Kljub veliki zmagi, ki je Domžalčane pripeljala na prag uvrstitve v polfinale, je 28-letni organizator igre previden in ne želi prehitevati dogodkov. V vsakem primeru bo tudi nocoj v Komunalnem centru eden glavnih akterjev na igrišču.
S kakšnimi občutki ste glede na vse, kar se je dogajalo v tej sezoni, prišli v Stožice?
Do Olimpije gojim posebna čustva, saj sem v tem klubu preživel tri leta. In to je bilo lepo obdobje. Spoštujem tudi trenerja Memija Bečirovića, ki me je pripeljal v Ljubljano in me tako rekoč postavil na košarkarski zemljevid. V tem pogledu je bila to zame posebna tekma. Kar zadeva ekipo, lahko rečem, da v Stožice nismo prišli z belo zastavo, skušali smo zmagati. Tekmeca smo želeli presenetiti z borbeno in moštveno igro. Na koncu se nam je izšlo, vendar nismo še opravili dela. Če v četrtfinalni seriji ne zmagaš dvakrat, nisi ničesar naredil.
V katerem segmentu igre ste presenetili tekmeca? Kaj je bilo odločilno?
Celotno srečanje smo igrali moštveno. Nihče med nami ni izstopal po doseženih točkah, obenem pa nismo bili uspešni v metu za tri točke, kar bi moralo biti naše glavno orožje. Odgovorili smo z drugačno igro in se bolj potrudili v obrambi. Če nisi uspešen v napadu, moraš pač toliko bolje braniti svoj koš. Mislim celo, da je ravno naša dobra obramba odločila to tekmo.
Kakšen je bil dogovor pred vašim zadnjim napadom, potem ko vas je Klemen Prepelič s trojko pozval k podaljšku?
Že pred to trojko smo se dogovorili, da bomo Olimpijin napad prekinili z osebno napako, vendar so domačini izvedli zelo lepo akcijo in z uspešnim metom za tri točke izid izenačili. Pred našim zadnjim napadom smo se dogovorili, da jaz odigram pick'n'roll in iz te akcije skušam zaključiti, kar mi je tudi uspelo. Zmaga je bila srečna, vendar tudi zaslužena.
Trener Gašper Okorn je po tekmi miril strasti in evforiji ni pustil prosto pot. Ker ste vendarle ljudje iz krvi in mesa, se verjetno ne morete izogniti razmišljanju o jutrišnji zmagi in napredovanju v polfinale.
V ekipi imamo nekaj izkušenih igralcev, tako da pretirane evforije ni bilo. Veseli smo seveda bili, to pa je tudi vse. Ena zmaga v četrtfinalni seriji pač še ničesar ne pomeni. Je pa res, da se nam polfinale nehote plete po glavi. Pred nami je še 40 ali celo 80 minut. Olimpija ima kvalitetno moštvo z zelo dobrim trenerjem, zato sem prepričan, da bodo tekmeci na vsak način želeli izsiliti tretjo tekmo in serijo vrniti v Stožice. To je klub, ki ga je preprosto treba spoštovati.
V četrtfinalni seriji vodite z 1:0 in ste na polovici poti. Kako bi v odstotkih ocenili možnosti za uvrstitev med štiri najboljša moštva v ligi?
V psihološkem pogledu smo morda v prednosti, vendar to še nič ne pomeni. Treba je vedeti, da se takšne senzacije ne dogajajo pogosto. Čeprav je Olimpija verjetno še vedno favorit v tem dvoboju, bi jaz zdaj postavil možnosti na 50-50.
Dvakrat ste nosili Olimpijin dres, prvič vas je vodil zdajšnji trener zmajev Memi Bečirović. Kako ocenjujete letošnjo zasedbo Ljubljančanov predvsem v primerjavi s prej omenjeno sezono 2007/08 in drugim vašim obdobjem pri zmajih, ko je ekipo vodil Sašo Filipovski?
Najprej naj povem, da sem se od obeh trenerjev ogromno naučil. Ko sem prvič prišel v Ljubljano, so bili v klubu igralci, ki so veliko pomenili v evropski košarki – denimo Marko Milić, Jasmin Hukić, Mirza Begić ali Goran Dragić, ki je postal celo zvezdnik v ligi NBA. Zdajšnji igralci zeleno-belih so nova generacija in so tudi na dobri poti. Verjamem in želim, da bi uspeli, saj dobro delajo. Tudi Olimpija kot klub si to zasluži, saj mora biti na prvem mestu v Sloveniji.
Ko ste prvič prišli v Ljubljano, takrat še v Tivoli, ste imeli dvajset let. Slovenija vas je spoznala kot Lumpija. Kdo vam je podelil ta vzdevek?
Za to sta poskrbela Milić in direktor Janez Rajgelj, tako sem postal Lumpi. Vendar to je že zgodovina, zdaj me vsi kličejo Moka. Mislim, da sem prestar, da bi bil še vedno Lumpi.
Takrat je bilo na kupu precej šaljivcev, poleg Milića in Hukića denimo tudi Saša Dončić. Igrati v tisti ekipi je moralo biti nekaj posebnega.
Ko sem stopil v tisto garderobo, je bilo zame sanjsko. Star sem bil 20 let in to so bili igralci, za katere si še dve ali tri leta pred tem nisem predstavljal, da bom igral z njimi. V takšni družbi doživiš stvari, ki ti ostanejo za vse življenje. Šal je bilo res veliko, na drugi strani pa smo tudi dobro delali in stopili skupaj, ko je bilo najbolj treba. Od teh igralcev sem se res veliko naučil. Spoštujem jih in jim čestitam za vse, kar so storili v življenju.
Pozneje ste trikrat odšli s trebuhom za kruhom prek slovenskih meja. Poljska, Italija in Kosovo je nekoliko nenavadna kombinacija. Bržčas so to tri povsem drugačne zgodbe.
Da, res je. Za nobeno odločitev mi ni žal. Ničesar ne obžalujem, vseeno pa priznam, da je bil odhod na Poljsko bržčas nekoliko prezgoden. Bil sem premlad, moral bi še nekaj let ostati v Sloveniji. Vendar tudi če v karieri narediš nekaj narobe, se iz tega nekaj novega naučiš in greš naprej. Ko sem se vrnil iz Poljske, sem bil sprva v krizi, z dobrim delom pa sem se vrnil in potem odšel v Italijo, pozneje pa še drugič pristal v Olimpiji. Sledil je nov padec in teh je bilo v moji karieri precej. Večkrat sem se moral pobirati in začeti znova. Vendar sem bil vselej vztrajen. No, odhod na Kosovo pa bi označil kot nekaj pozitivnega.
Kako Jan Močnik iz Nove Gorice sploh pristane v Peći in zaigra v ligi Kosova?
Poklical me je moj agent in mi predstavil to možnost. Vedel sem, da ta klub (Peja, op. p.) igra v balkanski ligi, v domačem prvenstvu pa skupaj s Prištino kroji vrh. Takoj sem se odločil, da grem. Košarkarsko gledano, je težko verjeti, kako veliko gledalcev obiskuje tekme. Dvorane so nabito polne, vzdušje je odlično in pritisk je precejšen. Takrat smo v glavnem zmagovali in navijači so nas dobesedno nosili po rokah. To je bila res neverjetna izkušnja.
Gotovo ste iz Kosova prinesli dragocene izkušnje, bržčas bolj življenjske kot košarkarske.
Rekel bi, da je bila izkušnja življenjska in v enaki meri košarkarska. Predvsem pa je bila to vrhunska izkušnja. Za vedno bom hvaležen, da sem lahko igral na Kosovu. Za sebe lahko rečem, da vse, česar se v življenju lotim, delam stoodstotno, in to ljudje znajo ceniti.
V Domžale ste prišli v prvi vrsti kot zamenjava za poškodovanega prvega zvezdnika moštva Matica Rebca. Ali ste na Kosovem prekinili pogodbo?
Domžalčani so me poklicali in bili zelo vztrajni. Skupaj z družino, dekletom in agentom sem se odločil za ta korak, saj je Helios stalno veljal za zdravo okolje. Odločitev pa nikakor ni bila lahka. S Pejo sem imel namreč veljavno pogodbo, obenem sem imel ponudbo, da jo podaljšam. Na koncu smo pogodbo sporazumno prekinili, s predsednikom kluba in ostalimi pa sem ostal v zelo dobrih odnosih.
Kakšen vtis ste dobili ob prihodu v klub, ki je z avstrijskim lastnikom prevzel ameriško podobo.
To, ker se je zgodilo v Domžalah, je v slovenski košarki več kot dobrodošlo. To podpiram in pozdravljam, saj se klubi v tujini že dlje časa poslužujejo takšnega načina vodenja kluba. V takšen okolju je lažje pridobiti sponzorje. Treba je stalno delati promocijo in graditi vzdušje okoli kluba in tudi v dvorani na tekmah poskrbeti za gledalce. Mislim, da bi morali tudi drugi klubi iti po tej poti.
Sredi januarja je Gregorja Hafnarja na mestu trenerja zamenjal Gašper Okorn. Krivulja uspešnost se je vendarle začela počasi obračati navzgor.
Brez dvoma je zapihal nov veter, res pa je tudi to, da so poleg mene, ki sem prišel konec decembra, v klub prišli še trije novi igralci: Jure Pelko, Gezim Morina in Marko Ščekić. Ekipa je dobila dodatno moč pod košem, s Pelkom pa zanesljivost na zunanjem položaju. Tudi pod Hafnarjevim vodstvom se je delalo dobro, ampak Okorn, ki je zame eden boljših trenerjev v Sloveniji, je postavil sistem nekoliko drugače, imamo bolj natančna pravila v obrambi in napadu.
Ali pri 28 letih igrate najboljšo košarko v svojem življenju?
Lahko rečem tudi tako, predvsem sem bolj izkušen. Na stvari gledam drugače kot pred leti. Brez dvoma sem v najboljših letih, obenem pa upam, da bo šla moja krivulja še naprej navzgor. Ne smem se zadovoljiti s svojimi dozdajšnjimi igrami. Upam, da ne bo poškodb, v vsakem primeru pa bom moral še naprej trdno delati.
