Od kod ideja, da na ekipnem DP v atletiki suvate kroglo?
Šlo je za čisto prijateljski poziv, če bi metal kroglo na državnem prvenstvu. Ko se je to lani zgodilo prvič, sem mislil, da gre bolj za šalo. A ni šlo. Vabilo se je ponavljalo in ponavljalo, in ko je prišel september, so mi rekli, da je treba izpolniti prijavo za registracijo, da bi sploh lahko metal. Rekel sem: 'Prav, ni problema'. Ostalo pa veste.
Koliko ste trenirali, da ste osvojili četrto mesto?
Opravil sem dva popoldanska treninga, na katerih sem vadil tehniko meta, malo več sem hodil v fitnes, tako da me ne bi kaj uščipnilo v hrbtu. A to tako ali tako delam vsak dan preventivno. Bil je prijeten dogodek, nov izziv. Škoda, da nisem deset let mlajši, da bi začel resno trenirati in bi zgodba imela kakšno nadaljevanje.
Met krogle vam ni tuj ...
Nazadnje sem jo vrgel v srednji šoli, praktično pred 20 leti. Neka mišična pamet je ostala, obstaja zasnova tehnike, a seveda to ni to, če tega ne delaš vsak dan.
Kakšen je vaš rekord?
Ko prehajaš iz kategorije v kategorijo, se menja tudi teža krogle. Začneš pri štirih kilogramih, nadaljuješ pri petih, šestih in na koncu prideš do teže 7,26 kilograma, kolikor tehta v članski kategoriji. Takrat do nje sploh nisem prišel, letos sem prvič metal z njo, teh 12,16 metra je moj rekord.
Boste naslednje leto spet tekmovali?
Mogoče, zakaj pa ne?! Vrat nisem zaprl.
Na novomeškem turnirju se je med podporniki turnija pojavilo tudi ime Smodiš basketball. Kaj se skriva za to znamko?
Vanjo sta vključena šola košarke in tabor, ki vsako leto poteka v Termah Čatež.
Je šola košarke vaša ali deluje v okviru Krke?
Je moja, sodelujemo pa s klubom.
Biti najboljši v Sloveniji ni več merilo. Državni naslov ne prinaša ničesar. Ne dobiš denarne nagrade, ne dobiš pokala, ne dobiš sponzorskega avtomobila za uporabo naslednje leto, dobiš le kolajno od zveze in ničesar več.
Koliko ste sicer še dejavni v klubu?
Nič.
Boste letos še na klopi?
Ne. S klubom nimam nič več.
Ni bilo interesa?
Lahko tako rečemo. Klub je povedal, da nima ambicij, zato nismo našli skupnega jezika.
Kakšnih ambicij? Kaj ste vi želeli naredili, kako ste si predstavljali vašo vlogo?
Predstavljal sem si, da bi s svojimi poznanstvi, zvezami in imenom lahko pomagal pri razvijanju klubskega imena, prodaji igralcev, skratka, da bi z nekim menedžmentom, kolikor bi ga lahko izvajal, pomagal matičnemu klubu. Razumem, da je finančni položaj težak, glavna zgodba kluba je bilo zmanjševanje stroškov in ni bilo interesa za takšno razmišljanje. Res je, da manjka dvorana, da v zdajšnji ne morejo igrati evropskih tekem. Če ne igraš v Evropi, pa se je zelo težko pogovarjati o takih stvareh. A vseeno ... Recimo, da nismo našli skupnega jezika, da je šlo za razhajanja v konceptu, ni ambicij.
Ste razočarani, da ne gre?
Seveda, v tem ne vidim nič dobrega. Zakaj ne bi mogel delati tu in pomagati Krki? A očitno tako pač je.
Boste delali karkoli drugega v košarki?
Ne. Delo menedžerja me ne zanima, enako je s trenerskim poslom, vsaj ne profesionalnim. Malo več časa bo za osebne stvari, zdaj sem se tudi politično aktiviral. Novemu mestu skušam dati nazaj nekaj tistega, kar je dalo mesto meni, in da postane lepše, boljše. Sem politično in finančno neobremenjen, mislim, da lahko nekatere stvari spremenim.
Torej imate resne politične ambicije?
Česarkoli se lotim, skušam to delati maksimalno resno. Kot sem bil resen v vseh ostalih stvareh, sem tudi pri tem. Ambicij, da bi bil predsednik države ali vodja stranke, nikakor nimam. Pomagati lokalno, izboljšati standard življenja v mestu, za takšne stvari pa imam zmeraj posluh.
Leto dni ste bili v Krki. Kakšna zgodba bi se sploh lahko naredila v klubu? Kaj je merilo, kaj bi se res dalo narediti?
Biti najboljši v Sloveniji ni več merilo. Državni naslov ne prinaša ničesar. Ne dobiš denarne nagrade, ne dobiš pokala, ne dobiš sponzorskega avtomobila za uporabo naslednje leto, dobiš le kolajno od zveze in ničesar več. Prestižno je biti slovenski prvak, na to je lahko vsak ponosen in tudi smo ter zmeraj bomo, ne prinaša pa ti Evrope, torej tako tekmovanje pravzaprav nima smisla, je brez vrednosti. Za kaj sploh igramo? Kaj bi se dalo narediti? Verjamem, da bi se ob gospodarskem položaju v Novem mestu, kjer je kar nekaj velikih podjetij, dala narediti neka evropska zgodba na meji evropskega pokala. Ni realno, da igramo v evroligi, to je jasno in s tem se najbrž vsi strinjamo. Evroligaš mora na tak ali drugačen način biti Olimpija. Lahko pa bi postali košarkarski center po vzoru Francozov, ki imajo internate in šole. Tu imamo največji šolski center v Sloveniji, vodstvo šole podpira košarko. Nočem reči, da so te stvari stvar volje, ampak ambicij, da bi rasel, ambicij okolja. Novo mesto že 60, 70 let živi s košarko in ima neko košarkarsko kulturo. Dalo bi se zapeljati v smer, o kateri sem govoril, kakšne druge, večje stvari pa so odvisne od vzpostavljanja sodelovanja s klubi. Zakaj ne bi mi nekoč postali majhna podružnica Darušafake, kot je to postal Šibenik? Idej je več, samo strategijo je treba določiti.
Ampak zakaj to v Krki ne gre?
Če se prav spomnim, je Jure Zdovc v enem od intervjujev, ko je šel lani v Turčijo, izjavil, da je moj največji problem to, da sem neodvisen in zmeraj povem, kar mislim. Na žalost se moram povsem strinjati s tem, imel je prav. Verjetno je v vseh teh stvareh in v moji želji, da bi Novo mesto nekaj naredilo, to največja težava. To je marsikje problem: v poslu, košarkarskem klubu, reprezentanci itd.
Z Zdovcem sta se leta 2009 v reprezentanci odlično ujela.
Na isti dan imava rojstni dan, oba sva strelca, rekel bom tudi zmagovalca, z evropskim naslovom. Res sva se ujela.
Morda sledi kakšna zgodba z njim, nekoč, nekje?
Trenerstvo me ne zanima, če pa bom nekoč v kakšnem klubu in bo Jure tam trener ... Zakaj pa ne?
Se vidite v slovenski reprezentanci?
Se, a tudi tam konkretnega povabila do zdaj ni bilo.
Tudi Zdovčevega ne?
Ne.
Z Božem Maljkovićem nisva 'klikala', to je bilo vidno že iz letala. Meni njegov slog košarke ni všeč, jaz sem 'šahist', 'sidraš'. Igram počasi in z glavo, ne morem pa teči. Božo je vso kariero gojil drugačen sistem.
Pravite, da državno prvenstvo ničesar ne prinaša. Imate morda ambicije, da bi na košarkarski zvezi kaj spremenili? Je kakšna rešitev?
Rešitev obstaja za vsak problem, gre le za vprašanje volje in želje, da se kaj popravi, spremeni. Verjamem, da vsi, ki delajo, delajo dobro. A vsak, ki dela, tudi greši, od igralcev na igrišču, do mene, ko dajem ta intervju. Pol stvari, ki sem jih povedal, je verjetno v redu, pol pa ne. Vsi delamo napake. Verjetno je treba stvar obrniti tako, da postane zanimiva. To pa lahko narediš tako, da pripelješ sponzorje, denar, da daš zgodbi neko vrednost, tako zveze, reprezentance, klubov, politike, če hočete. Vse se vrti okrog denarja, profitabilnosti, rentabilnosti. Nogomet nam kaže tako v ligi prvakov kot doma v Mariboru, kakšni so športni modeli, kalupi, zgodbe. Težke filozofije ni treba izmišljati. Le do Zlatka (Zahoviča, op. p.) moramo iti in ga vprašati, kako narediš to, kako ono ... Upajmo, da bo povedal, za dobrobit vseh.
Vaše mnenje o nastopu Slovenije na svetovnem prvenstvu?
Mislim, da je na prvih štirih tekmah presegla vsa pričakovanja, tudi moja, za kar fantom vsa čast. Na žalost se je zgodila tista črna četrtina na dvoboju z Litvo v ravno najbolj nepravem trenutku, a to je bil najbrž neki davek na vse prejšnje dobre igre. Mislim, da je biti med osem na svetu za Slovenijo velik uspeh. Seveda vsi mislimo, da si zaslužimo medaljo, a ta reprezentanca realno ni spadala v krog najboljših štirih. Narejena je bila odlična osnova za naprej. Videli smo napredek marsikaterega igralca, verjamem, da bodo z leti le še boljši. Dlje časa bodo skupaj, bolje se bodo poznali, lažje bodo igrali. Dodani bodo še kakšni posamezniki, ki prihajajo ali ki jih zdaj ni bilo, kar pomeni, da se za prihodnost spet ni treba bati. Zmeraj bomo na robu najboljših, trkali na vrata medalj. To, da ni nekega velikega padca, kljub menjavam v reprezentanci, je najlepše, kar se ti lahko zgodi.
Niste tako črnogledi, kot so morda nekateri.
Ne morem in ne smem biti. Ko gledam mlade generacije po Sloveniji, vidim, da so fantje zagreti, veliko je dobrih, veliko je talentov, mi moramo le delati z njimi. Ali to počnemo prav ali ne, je že vprašanje. Verjetno ne najboljše, ker nimamo nobene mlajše selekcije v A-skupini evropskih prvenstev, ampak smo padli v drugo skupino, kar gotovo ni dobro. Imamo neke Dončiće, Omiće, ki jih stalno dodajamo reprezentanci. Nisem črnogled, ker drugače ne bi imel košarkarske šole, ne bi razvijal Smodiš basketballa, ne bi bil razočaran, ker nisem več v Krki, ne bi hvalil Jureta ... Najlažje je nekaj popljuvati in se delati pametnega, najlažje je biti najpametnejši za šankom, kot pravijo.
Bi vi kalkulirali na tekmi z Angolo?
Mislim, da ni prav, če bi kalkulirali. Je pa res, da je to normalna stvar v športu. Vsi moramo spoštovati odločitev vodstva oziroma trenerja, ki je bila v tistem trenutku sprejeta. Res pa je, da se je gotovo trošilo vse preveč energije na tekmo med Avstralijo in Angolo, na stvar, na katero nismo imeli vpliva. Jaz ne bi bil za kalkuliranje.
Ko zdaj malo pogledate z distance, zakaj nikoli ni bila sestavljena najboljša slovenska reprezentanca?
Zato, ker so zmeraj neke zamere, neki problem, vedno je prisoten tako imenovani človeški faktor. Midva sva kompatibilna, z nekom tretjim nisva, oni ne mara tega, ta tistega in podobno. To so človeške stvari. Tudi na cesti, v vsakdanjem življenju nimate radi kar vsakogar, ki ga srečate, se spoznate z njim, nekdo vam že po videzu ne ugaja. Ta človeški faktor se nikoli ni povsem poklopil. Druga stvar je, da je razvoj zveze malo zamudil vrhunec tiste vrhunske generacije. Kdaj bo spet prišla kakšna podobna, je težko reči. Upam, da kmalu, a superzvezdnikov, ki bi bili pri 19, 20 letih evropski prvaki, šli v ligo NBA, ki bi prispevali k temu, da bi Olimpija igrala na zaključnem turnirju evrolige, kot nekoč, zdaj nimamo. Žal so krizni trenutki, ampak po vsakem dežju posije sonce.
Imate kaj grenkega priokusa glede svojega slovesa od reprezentance na EP v Litvi 2011?
Z Božem Maljkovićem nisva 'klikala', to je bilo vidno že iz letala. Meni njegov slog košarke ni všeč, jaz sem 'šahist', 'sidraš'. Igram počasi in z glavo, ne morem pa teči. Božo je vso kariero gojil drugačen sistem. Že takrat se je nekako videlo, da gre za začetek menjave generacij. Mi stari nismo 'klikali' z mladimi, preprosto ni šlo. Ni pa nobenega obžalovanja. Vesel sem, da sem bil del reprezentance, mislim, da smo vedno tudi takrat dali vse od sebe.
Bili ste vodja na in ob parketu. Ga zdajšnja reprezentanca ima?
Gogi je odličen fant, ki ima v tem trenutku veliko na svojih plečih: NBA-kariero, družinsko življenje, slovensko javnost, pričakovanja v reprezentanci in tako dalje. Je edini v Sloveniji, ki res izstopa od vseh ostalih. Je naš zvezdnik, ki pa v merilih svetovne košarke za zdaj še ni tisti zvezdnik, ki odloča, ki zmaguje, ki ima toliko in toliko naslovov. Verjamem, da bo Gogi čez pet let drugačen, kot je zdaj ali je bil pred leti. Bo pametnejši, neke stvari bo delal lažje. Poglejte primer Spanulisa. Nikjer ga ni bilo do 29. leta, potem pa je bil dvakrat evropski klubski prvak, MVP evrolige, igra z glavo, vse, kar naredi, je prav. To je vse del procesa. Pričakovati je, da bo Gogi iz leta v leto boljši, da mu bodo ostali sledili in da ne bo edini, ki bo odskakoval.
Krka še kdaj ali je to zaključena zgodba?
Recimo, da je za zdaj zaključena. Jutri pa je nov dan.
