti mož v vrstah Rogaške, ki je najbolj energično spodbujal navijače k navijanju: "Vsa čast navijačem ene in druge ekipe. Vzdušje v finalu je bilo odlično."
Rogaška je na zadnji tekmi vodila, pa nato padala, kot da igralci psihološko niso vzdržali pritiska. "To je bila deseta tekma v 20 dneh. Težko je bilo energijsko vzdržati. Šentjurčane je nosila publika, odločile so malenkosti. Mislim, da niso boljši od nas, prav lahko bi se finalna serija prevesila tudi na našo stran."
A se ni, zaradi česar Primorac ni skrival žalosti, toda ... "Mislim vseeno, da je za nami super sezona. Seveda sem razočaran, a ko bo minilo nekaj časa, bom lahko rekel, da smo naredili veliko delo."
